Jedro

Tožnica ne obrazloži, kako naj bi izročitev dveh ključev vhodnih dvoriščnih vrat zavarovala izvršitev vtoževane odstranitve na zadevnem služečem zemljišču za dostop do gospodujočega zemljišča. Predlog za začasno odredbo in tožbeni zahtevek sta povsem nepovezana, namesto da bi bila v funkcionalnem razmerju. Pritožbene navedbe, ki utemeljujejo, da je tožničina terjatev za izročitev dveh ključev verjetno izkazana, so nerelevantne, saj utemeljujejo napačno terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: »Tožena stranka je dolžna v roku 3 dni tožeči stranki izročiti dva ključa, ki odpirata vhodna dvoriščna vrata, ki se nahajajo na služeči parceli št. 47/2 k.o. Z. Š. in mejijo na D. u. v L., ki v naravi omogočajo tožeči stranki izvrševati služnost hoje, vožnje in živinogonje v korist njene parcele št. 41/1, vl. št. 1037 k.o. Z. Š., sicer je dolžna tožeči stranki plačati denarno kazen v višini 1.000,00 EUR. Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve tega pravdnega postopka.« Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za izročitev identifikacijske kartice oz. izkaznice za izdelavo dvojnikov ključa, ki odpira zadevna vhodna dvoriščna vrata.

Zoper izpodbijani sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče sklene, da se ugodi zgoraj citiranemu primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, še bolj podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovni postopek.

Pritožba navaja, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da en izvod ključa zadevnih dvoriščnih vrat zadošča za izvrševanje v zemljiško knjigo vknjižene stvarne služnosti hoje, vožnje in živinogona preko parc. št. 47/2 k.o. Z. Š. v korist parcele št. 47/1 k.o. Z. Š.. Po njenem zatrjevanju gre za stvarno služnost in ne osebno v korist tožeče stranke, zaradi česar mora biti pot, po kateri se zadevna služnost izvršuje, odprta ob vsakem času in za vsakogar. Povsem običajno in življenjsko je, da ima tožeča stranka kot dober gospodar en izvod ključev ves čas pri sebi, ne glede na to, ali dostopa na svojo nepremičnino vsak dan ali pa le občasno nekajkrat na leto. Nerazumno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bo lastnik nepremičnine svoj edini ključ izročal znancem, izvajalcem del ali drugim tretjim osebam. Ker tožeča stranka živi v Nemčiji, še posebej potrebuje vsaj še dva izvoda ključev, da enega lahko izroči izvajalcem gradbenih del na hiši, da lahko ti nemoteno dostopajo do nepremičnine tožeče stranke, enega pa za znance za primer nujne oskrbe nepremičnine ter za dostop poštni službi, komunali, elektro službi, intervencijskim vozilom in drugim vozilom za vzdrževanje in oskrbo nepremičnine. En izvod ključev, zaradi katerega ima tožeča stranka dodatne obveznosti z usklajevanjem z osebjem, ki želi oz. mora imeti omogočen dostop do nepremičnine, oz. je dostop do nje zaradi odsotnosti tožeče stranke ali morebitne trenutne odsotnosti neposrednega posestnika edinega ključa nemogoč, pomeni nesorazmeren poseg v izvrševanje zadevne stvarne služnosti. Upoštevati je treba izhodiščno stanje, da omejevanje služnosti s postavljeno ograjo in ključavnico na vratih ni bilo predvideno in bi ob odsotnosti te ovire bil prehod do nepremičnine tožeče stranke povsem neoviran ob vsakem času in za vsakogar. Terjatev tožeče stranke, da ji tožena stranka izroči vsaj še dva izvoda ključev, zato vsekakor obstaja. Izkazana pa sta tudi dva pogoja iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Tožnici nastaja težko nadomestljiva škoda, ker se ji zaradi težav z organizacijo številnih gradbenih izvajalcev pri dostopu do svoje nepremičnine le z enim ključem neprestano podaljšujejo adaptacijska dela. S tem se slabša stanje nepremičnine, tožnica je prisiljena v nenehne poti iz Nemčije zaradi zagotovitve osebne prisotnosti na gradbišču, nenazadnje pa tožnica tudi izgublja dobiček, saj se bodo načrtovani najemniki lahko vselili kasneje. Do trditev glede izgubljenega dobička zaradi nemožnosti oddajanja nepremičnine in nemožnosti dostopa intervencijskim vozilom (primeri ujm) se sodišče sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je izkazan pogoj, da tožena stranka ne bi trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Škoda, ki bi nastala toženi stranki, v kolikor bi se zahteva tožeče stranke izkazala za neutemeljeno, je neznatna – v višini izdelave dveh duplikatov ključev. Pravzaprav nikakršna škoda pa toženi stranki ne bi nastala z izročitvijo identifikacijske kartice, da si tožnica sama izdela duplikate ključev. Glede škode, ki bi jo utrpela tožena stranka z izročitvijo identifikacijske kartice, se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je podana tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasnih odredb so merodajna določila 25. poglavja Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in za predmetno situacijo (zahtevana je izročitev ključev) natančneje 272. člen ZIZ glede začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve. Kot je razlogovalo že prvostopenjsko sodišče, mora upnik najprej izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 272. člena ZIZ), nato pa še eno od treh alternativno določenih predpostavk v 2. odstavku 272. člena ZIZ.

