Jedro

Obračunski strošek opremljenosti določenega območja ne pomeni, da ima nepremičnina neposredni priključek na javno cestno omrežje, lahko tudi preko služnostne poti oziroma na podlagi služnostne pravice ali preko poti oziroma koridorja, ki ga vzpostavi zavezanec sam. Bistveno je to, da se tudi tožnikova parcela na tem območju lahko priključi na javno komunalno opremljenost javnih površin, ki leži v tretjem obračunskem območju programa opremljanja

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v izreku odločbe odločil, da se tožniku obračuna komunalni prispevek za poseg v prostor na območju urejanja prostora v naselju k.o. ..., na zemljišču parcelne številke 282/10, za novo gradnjo enostanovanjske hiše, v višini 13.491,06 EUR. Navedel je transakcijski račun Mestne občine Ptuj (MO Ptuj), na katerega se nakazilo opravi. Določil je plačilo obrokov v 24 mesečnih obrokih tako, da prvi obrok znaša 562,30 EUR, ostalih 23 obrokov je v višini 562,12 EUR. Plačilo prvega obroka je tudi pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

2. V obrazložitvi navaja, da je odločba izdana na podlagi tretjega odstavka 82. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in 12. člena Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje MO Ptuj (v nadaljevanju Odlok). V nadaljevanju razlaga formule za izračun komunalnega prispevka in določilo 210. člena Zakona o graditvi objektov, po katerem je dolžan investitor za novogradnjo enostanovanjske hiše plačati komunalni prispevek.

3. S pritožbeno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko odločbo odpravila in nadomestila s to odločbo. Odločila je, da mora tožnik plačati za novogradnjo stanovanjske hiše 13.391,90 EUR. V nadaljevanju izreka je navedla transakcijski račun in zneske, ki jih je dolžan tožnik plačati v 24. mesečnih obrokih. V obrazložitvi navaja pritožbene navedbe zoper prvostopenjsko odločbo in razlaga odločitev spremenjenega izreka, ki se nanaša na Odlok o Občinskem prostorskem načrtu MO Ptuj, s katerim je prišlo do spremembe namenske rabe na predmetni parceli, ki je začel veljati 6. 11. 2015. Tožena stranka je pridobila podatek, da znaša površina stavbnega zemljišča na predmetni parceli 994 m2 in ne 1.074 m2, kot jo je uporabil upravni organ iz projektne dokumentacije, zato je v skladu s tem bilo treba ponovno komunalni prispevek izračunati.

4. Glede pritožbenih navedb, da tožnik nima možnosti priključka na javno cesto, navaja, da iz 9. člena Odloka, ki se nanaša na mestno infrastrukturo izhaja, da objekt ni opremljen s cestnim omrežjem le v primeru, ko mora investitor za pridobitev gradbenega dovoljenja zgraditi ali izboljšati del javnega cestnega omrežja (tudi sodba III U 55/2012). Cestni priključek bo izveden kot individualni cestni priključek, dovoz pa mora biti urejen po lastnem zemljišču ali pa je treba pridobiti služnostno pravico. Tudi iz soglasja Občinske uprave Mestne občine Ptuj, številka 351-77/2013-1 z dne 15. 9. 2015 ne izhaja nobena zahteva upravljalca za izgradnjo oziroma izboljšanje javnega omrežja. Iz projektne dokumentacije je razvidno, da bo tožnik zgradil samo individualni priključek, ki pa v nobenem primeru ne šteje za izboljšanje javnega omrežja.

5. V nadaljevanju se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I-U-140/2012, iz katerega izhaja, da četrti in peti odstavek 79. člen ZPNačrt, ki sicer urejata plačilo komunalnega prispevka, ne določata, kje bi morala biti locirana trasa javne infrastrukture in kje bi morala biti nanjo priključna mesta. Poudarja, da odmera komunalnega prispevka ni vezana na komunalno opremljenost stavbnega zemljišča v obsegu, kot se to zahteva za dopustnost gradnje objekta na njem. Tožnikova parcela se nahaja v obračunskem območju za cestno infrastrukturo, zato mu je treba v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZPNačrt odmeriti komunalni prispevek za to infrastrukturo.

