Jedro

ODZ je izključil možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, če je šlo za nedobrovernega graditelja, kakršna sta po dejanskih ugotovitvah sodišča tudi tožnica in njen zakonski partner. Oba sta namreč vedela, da je bilo zemljišča v času gradnje v lasti M.P., kar izključuje njuno dobro vero.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izvršba na delež nepremičnine parc. št. 3477/2 k.o. X v izvršilni zadevi opr. št. In 37/2006 ni dopustna. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov, in sicer 2.047,90 EUR na račun prve toženke, 2.055,32 EUR na račun druge toženke, 2.034,60 EUR na račun tretje toženke in 1.987,16 EUR na račun četrte toženke.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženkam pa naloži nerazdelno plačilo stroškov postopka. Vztraja pri stališču, da je gradnja stanovanjske hiše potekala v dobri veri tožnice in njenega moža, saj jima je pokojna M. P. odstopila svoje zemljišče. Dodaja, da je lastninska pravica nad funkcionalnim zemljiščem po načelu superficies solo cedit prirasla k lastninski pravici nad stanovanjsko hišo. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj bi namesto Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih moralo uporabiti 418. člen Občega državljanskega zakonika. Opozarja tudi na pomen odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-128/03-27 z dne 27. 1. 2005, ki glede zakoncev in zunajzakonskih partnerjev po 51. členu ZZZDR predvideva originaren način pridobitve lastninske pravice, zato na pravice tožnice ne more vplivati morebitna pomanjkljiva oblika pogodbe o prenosu lastninske pravice.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tretji lahko s tožbenim zahtevkom na nedopustnost izvršbe uspešno uveljavlja svojo pravico le, če je kvaliteta njegove pravice takšna, da preprečuje izvršbo (64. in 65. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). Med takšne primere sodi tudi lastninska pravica tretjega na nepremičnini, ki je predmet izvršbe. V konkretnem primeru izvršilni postopek teče med toženo stranko, kot upnikom in A. M., kot dolžnico. Izvršilni postopek se vodi pod opr. št. In 37/2006 ter teče na polovico nepremičnine, za katero tožnica v predmetni pravdi trdi, da je v njeni lasti ter da zato izvršba nanjo ni dopustna. Pridobitev lastninske pravice poleg pravno poslovne pridobitve uveljavlja tudi na podlagi gradnje na tujem svetu.

6. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), saj je ta začel veljati šele 1. 9. 1980, gradnja stanovanjske hiše pa se je začela že leta 1960. Sodišče bi zato sporno razmerje moralo presojati na podlagi paragrafa 418. člena Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ). Kljub napačni uporabi materialnega prava pa je odločitev sodišče pravilna, saj je tudi ODZ izključil možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, če je šlo za nedobrovernega graditelja, kakršna sta po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi tožnica in njen zakonski partner. Oba sta namreč vedela, da je bilo zemljišča v času gradnje v lasti M. P., kar izključuje njuno dobro vero. Le ta bi bila namreč podana zgolj, če graditelja ne bi vedela, da gradita na tujem zemljišču. Ker je do prenosa lastninske pravice na tožničinega moža prišlo šele s smrtjo njegove matere, M. P., niso uporabne niti določbe 51. člena Zakona o zakonski zvezi in lastninskih razmerjih. Tožničin mož je namreč dedoval le polovico nepremičnine, preostalo polovico pa sta dedinji, hčerki zapustnice, odstopili A.M., hčerki tožnice. Ker se izvršilni postopek vodi le glede tega dela nepremičnine, 51. člen ZZZDR ni uporabljiv. Ta namreč ureja le premoženjska razmerja med zakonskimi oziroma zunaj zakonskimi partnerji in ne med starši in otroci. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da stavba sama po sebi ni samostojna stvar in na njej ni mogoče imeti lastninske pravice. Načelo superficies solo cedit tako pomeni, da vse, kar je trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Odstop od navedenega načela bi sicer lahko predstavljala stavbna pravica, ki pa v konkretnem primeru ni nastala. Ustanovi se namreč na podlagi veljavnega pravnega posla in z vpisom v zemljiško knjigo, kar v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano.

7. Prenosa lastninske pravice na tožnico ne potrjuje niti pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 28. 7. 2009. Ta namreč ni bila notarsko overjena, manjka pa tudi vpis v zemljiško knjigo, ki je v skladu s 49. členom SPZ pogoj za prenos lastninske pravice na nepremičninah. Sodišče prve stopnje je tako tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo tudi na tej podlagi.

8. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.