Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Sprememba zakona pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnico veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (I. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke z dne 3. 11. 2016 zoper sklep o začasni odredbi z dne 27. 10. 2016. 2. Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženke z dne 3. 11. 2016 ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, tožnici pa naloži v plačilo toženkine stroške postopka v zvezi s postopkom predlagane začasne odredbe v roku 8 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavanje ugovora toženke zoper sklep o izdani začasni odredbi, na katerem bi se izvedli dokazi, na katere je oprlo svojo odločitev. Prav tako je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je svojo odločitev oprlo na sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda A. z dne 25. 11. 2016, saj ta ni naveden v trditveni in tudi ne v dokazni podlagi ugovora zoper sklep o začasni odredbi niti v odgovoru tožnice na ugovor toženke.

Začasna odredba se glasi, da se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 29. 9. 2016. Takšna začasna odredba v primeru tožnice pa sploh ni mogoča. Zadržanje učinkovanja prenehanja odpovedi PZ je mogoča le za osebe in pod pogoji, ki so določeni v 113. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Skladno s 86. členom ZDR-1 lahko sindikat, svet delavcev oziroma delavski zaupnik poda negativno mnenje k odpovedi PZ in ga pisno obrazloži. Negativno mnenje z dne 5. 10. 2016 pa ni obrazloženo. Poleg tega ga je podpisala B.B. kot sindikalna zaupnica C. na Univerzi D. A.. Vendar skladno s členom 208 ZDR-1 sindikat delodajalca ni obvestil, da naj bi bila B.B. sindikalna zaupnica, zaradi česar negativno mnenje sploh ne učinkuje oziroma je nično, ker ni podano po pooblaščeni osebi C..

Omenjeno negativno mnenje z dne 5. 10. 2016 se sklicuje na 113. člen ZDR-1 ter zahteva zadržanje učinkovanja odpovedi PZ za vseh 12 delavcev. Vendar to zakonsko določilo omogoča takšno varstvo le predstavnikom delavcev, ki jim je omogočeno, da vložijo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja PZ zaradi odpovedi. Tožnica pa nima take lastnosti.

Prav tako je izrek sklepa o začasni odredbi nemogoč, saj se ne more zadržati učinkovanja odpovedi, ker je odpoved v trenutku izdaje oziroma vročitve tožnici 30. 9. 2016 že učinkovala. Tožnica je namreč 11. 10. 2016 podpisala novo PZ, ki velja od 1. 10. 2016, zaradi česar namena zavarovanja s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči. Prvostopno sodišče pa niti ni zadržalo učinkovanja sklenjene nove PZ. To tudi ni bilo mogoče, saj nova PZ preneha veljati le zaradi uresničenega razveznega pogoja, če sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi prejšnje PZ. Glede (ne)obstoja verjetnosti obstoja terjatve toženka v pritožbi navaja, da je senat Univerze D. dne 10. 12. 2015 in dne 18. 5. 2016, po predhodnem sklepu upravnega odbora z dne 5. 5. 2016, s katerim je ta soglašal s prenehanjem članstva Univerze D. A. v Univerzi D., sprejel sklep o prenehanju članstva Univerze D. A. v Univerzi D. in da zaradi kolizije interesov delavci Univerze D. A. ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja na Univerzi D. Zaradi tega delavci Univerze D. A., ki izvajajo študijske programe, v Napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 na Univerzi D. niso vključeni, tudi tožnica ne. Zaradi tega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji sklenjenih pogodb o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke, kar je skladno s prvim in drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in poslovnega razloga in tudi ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Ker je tožnica z novo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi napredovala v plačilnem razredu, je to izkazan in utemeljen razlog nesposobnosti. Zato zaključki sodišča prve stopnje, da je verjetnost obstoja terjatve tožnice s stopnjo verjetnosti izkazana, niso pravilni. Zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 75. člena ZDR-1, saj v obravnavanem primeru ne gre za prenos podjetja, ker ne gre za gospodarsko dejavnost, ampak za javni raziskovalni zavod, prav tako pa v obravnavani zadevi ni šlo za združitev ali delitev delodajalca. Univerza D. A. se namreč ni izločil kot samostojen pravni subjekt iz Univerze D., ampak je prenehal. V tem primeru tudi ne gre za oddelitev članstva Univerze D. A. iz Univerze D., ampak za ukinitev oziroma prenehanje obstoja te članice. Pritožba še poudarja, da je bila Univerza D. A. kot ukinjena članica po statutu Univerze D. opredeljena kot raziskovalni zavod, ki ne izvaja pedagoških študijskih programov, pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožnici odpovedana, pa vključuje tudi pedagoški del, ki ga je opravljala na drugi članici univerze (Univerza D. Fakulteta E.).