6. Tožnik v tožbi, ki jo vlaga zoper drugostopenjsko odločbo, s katero je tožena stranka na novo določila zmanjšano višino komunalnega prispevka, uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. V uvodu povzema odločitve upravnih organov in njihovo kratko obrazložitev. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) je kršen s tem, da se komunalni prispevek v skladu s 14. členom Odloka izračuna tako, da se stroški opremljanja indeksirajo ob uporabi povprečnega letnega indeksa cen, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije. Navaja, da je v prvostopenjski odločbi uporabljen indeks povečanja cen za leto 2015 na dan 26. 11. 2015: I=1; v odločbi druge stopnje pa je uporabljen faktor indeksacije na dan 30. 11. 2015: I=1,0082. 7. Glede dejanskega stanja, ki ni pravilno ugotovljeno navaja, da iz projektne dokumentacije izhaja, da se objekt preko parcelne številke 282/8 k.o.... priključuje na javno cesto na parcelni številki 355/1 k.o. ... Tako izhaja iz soglasja tožene stranke, številka 351-77/2013-1 z dne 15. 9. 2015, za poseg v varovalni pas občinske ceste JP828341. Individualni priključek, ki si ga je dolžna zgraditi tožeča stranka sama, je na zemljišču parcelna številka 282/8 k.o. ..., kot je to razvidno iz uradnih geodetskih evidenc ter občinskega prostorskega načrta. Iz soglasja tožene stranke je razvidno, da opredeljuje cesto JP828341, ki med drugim obsega parcelni številki 3551 in 282/5 k.o. ..., kot javno občinsko cesto. Tožeča stranka je povsem zaupala vsebini soglasja, da je navedena cesta dejansko občinska ter urejena v skladu z določili Zakona o cestah. Ker pa to ni res, je soglasje tožene stranke nezakonito, saj iz njega izhaja, da je soglasje dano za priključitev na javno cestno omrežje.

8. Že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je navedla, da zaradi neurejene lastninske pravice tožene stranke na kategorizirani poti JP828341, nanjo ni mogoče izvesti priključka, prav tako se ne more priključiti na ostale kategorizirane poti JP8282331, JP828311 in JP828351. Po sodni praksi je tožena stranka dolžna te poti šteti kot nekategorizirane, Odlok o kategorizaciji občinskih cest v MO Ptuj je nezakonit, saj teh poti ni mogoče šteti za cestno omrežje grajenega javnega dobra. Po Zakonu o cestah bi to morala storiti do konca leta 2011, vendar tega ni storila. Tožeča stranka je bila zmotno prepričana, da je soglasje, ki ga je izdala tožena stranka, zakonito. Šele po opozorilu na Upravni enoti Ptuj je izvedela, da mora sama pridobiti lastninsko pravico ali služnostno pravico na cestah JP828331, JP828311 in JP8282351, da bo imela možnost priključka na cestno omrežje.

9. Investitor na parcelni številki 282/10 k.o. ... ne more uporabljati javnih kategoriziranih poti, ki so navedene, saj so vse v zasebni lasti in je tako mogoče pričakovati ovire pri njihovi uporabi in se nanje ne more priključiti. Vse prej navedene ceste so označene kot cestno omrežje, torej ne kot individualne ceste ali priključki, ampak primarno cestno omrežje. Nepravilna je odločitev obračunske vrednosti, ker so bila cestišča zgrajena s samoprispevki lastnikov oziroma prebivalcev tega območja. Tožena stranka zaračunava nekaj, s čimer ne razpolaga, niti ni uveljavljala predkupne pravice, niti ni imela tega v proračunu za tekoče leto 2015 v času odmere, enako velja za leto 2016. V nadaljevanju se sklicuje na Ustavno sodišče, to je v primerih, ko so se izpodbijali občinski odloki o kategorizaciji javnih cest in je sodišče odločilo, da takšni predpisi, ki dejansko brez pravne podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča, niso v skladu z Ustavo, če občina z lastnikom zemljišča ni sklenila pravnega posla oziroma ga ni razlastila. Občinski predpis, s katerim so prej navedene kategorizirane ceste razglašene za javne ceste, je neustaven v delu, s katerim so bile te ceste razglašene za javno cesto, kljub temu, da so v lasti fizičnih oseb. V nadaljevanju se še sklicuje na določbe 69. člena Ustave, glede razlastitve in 125. člena Ustave, ko je sodišče pri odločanju vezano izključno na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Sodišče naj ne upošteva prej navedenega odloka in ne Odloka o kategorizaciji občinskih cest v MO Ptuj, ker sta v očitnem nasprotju z Ustavo. Tožnik nima dostopa do javne ceste, kar pomeni, da ni pravne podlage za obračun komunalnega prispevka na podlagi 13. in 14. člena Odloka. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam tožeče stranke in se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi. Navaja še 4. člen Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje MO Ptuj, po katerem se ceste delijo na tri obračunska območja. Iz tega Odloka izhaja, da tožnikov stanovanjski objekt poleg ostalih naselij, ki obsega tudi območje X. (parcelna številka 282/10 k.o. ...), spada v tretje obračunsko območje in ima tožnik možnost priključka na javno cesto. Nesporno je, da do zemljišča tožnika vodi več kategoriziranih občinskih cest, ki so delno v lasti tožene stranke, delno Republike Slovenije in delno v zasebni lasti. Gre za kategorizirane občinske ceste v skladu z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v MO Ptuj, ki jih v celoti vzdržuje tožena stranka. V ta namen prilaga tudi ta odlok in Pogodbo o podelitvi koncesije za upravljanje obveznih lokalnih gospodarskih javni služb. Predmet tega postopka tudi ne more biti ustavnost ali neustavnost prej navedenega odloka, ker tožnik za to nima pravnega interesa.

