Jedro

Tožena stranka je utemeljevala obstoj individualne pogodbe o zaposlitvi (in s tem pravilnost znižanja plače tožniku in nepodrejenost njegovih pogodb o zaposlitvi pravilom relevantnih kolektivnih pogodb) s tem, da je bil tožnik ključni delavec. ZDR-1 takšne kategorije delavcev ne pozna. Ker je individualno pogodbo mogoče skleniti le s poslovodjo ali z vodilnim delavcem (73. in 74. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bil tožnik eden izmed njiju. Po ugotovitvi, da nobena izmed obravnavanih pogodb o zaposlitvi ni bila individualna pogodba, saj tožnik ni bil ne poslovodja ne vodilni delavec, je pravilno presodilo, da za tožnika velja Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo, podjetniška kolektivna pogodba in Tarifni del podjetniške kolektivne pogodbe, saj te kolektivne pogodbe ne veljajo le za poslovodne osebe oziroma za delavce s posebnimi pooblastili.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo: - da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova premalo plačane osnovne plače za obdobje od oktobra 2012 do januarja 2013 skupno 1.400,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek (od posamičnih mesečnih bruto zneskov, ki so razvidni iz prvega odstavka I. točke izreka sodbe) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih bruto zneskov premalo izplačanih plač (nad prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov) je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka); - da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova dodatka za poslovno uspešnost za obdobje od septembra 2012 do januarja 2015 skupno 5.810,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek (od posamičnih mesečnih bruto zneskov, ki so razvidni iz prvega odstavka II. točke izreka sodbe) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, do plačila (prvi odstavek II. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova, in sicer za plačilo 812,00 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih bruto zneskov dodatka za poslovno uspešnost (nad prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov dodatka za poslovno uspešnost), je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka); - da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova dodatka za prisotnost na delu za obdobje od septembra 2012 do januarja 2015 skupno 780,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek (od posamičnih mesečnih bruto zneskov, ki so razvidni iz prvega odstavka III. točke izreka sodbe) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, do plačila (prvi odstavek III. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih bruto zneskov dodatka za prisotnost (nad prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov dodatka za prisotnost) je zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 807,93 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (tj. sodno takso) v višini 230,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in zoper sklep o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo prave pogodbene volje strank in narave tožnikovih pogodb o zaposlitvi. Za ugotovitev teh odločilnih dejstev bi moralo sodišče zaslišati priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Razlogi sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju, saj je sodišče najprej navedlo, da lahko delodajalec sklene drugačno pogodbo o zaposlitvi le s poslovodno osebo ali vodilnim delavcem in da zakon ne pozna statusa ključnega delavca in instituta individualne pogodbe o zaposlitvi, nato pa je kljub temu ugotavljalo, ali so konkretne pogodbe o zaposlitvi imele posebno naravo in v čem so drugače urejale pravice in obveznosti. Glede vtoževane razlike v plači je sodišče zaključilo, da tožniku ta razlika pripada, ker stranki nista sklenili individualne pogodbe. Ta zaključek je nepravilen, saj sta stranki sklenili individualne pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa sodišče ni navedlo nobene druge obrazložitve, da pogodbene klavzule o nagrajevanju niso skladne z zakonom. Sodišče je napačno razlagalo 73. člen ZDR-1. Tožena stranka je s konkretnimi individualnimi pogodbami plačo in nekatere druge prejemke uredila na drugačen način, kot je to veljalo za ostale delavce (ki so imeli osnovno plačo določeno po plačnem sistemu iz podjetniške kolektivne pogodbe). Ker je bila plača tožnika višja od izhodiščne plače po podjetniški kolektivni pogodbi in kolektivni pogodbi dejavnosti, se je lahko tožena stranka dogovorila za dodatno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi, ki je dopuščala znižanje plače pod določenimi pogoji. Nepravilen je zaključek, da zakon ne obravnava ključnih delavcev in da seznam tožene stranke, kateri delavci so imeli sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, nič ne dokazuje. Sodišče je upoštevalo načelo dispozitivnosti, ki ga pa ni izpeljalo enakopravno za obe stranki. Tožniku je priznalo razliko v plači in dodatke k plači v nasprotju z dogovorom med strankama, s čimer je tožnik prejel ugodnosti iz obeh sistemov pogodb o zaposlitvi (višjo plačo in dodatka za poslovno uspešnost in prisotnost na delu), zato je bil pozitivno diskriminiran v primerjavi z ostalimi delavci. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je navedlo, da je tožnik upravičen do dodatka za poslovno uspešnost, ker ni imel sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se ni opredelilo do argumenta tožene stranke, da je poslovna stimulacija predstavljala korekcijo plače, zato se je izplačevala le delavcem, ki so imeli sklenjeno kolektivno pogodbo o zaposlitvi skladno s podjetniško kolektivno pogodbo, torej delavcem z nižjimi plačami. Zakon ali kolektivna pogodba nista nalagala delodajalcu izplačila take stimulacije, zato je bilo v avtonomni presoji delodajalca, da izplačuje dodatek le določeni skupini delavcev. Pojasnjuje, da tožniku ni izplačevala dodatka za prisotnost, saj je tega na podlagi 15. člena tarifne priloge podjetniške kolektivne pogodbe izplačevala le določenim delavcem.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep o stroških postopka z dne 5. 3. 2018 in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi. Navaja, da je 13. 2. 2018 vložila pritožbo zoper obravnavano prvostopenjsko sodbo. Ker izpodbija ugodilni del sodbe in posledično prisojene stroške, izpodbija iz istih razlogov tudi sklep o stroških (sodni taksi) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožbi zoper sodbo in sklep nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, katere smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbah. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sodbo:

8. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je med drugim podana, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšne pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je izhajalo s pravilnega stališča, da je individualno pogodbo o zaposlitvi mogoče skleniti le s poslovodno osebo ali z vodilnim delavcem. Zato je tudi pravilno ocenjevalo, ali imajo obravnavane pogodbe o zaposlitvi specifične elemente, ki bi kazali na obstoj individualne pogodbe, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo.

9. Tožena stranka je utemeljevala obstoj individualne pogodbe o zaposlitvi (in s tem pravilnost znižanja plače tožniku in nepodrejenost njegovih pogodb o zaposlitvi pravilom relevantnih kolektivnih pogodb) s tem, da je bil tožnik ključni delavec. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) pa takšne kategorije delavcev ne pozna.1 Ker je individualno pogodbo mogoče skleniti le s poslovodjo ali z vodilnim delavcem (73. in 74. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bil tožnik eden izmed njiju. Po ugotovitvi, da nobena izmed obravnavanih pogodb o zaposlitvi ni bila individualna pogodba, saj tožnik ni bil ne poslovodja ne vodilni delavec, je pravilno presodilo, da za tožnika velja Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo (Ur. l. RS, št. 36/2011 in nadaljnji), Podjetniška kolektivna pogodba A. z dne 8. 11. 2007 in Tarifni del Podjetniške kolektivne pogodbe A., saj te kolektivne pogodbe ne veljajo le za poslovodne osebe oziroma za delavce s posebnimi pooblastili.2

