Jedro

Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožba v tem obsegu ni dediščinska tožba. Pravico do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem je imela že pokojna, pri čemer gre za upravičenje lastninskopravne narave. Tožnica izvaja svoja upravičenja iz upravičenja pokojne matere proti očetu oziroma sedaj toženki (njegovi izvenzakonski partnerki) kot eni izmed dedinj. Ne vlaga tožbe, ki bi bila dednopravne narave, temveč tožbo z zahtevkom, ki ima lastninskopravno naravo in ki ne zastara, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Takšen zahtevek je tožničina mati imela proti možu ves čas, vse do trenutka svoje smrti, po njeni smrti pa je v njene pravice vstopila tožnica kot njena dedinja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (v točkah I in IV izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pok. F. T., nazadnje stanujočem ..., ne spada 322/1000-ink nepremičnin – parcel št. 5/1 in št. 6, oboje k. o. X (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na izločitev iz zapuščine in na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem ne spada nadaljnjih 178/1000-ink zgoraj navedenih nepremičnin ter glede ugotovitve, da v zapuščino po pokojnem ne spada ½ nepremičnin – parcel št. 5/2, 6/2 in 4/2, vse k. o. X in da je tožnica solastnica teh parcel do ½ (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica solastnica do ½ nepremičnin – parcel št. 5/1 in 6, oboje k. o. X (III. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper izrek o stroških je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je bil tožbeni zahtevek nesklepčen, saj ni mogoče z enim ugotovitvenim zahtevkom hkrati zahtevati ugotovitve, kaj ne spada v zapuščino, kaj naj se iz nje izloči in še lastništva nepremičnin v korist tožnice. Da določen delež ne spada v zapuščino, še ne pomeni, da je njegova lastnica prav tožnica, saj ni edina dedinja po pok. A. T. Napačno je sodišče zaključilo, da ne gre za dediščinsko tožbo. Tožnica izloča premoženje, ki naj bi pripadalo njeni pokojni materi iz naslova skupnega premoženja z zapustnikom. Izloča in zahteva torej zapuščino, do katere naj bi bila upravičena kot dedinja po pokojni materi (česar ob smrti matere ni zahtevala). Mati tožnice je umrla pred več kot 35 leti, pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič pa zastara nasproti poštenemu posestniku (tožničinemu očetu oziroma sedaj njegovim dedičem) v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika zapuščine, najpozneje pa v desetih letih od zapustnikove smrti. Tožnica je bila ob smrti stara 21 let in če bi menila, da je bila kot dedinja po materi prikrajšana, bi morala zahtevati ugotovitev obstoja zapuščine v zapuščinskem postopku po pokojni materi. Ker tega ni storila, je njena morebitna tovrstna pravica že zastarala. Toženka je pojasnila, da sporne nepremičnine ne predstavljajo skupnega premoženja pokojnih F. in A. T., pač pa posebno premoženje F. T., ki ga je pridobil na podlagi pravnih poslov. Stanovanjsko hišo je adaptiral prav tako iz svojega premoženja, k izgradnji hiše in garaže pa mati tožnice ni prispevala ničesar. Sporne nepremičnine je pridobil in zgradil že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožničino materjo ter s sredstvi svojega posebnega premoženja. Sicer pa v nobenem primeru ni mogoče govoriti o pozneje najdenem premoženju. Ko je A. T. umrla, sta tako mož (sedaj pokojni F. T.) kot tudi tožnica izvedela za stanovanjsko hišo. Če bi menila, da del te predstavlja premoženje zapustnice, sta imela možnost takšen zahtevek postaviti že z njeno smrtjo. Pozneje najdeno premoženje pa lahko predstavlja zgolj premoženje, za katerega se takrat ni vedelo. Tudi je napačna odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnica je z zahtevkom uspela le v manjšem delu, niti z 10 % svojega tožbenega zahtevka. Stroški pa se delijo v skladu z načelom uspeha v pravdi.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (katerih pritožba konkretno ne izpostavlja, tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo), pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje za delno ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (tudi) v delu, v katerem je tožnica zahtevala izločitev nepremičnin iz zapuščine in na ugotovitev, da je lastnica do ene polovice nepremičnin parcel 5/1 in 6, oboje k. o. X, zato so pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na ta del tožbenega zahtevka, brezpredmetne. Zavrnitev zahtevka v tem delu pa sama po sebi ne pomeni, da je nesklepčen ali neutemeljen tudi del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da del zgoraj navedenih nepremičnin, ne sodi v zapuščino po pok. F. T. 7. Pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da nepremičnini – parceli št. 5/1 in 6, k. o. X sodita v skupno premoženje sedaj pokojnih A. T. in F. T. (staršev tožnice) in da sta deleža na skupnem premoženju A. T. ¼ in F. T. ¾. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je tudi življenjska ter povsem prepričljiva (primerjaj točke 5, 7, 8 obrazložitve). 322/1000-ink teh nepremičnin torej ni last pokojnega F. T. in ne morejo biti del njegove zapuščine. Utemeljeno je tako sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo.

8. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožba v tem obsegu ni dediščinska tožba. Pravico do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem je imela že pokojna A. T., pri čemer gre za upravičenje lastninskopravne narave. Tožnica izvaja svoja upravičenja iz upravičenja pokojne matere proti očetu oziroma sedaj toženki (njegovi izvenzakonski partnerki) kot eni izmed dedinj.(1) Ne vlaga tožbe, ki bi bila dednopravne narave, temveč tožbo z zahtevkom, ki ima lastninskopravno naravo in ki ne zastara, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Takšen zahtevek je tožničina mati imela proti možu ves čas, vse do trenutka svoje smrti, po njeni smrti pa je v njene pravice vstopila tožnica kot njena dedinja(2).

9. Navedene nepremičnine nedvomno predstavljajo kasneje najdeno premoženje v smislu določbe 221. člena ZD, in ker po pokojni A. T. ni bilo zapuščinske obravnave, je skladno z zakonom tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da bo (ob oziroma po ugotovitvi, da navedeni delež spornih nepremičnin sodi v zapuščino po njej) sodišče po pokojni A. T. naknadno izvedlo tudi zapuščinsko obravnavo (drugi odstavek 221. člena ZD).

10. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje v tej zadevi in to upravičeno. Upoštevaje, da glede zavrnjenih zahtevkov za izločitev dela nepremičnin iz zapuščine in na ugotovitev, da je tožnica lastnica teh nepremičnin, niso nastali posebni stroški in upoštevaje uspeh z ostalim delom tožbenega zahtevka, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kot rečeno, utemeljena odločitev, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodo sodišča v izpodbijanem delu (v točkah I in IV izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Upoštevajoč določbi 2. in 132. člena Zakona o dedovanju (ZD) se namreč z njeno smrtjo njeno upravičenje do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem ni prav nič spremenilo.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VS RS II Ips 119/2004.