Organizacijske rešitve so zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Z ukinitvijo članstva Univerze D. A. v Univerzi D. gre zato za utemeljen poslovni razlog. Ustava daje toženi stranki kot državni univerzi v 58. členu avtonomijo, ki jo je obrazložilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-34/93. Tako je dekan Fakultete E. za tekoče študijsko leto skladno s svojo pristojnostjo sprejel napoved - razpored predavanj in predvidenih predavateljev za študijsko leto 2016/2017, v teh programih pa za tožnico ni predvidena nobena delovna obveza. To najavo obveznosti in razpored pedagoških ur sta sprejela in potrdila tudi oba senata članic. Tožnica tako nima predvidene nobene pedagoške aktivnosti, zato je potreba po njenem delu pod pogoji sklenjene pogodbo zaposlitvi vsekakor prenehala. Ob tem pritožba še poudarja, da že sama odločitev o reorganizaciji (izstop A. iz Univerze D.) zadostuje za obstoja poslovnega razloga, pri tem pa se sklicuje na obširno sodno prakso. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejavnost, ki jo opravlja A. in dejavnost tožene stranke ne bosta konkurenčni, saj je tožena stranka izrecno navedla, da tožnica istega dela pri dveh delodajalcih ne more opravljati, zato je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno navedla, da tožnica ne more več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi subjektivne nesposobnosti (npr. nedoseganje pričakovanih rezultatov dela), ampak zaradi objektivne nesposobnosti, ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V tem primeru tožnici ni potrebno zagotoviti zagovora, oziroma gre za okoliščine, zaradi katerih od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bi ji zagovor omogočil, zato opustitev tega ne predstavlja absolutnih bistvene bistvene kršitve določb postopka pred odpovedjo. Ker tožnica v najavo Napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 ni bila vključena, ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela oziroma ni mogla izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko tožnice ni vključila v napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 kršila svojo temeljno obveznost iz delovnega razmerja, saj tožnici ni zagotavljala dela skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Po vsebini opisa del in nalog visokošolskega učitelja izrednega profesorja ta dela in naloge izvajajo skladno z akti Univerze D., v skladu z notranjimi akti pa tožnica v izvajanje študijskih programov za leto 2016/2017 ni bila vključena. Nadalje ni pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka razloga napredovanja v višji plačni razred v odpovedi ni navedla. Sodna praksa namreč dopušča konkretizacijo odpovednega razloga tudi tekom sodnega postopka.

V zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ bi po pritožbenem stališču sodišče prve stopnje moralo te predpostavke presojati po strožjih kriterijih, ker se regulacijska začasna odredba lahko izda le zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nenadomestljive škode. Upoštevati bi moralo tudi pravice in položaj tožene stranke, in sicer da je mogoče kljub izdani začasni odredbi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje. Ker tožnica v tej smeri ni podala trditev, bi moralo sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo že iz tega razloga zavrniti. Zato je bistveno kršilo določbo 7. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede nenadomestljive škode, ki naj bi nastala tožnici, pa tožeča stranka meni, da se v primeru ugotovitve nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, vzpostavi delovno razmerje, kot da odpovedi ni bilo, zato tožnici ne grozi nobena nenadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je izredno kratek enodnevni paricijski rok, primeren. Prav tako pa tudi ni obrazložilo, zakaj je odmerilo denarno kazen v takšni višini. Navedba, da je denarno kazen določilo v okvirjih in na podlagi določbe 226. člena ZIZ, standardu obrazloženosti ne zadosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavo njenega ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 24. 10. 2016. Po drugem odstavku 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.) je v pristojnosti sodišča odločitev, ali bo o ugovoru dolžnika odločalo na naroku ali pa bo izdalo sklep brez naroka. Citirani odstavek 58. člena ZIZ namreč določa, da sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka, če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje. Ker je torej odločitev o morebitnem naroku za obravnavanje ugovora dolžnika v pristojnosti sodišča, ki o ugovoru odloča, sodišče prve stopnje s tem, ko ni razpisalo tega naroka, ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

6. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe pa določa 272. člen ZIZ. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

7. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, s katero ji je tožena stranka iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti odpovedala pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imela tožnica sklenjeni pri toženi stranki za delovno mesto „Višji strokovno - raziskovalni asistent“ za krajši delovni čas 38 ur na teden (95%) in za delovno mesto „Visokošolski sodelavec - asistent“ za krajši delovni čas 2 uri na teden (5 %), obe sklenjeni za nedoločen čas. Vtoževala je tudi ugotovitev neveljavnosti ponujene nove PZ za delovno mesto „Višji strokovno - raziskovalni asistent“. Iz listinskih dokazov in navedb obeh strank izhaja, da je tožnica omenjeno ponujeno PZ, ki jih je bila ponujena na podlagi 91. člena ZDR-1, dne 11. 10. 2016 tudi podpisala z veljavnostjo od 1. 10. 2016. Iz 4. člena te pogodbe (A12) izhaja, da se delovno razmerje sklepa za polni delovni čas za nedoločen čas od 1. 10. 2016 dalje. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je s 1. 10. 2016 pričela veljati zgoraj omenjena nova PZ, kar pomeni, da sta s tem dnem prenehali veljati pogodbi, ki sta bili tožnici z izpodbijano odpovedjo odpovedani.

8. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila 24. 10. 2016 in o katerem je prvostopno sodišče odločalo s sklepom z dne 27. 10. 2016, predlagala zadržanje učinkovanja odpovedi PZ s ponudbo nove, obenem pa zahtevala, da ji je toženka dolžna v roku enega dneva omogočiti opravljanje dela v skladu s pogodbama, ki sta ji bili odpovedani. Z drugimi besedami povedano to pomeni, da je tožnica predlagala: - da se zadrži učinkovanje odpovedi PZ, - da se zadrži učinkovanje prenehanja odpovedanih PZ, - da se posledično zadrži učinkovanje veljavnosti sklenjene nove (ponujene) PZ.

9. Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati takšno začasno odredbo (za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi) v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah (sklep opr. št. Pdp 911/2012 z dne 22. 10. 2012, Pdp 559/2012 z dne 13. 6. 2012, Pdp 593/2012 z dne 21. 9. 2012, Pdp 1036/2005 z dne 1. 9. 2005, …). Navedene odločbe pritožbenega sodišča so bile sicer sprejete v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni bilo več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. 10. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnico veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bilo mogoče glede na dosedanji postopek zaključiti, da je tožnica verjetno izkazala obstoj svoje terjatve, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Zastavlja pa se vprašanje, ali je za izdajo začasne odredbe izpolnjen tudi drugi pogoj, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (verjetnost nastanka nenadomestljive škode).

11. Ker je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi že iz zgoraj opisanega razloga, pritožbeno sodišče na njene preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

12. Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno ugotoviti, če so bili za predlagano začasno odredbo izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1 in v odvisnosti od te ugotovitve v nadaljevanju odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.