Jedro

Toženka je skušala povečano nevarnost zmanjšati s tem, da je priporočala in omogočila uporabo zaščitnih čepkov za ušesa. S takim ravnanjem pa ni vplivala na spremembo lastnosti za okvaro sluha nevarnega orožja. To je še vedno ostalo v pravnem pomenu nevarna stvar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval (okvara sluha) med služenjem vojaškega roka, ko je dne 26. 2. 1999 streljal s šolskimi tromblonskimi minami, ki povzročijo močnejši pok kot običajen naboj puške. V ušesih je imel pravilno vstavljene zaščitne čepke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo toženkino objektivno odgovornost, zato je odločilo, da mora tožniku plačati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v višini 1.600.000 SIT z zamudnimi obrestmi, in sicer od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28. 6. 2003 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po 17 % obrestni meri, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa zakonite zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča toženka izpodbija z revizijo. Navaja, da je zvočni udar orožja nevaren samo, če se uporabnik pred njim ne zaščiti. Ob primerni zaščiti je učinek zvočnega udara nevtraliziran in zato orožje ne more predstavljati nevarne stvari. Tožnik je k nastanku poškodbe bistveno prispeval, saj si čepkov ni pravilno vstavil v uho. Ni se razjasnilo, zakaj kljub pravilno vstavljenem čepku, ni mogoče izključiti poškodbe ušesa. Sodišče prve stopnje predlogu toženke za dopolnitev izvedenskega mnenja ni sledilo, niti ni o navedenem dokaznem predlogu odločilo. Razlogi izpodbijane sodbe, zakaj ni mogoče slediti navedbam toženke o pravilnosti oz. nepravilnosti vstavljenega čepka, so nejasni.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo (npr. da si tožnik enega od zaščitnih čepkov ni pravilno vstavil v uho, da do okvare sluha pri pravilno vstavljenem čepku ne bi prišlo, itd.) neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Neutemeljene so namreč revizijske navedbe, da bi vojaška vaja - streljanje s tromblonskimi minami predstavljala nevarno dejavnost oziroma opisano orožje nevarno stvar le, če udeleženci vaje ne bi imeli na razpolago zaščitnih čepkov, ki so nevarnost odpravili. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da kljub uporabi pravilno vstavljenih čepkov lahko pride do okvare sluha, saj je ta odvisna od fizioloških posebnosti oziroma stanj v notranjem ušesu. Po drugem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007) so nevarne tiste stvari oziroma dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Pojem nevarne stvari ali nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga sodišče dopolni v vsakem konkretnem primeru. Da gre pri uporabi različnih vrst strelnega orožja za večjo nevarnost za okvaro sluha, izkazujejo tudi ne tako redki primeri poškodb vojakov. Toženka je skušala povečano nevarnost zmanjšati s tem, da je priporočala in omogočila uporabo zaščitnih čepkov za ušesa. S takim ravnanjem pa ni vplivala na spremembo lastnosti za okvaro sluha nevarnega orožja.(1) To je še vedno ostalo v pravnem pomenu nevarna stvar. Neuporaba priporočene in omogočene zaščite torej sama po sebi ne spremeni lastnosti nevarne stvari; če uporabnik zaščito odstrani ali ne upošteva zaščitnih ukrepov, tako ravnanje lahko vpliva na ugotovitev o njegovem prispevku. Ker pa si je tožnik zaščitne čepke pravilno vstavil v ušesa, o njegovem prispevku k nastali škodi v konkretnem primeru ni mogoče govoriti.

Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugodilo toženkinemu dokaznemu predlogu glede dopolnitve izvedenskega mnenja dr. M. Ž.. Izvedenec je namreč odgovoril na vse pripombe toženke (glej list. št. 57 do 59), na takšno dopolnitev izvedenskega mnenja pa toženka ni imela pripomb. Revizijska graja, da so razlogi nižjih sodišč glede ugotovitev o pravilnosti vstavljenih zaščitnih čepkov nejasni, ni konkretizirana. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno .

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 70/2003 in II Ips 35/2007.