V presojanju pritožbenih navedb glede prvega pogoja, verjetno izkazane terjatve tožnice, sodišče ugotavlja, da so te neutemeljene.

Začasna odredba je institut zavarovanja terjatve, katerega osnovni namen je zagotovitev možnosti kasnejše izvršbe, pomen 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode, pa je tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje (glej odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/97 z dne 16.7.1998). Ko je predlog za izdajo začasne odredbe podan med sodnim postopkom ali po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba (267. člen ZIZ), je treba torej predlog za začasno odredbo presojati v luči zavarovanja terjatve, vtoževane v tožbenem zahtevku oz. v izreku odločbe o glavni stvari.

V predmetni zadevi je ugotoviti, da je tožnica v tožbi uveljavljala, da toženec opusti vsakršno poseganje v izvrševanje služnostne pravice hoje, vožnje in živinogonje, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 47/1, vl. št. 1037 k.o. Z. Š., last tožnice, ter v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 47/2, vl. št. 1559 k.o. Z. Š., last toženca. Tožnica je v tožbenem zahtevku uveljavljala, da je toženec še posebej dolžan omogočiti vožnjo preko služeče nepremičnine na gospodujočo nepremičnino z D. u. ob južni meji služeče nepremičnine tako, da odstrani ograjo ob pločniku D. u. na južnem delu služeče nepremičnine vsaj v širini 2,5 m in odstrani ostale ovire na služečem zemljišču za dostop do gospodujočega zemljišča. Upnik oz. tožnik pa mora podati trditve, s katerimi izkazuje obstoj zatrjevane nedenarne terjatve zoper dolžnika oz. toženca, v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo, podati tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe in za svoje trditve predlagati dokaze. Slednje trditve pa so v predmetni zadevi bistveno drugačne kot tožbene.

V predlogu za začasno odredbo namreč tožnica navaja, da toženec omejuje izvrševanje zadevne služnosti poti s tem, da tožnici noče izročiti vsaj še dveh izvodov ključev, ki odpirajo vrata na njeno nepremičnino. Tudi predlagani izrek začasne odredbe se glasi na izročitev dveh ključev, ki odpirata vhodna dvoriščna vrata, ki se nahajajo na zadevni služeči parceli in mejijo na D. u. v L. Tožnica ne obrazloži, kako naj bi izročitev dveh ključev vhodnih dvoriščnih vrat zavarovala izvršitev vtoževane odstranitve ograje v širini 2,5 m in ostalih ovir na zadevnem služečem zemljišču za dostop do gospodujočega zemljišča. Predlog za začasno odredbo in tožbeni zahtevek sta tako povsem nepovezana, namesto da bi bila v funkcionalnem razmerju. Pritožbene navedbe, ki utemeljujejo, da je tožničina terjatev za izročitev dveh ključev verjetno izkazana, so tako nerelevantne, saj utemeljujejo napačno terjatev. S takšnimi trditvami in predlaganimi dokazi v predlogu za začasno odredbo tožnica tako ni verjetno izkazala, da ji zoper toženca obstoji terjatev za odstranitev ograje ob pločniku D. u. na južnem delu služeče nepremičnine vsaj v širini 2,5 m in odstranitev ostalih ovir na zadevnem služečem zemljišču za dostop do gospodujočega zemljišča, kakor se je glasil njen tožbeni zahtevek. Presoja prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja prvega zahtevanega pogoja iz 272. člena ZIZ, je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Na pravilno uporabo materialnega prava v mejah pritožbenih razlogov pazi sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb glede drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki jih je prvostopenjsko sodišče sicer tudi ugotavljalo. Odločitve sodišča namreč ne bi mogle spremeniti. Na podlagi 353. člena ZPP je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.