Jedro

Glede na vsebino psihiatričnega izvida, iz katerega izhaja, da je bil storilec v kritičnem obdobju zaradi epilepsije, organske osebnostne motnje in organske psihotične motnje hospitaliziran v PB Idrija, prav tako pa se pri storilcu odražajo osebnostne in vedenjske posebnosti, impulzivnost, senzitivnost, nanašalnost, kverulantski odnos do institucij in občasno disocialno obnašanje, storilec pa je poročal tudi o zaznavnih motnjah, ki so bile po mnenju nevrologa najverjetneje epi izvora in je bil med zdravljenjem tudi voden s strani nevrologa, je po oceni VSRS podan precejšen dvom v storilčevo zmožnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja v kritičnem obdobju, prav tako pa tudi precejšen dvom o tem, da se je bil storilec med prekrškovnim postopkom sposoben uspešno braniti.

Izrek

Izpodbijana sodba in plačilni nalog se razveljavita ter zadeva vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Koper je zoper storilca prekrška M. V. dne 28. 5. 2010 izdal plačilni nalog št. 0000094163960 zaradi lažne naznanitve prekrška po 23. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in mu izrekel globo v višini 83,46 evrov. Okrajno sodišče v Kopru je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter mu naložilo plačilo stroškov sodne takse.

2. Zoper navedeni plačilni nalog in sodbo okrajnega sodišča vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve 9. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v zvezi z 8. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1, na način iz 2. točke 156. člena ZP-1, v zvezi z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Vrhovni državni tožilec uvodoma kronološko opisuje prekrškovno obravnavo storilca, v zvezi s čimer poudarja, da je bilo, poleg plačilnega naloga za obravnavani prekršek, storilcu v letu 2011 s strani istega prekrškovnega organa izdanih še trinajst plačilnih nalogov zaradi prekrškov po ZJRM-1 in Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). V tej prekrškovni zadevi je storilec priložil zahtevi za varstvo zakonitosti (kakor je vlogo laično poimenoval storilec, je pa iz vsebine očitno, da gre za pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti) psihiatrični izvid specialista psihiatrije I. L. z dne 9. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je storilec že štiri leta varovanec Doma Nine Pokorn – Grmovje iz Žalca (v nadaljevanju Dom), ki je specializirano za oskrbo odraslih s posebnimi potrebami. Storilec je bil zaradi epilepsije, organske osebnostne in organske psihotične motnje pred prihodom v Dom (torej pred dnem 18. 4. 2012) devetnajstkrat hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici Idrija, pri njem pa gre med drugim za osebnostne in vedenjske posebnosti, impulzivnost, senzitivnost, nanašalnost, kverulantski odnos do institucij in občasno disocialno obnašanje, zaradi česar je imel več težav tudi s sodišči. Iz psihiatričnega izvida tudi izhaja, da storilec poleg epileptičnih napadov občasno poroča tudi o zaznavnih motnjah, ki so najverjetneje epi izvora, je pa bil v Domu voden tudi s strani nevrologa. Na podlagi navedenega psihiatričnega izvida vrhovni državni tožilec meni, da je podan precejšen dvom o storilčevi zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti oblast nad svojimi ravnanji, zato je bila kršena 2. točka 156. člena ZP-1, ker je bila zaradi pomanjkanja zavestne in/ali voljne sestavine izključena storilčeva prištevnost, ki je pogoj za oblikovanje njegove krivde oziroma odgovornosti za prekršek po 9. členu ZP-1. Prav tako storilec ni bil sposoben uresničevati svojih procesnih pravic po 22. in 23. členu Ustave RS, saj kot procesno nesposoben subjekt ni razumel svojega procesnega položaja in ni mogel aktivno ščititi svojih pravic pred prekrškovnim organom. Vrhovni državni tožilec zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijani sklep (pravilno: plačilni nalog in prvostopenjsko sodbo) razveljavi in zadevo o prekršku vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Pravilne so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je specialist psihiatrije I. L., dr. med., zaposlen v Domu, za storilca izdelal izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je bil storilec sprejet v Dom dne 18. 4. 2012, pred tem pa je bil zaradi epilepsije, organske osebnostne in organske psihotične motnje kar devetnajstkrat obravnavan v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Poleg navedenih treh diagnoz je psihiater pri storilcu poudaril tudi osebnostne in vedenjske posebnosti, impulzivnost, senzitivnost, nanašalnost, kverulantski odnos do institucij in občasno disocialno obnašanje, med psihiatričnim zdravljenjem pa je v Domu imel tudi občasne epileptične napade različnih vrst in je poročal o zaznavnih motnjah, ki so bile najverjetneje epi izvora, tako da je bil voden tudi s strani nevrologa.

5. Vrhovno sodišče ne sprejema trditve vrhovnega državnega tožilca, da je v obravnavani prekrškovni zadevi podana kršitev materialnih določb zakona zaradi obstoja okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek (2. točka 156. člena ZP-1), niti kršitev ustavnih procesnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Obstoj navedenih kršitev bi Vrhovno sodišče lahko presodilo šele, če bi bile v postopku o prekršku ugotovljene okoliščine v zvezi s kršiteljevo zmožnostjo razumeti pomen in imeti v oblasti svoje ravnanje v času izvršitve obravnavanega prekrška oziroma okoliščine v zvezi z njegovo sposobnostjo za uspešno obrambo. Takšne ugotovitve iz plačilnega naloga, priloženega opisa dejanskega stanja in sodbe okrajnega sodišča ne izhajajo, Vrhovno sodišče pa relevantnih dejstev, ki se tičejo vprašanja storilčeve prištevnosti, tudi ne more samo ugotavljati na podlagi drugih podatkov prekrškovnega spisa. Glede na to, da je prekrškovni organ storilca v izpodbijanem plačilnem nalogu spoznal za odgovornega, okrajno sodišče pa je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, je mogoče sklepati le, da se v dokaznem postopku (prvi odstavek 55. člena ZP-1) pred pravnomočnostjo plačilnega naloga sum, da storilec ni bil prišteven, ni pojavil. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti trdi drugače, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (171. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 420. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP).

6. Vendar pa glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in izvedensko mnenje specialista psihiatra obstaja precejšen dvom glede storilčeve zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja v kritičnem obdobju, prav tako pa tudi precejšen dvom o tem, da se je bil storilec med prekrškovnim postopkom sposoben uspešno braniti. Če nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ravnalo po 427. členu ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ter plačilni nalog Policijske postaje Koper in sodbo Okrajnega sodišča v Kopru razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prekrškovnemu organu. Ta bo moral presoditi, ali je bil storilec v času izvršitve obravnavanega prekrška prišteven. Upoštevaje storilčevo zdravstveno stanje bo moral prekrškovni organ presojati tudi njegovo procesno sposobnost. Če bo ugotovil, da je pri storilcu podana začasna ali trajna duševna motnja, bo to na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1 narekovalo smiselno uporabo 124. člena ZP-1 oziroma 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.