11. Glede tožbenega ugovora nepravilne uporabe faktorja indeksacije iz odločbe organa prve stopnje, ki je znašal 1 in ga je tožena stranka spremenila v faktor 1,0082 in s tem kršila po mnenju tožnika ZUP navaja 16. člen Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba), ki ureja faktor indeksacije. Kot izhodiščni datum za indeksiranje se uporablja datum uveljavitve programa opremljanja. Občinski Odlok MO Ptuj, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 7. 1. 2016 je začel veljati 26. 11. 2016 (pravilno 26. 11. 2015). Glede na določila Uredbe z izhodiščnim datumom za indeksiranje - datum uveljavitve programa opremljanja, je faktor 1,0082 pravilno uporabljen. Ne gre za kršitev ZUP, ker je glede na čas reševanja pritožbe treba odločiti v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Sicer pa razlika v višini komunalnega prispevka med faktorjem indeksacije iz odločbe z dne 24. 11. 2015 in odločbe z dne 7. 1. 2016 znaša le 9,00 EUR.

12. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter se ponovno sklicuje na ZPNačrt, ki v prvem odstavku 79. člena izrecno določa, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. V višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme. To določilo je jasno in ga ni mogoče drugače tolmačiti. Komunalni prispevek je mogoče uporabiti le za sofinanciranje oziroma financiranje stroškov gradnje komunalne opreme občini. Stroški vzdrževanja komunalne opreme niso in ne smejo biti vključeni v komunalni prispevek, ki ga je dolžan plačati zavezanec občini. Tožena stranka z obračunom komunalnega prispevka zaračunava tožniku izgradnjo komunalne infrastrukture v skladu s programom opremljanja, iz katerega pa nedvomno izhaja, da tožena stranka zaračunava tudi del infrastrukture, katero je tožnik prisiljen sam kupiti. Tako je bil tožnik prisiljen kupiti del ceste, saj kolikor želi pridobiti gradbeno dovoljenje, mora pridobiti lastninsko pravico, ali služnostno pravico na cestnem omrežju. V zvezi z navedbo tožene stranke, da predstavlja razliko v višini komunalnega prispevka med odločbama z dne 24. 11. 2015 in 7. 1. 2016 samo 9 EUR, tožnik dodaja, da je bil s prvostopenjsko odločbo obračunan komunalni prispevek v višini 13.491,06 EUR, z drugostopenjsko odločbo pa 13.391,90 EUR. Razlika torej ni 9 EUR, temveč 99,16 EUR. Zahteva povrnitev stroškov te pripravljalne vloge.

13. Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi navaja, da njeno stališče potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 324/2011 z dne 16. 5. 2012 in navaja, da se šteje, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katere je mogoče izvesti priključke in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka. Ni pomembno, ali javna občinska cesta sega vse do zemljišča zavezanca. Bistveno je, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do občinske javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju in da jo lahko uporablja, čeprav do nje dostopa bodisi po lastnem zemljišču, po služnostni poti preko tujega privatnega zemljišča, lahko pa tudi preko državne ceste, kot je to storjeno v obravnavani zadevi. Iz tega izhaja, da tožena stranka ni dolžna zagotavljati, da ima zavezanec za plačilo komunalnega prispevka neposreden dostop do javne občinske ceste, zagotovitev dostopa je v domeni zavezanca oziroma tožnika. Tudi sedanji sodni postopek se nanaša na postopek odmere komunalnega prispevka, ne pa na pridobitev gradbenega dovoljenja. Gre za dve popolnoma ločeni zadevi, o katerih se odloča na različnih pravnih podlagah. Neutemeljena je tožnikova navedba, da naj bi mu tožena stranka v okviru komunalnega prispevka obračunala del infrastrukture, katero naj bi bil tožnik prisiljen sam kupiti. Tega morebitnega nakupa, ki ga tožnik z ničemer ne dokazuje, ni mogoče upoštevati v okviru odmere komunalnega prispevka. Tožnik s toženo stranko ni sklenil pogodbe o opremljanju, ki bi bila lahko edina veljavna pravna podlaga za upoštevanje domnevnega nakupa zemljišča pri plačilu, ne pa pri obračunu komunalnega prispevka.

14. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku odmerila nižji komunalni prispevek, zato ni odločila v njegovo škodo, temveč v njegovo korist in s tem ni kršila določb drugega odstavka 253. člena ZUP. Po drugem odstavku tega člena je odločanje v škodo pritožnika omejeno le v preseganju preizkusa iz 247. člena ZUP, po katerem se odločba preizkusi v delu, v katerem jo je tožnik izpodbijal. Tožnik je v okviru pritožbenih navedb komunalni prispevek izpodbijal tudi po višini, zato je bila tožena stranka obvezana odmero komunalnega prispevka preveriti tudi po višini. Tožena stranka je navedbam tožnika delno sledila in mu komunalni prispevek obračunala ob upoštevanju manjše površine parcele, vse ob upoštevanju v času reševanja pritožbe veljavnega faktorja indeksacije za mesec november. Če pa sodišče meni, da temu ni tako, lahko ob uporabi 65. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo spremeni in tožniku odmeri komunalni prispevek upoštevajoč faktor indeksacije 1,0. To je minimalni uspeh, kar upoštevajoč prvi odstavek 25. člena ZUS-1, ob uporabi tretjega odstavka 154. člena ZUS-1, pomeni, da tožnik nosi vse stroškovne posledice tega upravnega spora, katere tožena stranka priglaša tudi za to pripravljalno vlogo.

15. V drugi pripravljalni vlogi tožnik ponovno navaja dejstva in okoliščine, ki so že navedene v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ter se ponovno sklicuje na sodbo X Ips 324/2011 z dne 16. 5. 2012 in poudarja, da tožnikovo zemljišče nima neposrednega dostopa do občinske kategorizirane ceste, zato odmera komunalnega prispevka za cestno omrežje ne zadostuje ne enemu, ne drugemu pogoju. Iz te sodbe izhaja, da se šteje, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opremljenosti, na katero je mogoče izvesti priključke in tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

16. Tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2017 prereka navedbe tožnika in navaja, da tožnik napačno tolmači stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi X Ips 324/2011 in skuša prikazati, da mu je tožena stranka komunalni prispevek obračunala izključno za cesto, katere solastnik je tožnik, kar pa ne drži. To je že utemeljila v točki II. odgovora na tožbo. Priglaša tudi stroške za to vlogo.

17. Tožba ni utemeljena.

18. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, ki je s prvostopenjsko odločbo delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper upravni akt prve stopnje in mu obračunala nižji komunalni prispevek v višini 13.391,90 EUR (odmera po prvostopenjski odločbi znaša 13.491,06 EUR), za poseg v prostor na območju urejanja prostora za novogradnjo stanovanjske hiše v naselju k.o. ..., na zemljišču parcelna številka 282/10. Z izpodbijano pritožbeno odločbo je tožena stranka naredila ponovni izračun tega prispevka, tako da je namesto v prvostopenjski odločbi upoštevane površine parcele iz projektne dokumentacije v izmeri 1.074 m2, po Odloku o Občinskem prostorskem načrtu MO Ptuj, s katerim je prišlo do spremembe namenske rabe na navedeni parceli in je začel veljati 6. 11. 2015 (spremembe še niso bile vnesene v register nepremičnin), kot površino stavbnega zemljišča za predmetno parcelo vzela velikost 994 m2. Po presoji sodišča je tožena stranka, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju teh razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

19. Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč v 16. členu določa, da se obračunski stroški opremljanja kvadratnega metra parcele oziroma njenega dela v določenem obračunskem območju z določeno komunalno opremo in stroški opremljanja kvadratnega metra neto tlorisne površine objekta z določeno komunalno opremo, pri odmeri komunalnega prispevka indeksirajo ob uporabi povprečnega letnega indeksa cen za posamezno leto, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije. Kot izhodiščni datum za indeksiranje se uporablja datum uveljavitve programa opremljanja. Odlok MO Ptuj, ki je podlaga za izračun komunalnega prispevka, je začel veljati 26. 11. 2015 (datum sprejema 26. 10. 2015), in ker je tožena stranka sama naredila ponovni izračun, ki je tudi predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je pravilen izračun prispevka z indeksiranjem faktorjem, ki je na dan 30. 11. 2015 znašal 1,0082. Tožena stranka je s pritožbeno odločbo odločila v korist tožnika in ne v škodo, kot to zatrjuje tožnik, na podlagi dejanskega stanja, ki ga je sama ugotavljala s tem, ko je vzela za osnovo odmere manjšo velikost parcele (983,58 m2) kot prvostopenjski organ (1.074 m2), in s tem ni kršila določb ZUP-a. 20. Neutemeljen je nadaljnji tožbeni ugovor, da upravni organ obračunava komunalni prispevek, za katerega nima dejanske in pravne podlage, ker je obračunal prispevek za cestno omrežje, katerega ceste sicer z odlokom spadajo med kategorizirane, vendar mu ne omogočajo neposrednega dostopa do glavne ceste. Občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). To pomeni, da se komunalni prispevek odmerja za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. V času odločanja tožene stranke veljavni, prej navedeni Odlok v 4. členu določa, da gre pri cestah za tri obračunska območja, v katere spada tudi naselje X. (tretje obračunsko območje). Tretji odstavek tega člena določa, da če je ob odmeri komunalnega prispevka ugotovljeno, da objekt, ki je predmet odmere nima možnosti priključka na posamezno komunalno opremo, ki je s programom opremljanja določena za območje, na katerem objekt leži, ali le-te ni mogoče uporabljati, se komunalni prispevek odmeri glede na dejansko opremljenost objekta s komunalno opremo. V 3. členu v točki c tega Odloka, ki opredeljuje pojme, ki so merila in podlaga za odmero komunalnega prispevka, je določeno, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki objekt na novo priključuje na komunalno opremo, ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. V 9. točki tega člena je nadalje določeno, da je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme tisto območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe.

21. Kot že prej navedeno je v 4. členu Odloka določeno, da območje X., v katerem je tožnikova parcela, spada v tretje obračunsko območje, kar je tudi nesporno med strankami in izhaja iz projektne dokumentacije. Obračunsko območje se ne določa v vsakem primeru posebej, temveč je določeno s programom opremljanja, na katerega se v tem primeru sklicuje tudi tožena stranka. Po njenih navedbah predmetna parcela spada v območje programa opremljanja, določenega z Odokom, ki je opremljeno z ustreznim ozemljem. Obračunski strošek opremljenosti določenega območja ne pomeni, da ima nepremičnina neposredni priključek na javno cestno omrežje, lahko tudi preko služnostne poti oziroma na podlagi služnostne pravice ali preko poti oziroma koridorja, ki ga vzpostavi zavezanec sam (npr. sodbe I U 367/2012, I U U 410/2016, sodba Vrhovnega sodišča X Ips 324/2011). Bistveno je to, da se tudi tožnikova parcela na tem območju priključi na javno komunalno opremljenost javnih površin, ki leži v tretjem obračunskem območju programa opremljanja, ki ga je sprejela MO Ptuj s prej navedenim Odlokom na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč.

22. 9. člen Odloka v drugem odstavku določa, da je vsak obstoječi ali predvideni objekt, za katerega se lahko odmeri komunalni prispevek, opremljen s cestnim omrežjem. Če pa mora investitor za pridobitev gradbenega dovoljenja zgraditi ali izboljšati del javnega cestnega omrežja, se šteje, da objekt ni opremljen s cestnim omrežjem. V tretjem odstavku tega Odloka pa je določeno, da se za izgradnjo oziroma izboljšanje javnega omrežja štejejo vsa dela, ki jih je treba izvesti na javnem vodovodnem, kanalizacijskem ali cestnem omrežju na zahtevo upravljalca z namenom omogočitve priključitve objekta na obstoječe omrežje. Za izgradnjo oziroma izboljšanje se ne štejejo dela na individualnem priključku objekta. To pomeni, da v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena ZPNačrt in z navedenimi določbami Odloka, ob nespornem dejstvu, da ima tožnik dostop do javne cestne površine, da ni zgradil ali izboljšal cestnega javnega omrežja (morebitni nakup poti sem ne spada) in je stanovanjski objekt v tretjem cestnem obračunskem območju (naselje X.), lahko občina v skladu s tretjim odstavkom 79. členom ZPNačrt odmeri tožniku komunalni prispevek za priključitev na javno cestno infrastrukturo.

23. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

24. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.