10. Sodišče prve stopnje je za odločitev imelo dovolj podlage v listinskih dokazih, zato utemeljeno ni ugodilo dokaznim predlogom tožene stranke za zaslišanje prič. Za odločitev v obravnavni zadevi je odločilna narava tožnikovih pogodb o zaposlitvi (te so bile tri, sklenjene: 13. 7. 2012, 5. 7. 2013 in 16. 6. 2014). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz teh pogodb o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil tožnik poslovodna oseba ali vodilni delavec. Delo je opravljal na sistematiziranem delovnem mestu "pravnik". Že zgolj iz naziva in delokroga njegovih delovnih nalog je jasno, da tožnik ni opravljal poslovodne funkcije, saj je takšna funkcija v družbi z omejeno odgovornostjo namenjena direktorju. Prav tako iz pogodb ni razvidno, da bi tožnik vodil poslovno področje ali organizacijsko enoto pri toženi stranki ali imel določena pooblastila za sklepanje pravnih poslov oziroma za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, kar bi kazalo na njegovo vodstveno funkcijo v podjetju. Pogodbe (pod prilogo A1, A2, A3) nadalje ne odstopajo od zakonsko določenih pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, kar je dopuščeno pri sklenitvi pogodb s poslovodji in vodilnimi delavci (npr. glede delovnega časa, prenehanja pogodb, itd.). Pogodbene določbe so jasne in ne puščajo nobenih dvomov v njihovo interpretacijo ter tako same zase zadoščajo za ugotovitev tožnikove vloge v podjetju, zato zaslišanje prič ne bi moglo doprinesti k drugačni odločitvi. Tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnika uvrstila na seznam vodilnih in ključnih delavcev (pod prilogo B5) z ničemer ne izkazuje tožnikovega posebnega delovnopravnega statusa, saj je za obstoj tega bistvena le vsebina njegovega dela. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka niti ni podala trditev v smeri drugačnih delovnih obveznosti ali pravic (poleg višine plače, ki sama po sebi ne izkazuje individualnosti pogodb o zaposlitvi), kot so določene v pogodbah o zaposlitvi, zato tudi zaslišanje omenjenih prič ne bi moglo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage v smeri individualnosti tožnikovih pogodb o zaposlitvi. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokazov z zaslišanjem prič, ki po vsebini pomeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage za znižanje tožnikove plače. Iz sklepa z dne 27. 6. 2012 (pod prilogo B2) izhaja, da je na podlagi tega sklepa tožena stranka zaradi nedoseganja poslovnega načrta vsem zaposlenim po individualnih pogodbah znižala plače za 10 %. Ker pa tožnik ni imel sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, se takšen sklep ni mogel nanašati nanj. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni (dodatno) presojalo, zakaj pogodbene klavzule o nagrajevanju niso skladne z zakonom. Vprašanje veljavnosti takšnih pogodbenih klavzul v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi je irelevantno, saj je edinole sklep tožene stranke z dne 27. 6. 2012 predstavljal pravno podlago za znižanje plač3, vendar se ta (kot je že pojasnjeno) ni nanašal na tožnika.

12. Za tožnika so torej veljala pravila kolektivnih pogodb, tako panožne kot podjetniške. Zato mu je sodišče prve stopnje tudi pravilno priznalo pravico do dodatka za poslovno uspešnost in za prisotnost, ki izhajajo iz teh kolektivnih pogodb. Dodatka sta se torej nanašala na vse delavce, razen za tiste, ki so imeli sklenjene individualne pogodbe po 73. in 74. členu ZDR-1. Da bi pa tožena stranka znotraj kroga delavcev, na katere se nanašajo kolektivne pogodbe, dodatke plačevala le tistim z nižjo plačo - tako pritožba, v postopku ni zatrjevala niti z ničemer izkazala, podlage za različno obravnavo delavcev pa tudi podjetniška kolektivna pogodba ne daje.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče dispozitivnost pri urejanju delavno pravnih razmerij priznalo le v korist tožnika. Ker tožnik ni imel sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, se sklep o znižanju plače ni nanašal na nanj, vseeno pa so zanj veljale relevantne določbe kolektivnih pogodb, s katerimi mu je bila zagotovljena pravica do dodatka za poslovno uspešnost in za prisotnost na delu. Stranki se nista mogli dogovoriti za ukinitev tožnikovih pravic, ki so mu šle po kolektivnih pogodbah, saj je bilo to možno le za poslovodje in delavce s posebnimi pooblastili. To pa ne pomeni, da se nista mogli dogovoriti za višjo plačo, kot je določena za tožnikovo delovno mesto pravnik v Tarifnemu delu Podjetniške kolektivne pogodbe A., saj je bil takšen dogovor (odstop od uporabe Tarifnega dela Podjetniške kolektivne pogodbe A. v delu, ki sistemizira plače) v tožnikovo korist. 14. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

15. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o sodni taksi za postopek pred sodiščem prve stopnje iz istih razlogov kot zoper izpodbijani del sodbe. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper izpodbijani del sodbe, je posledično neutemeljena tudi pritožba zoper sklep.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi zoper izpodbijani del sodbe, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

1 Statusa ključnega delavca ni poznal niti prejšnji Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji): ena izmed tožnikovih pogodb (13. 7. 2012) je namreč bila sklenjena v času njegove veljavnosti. 2 Tako je določeno v 3. členu Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo in v 4. členu Podjetniške kolektivne pogodbe A. 3 Pa četudi bi se takšen sklep nanašal na tožnika, je njegova pravna veljavnost vprašljiva, saj iz sklepa ni mogoče razbrati podatkov, v čem se kaže nedoseganje planiranih poslovnih rezultatov.