Jedro

Ni dovolj, da tujec neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji najmanj pet let, ampak mora biti to neprekinjeno prebivanje na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik 8. 7. 2008 pri prvostopenjskem organu vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Sklicuje se na prvi odstavek 41. člena tedaj veljavnega Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), ki določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje med drugim lahko izda tujcu, ki pet let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov iz računalniške evidence Ministrstva za notranje zadeve ugotovil, da tožnik ni izkazoval pet let neprekinjenega dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, kar je pomenilo, da temeljni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 41. člena ZTuj-1 ni bil izpolnjen. Dne 10. 12. 2009 je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tožnik se je tedaj pritožil in je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil. Tožnik je nato sprožil upravni spor, pri čemer je upravno sodišče s sodbo z dne 13. 4. 2011 tožbi ugodilo in tedanjo odločbo prvostopenjskega organa odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V obrazložitvi je upravno sodišče med drugim navedlo, da kljub temu, da je bila stranki pred izdajo odločitve poslana seznanitev z ugotovitvami v postopku, upravna organa prve in druge stopnje nista upoštevala pravil postopka s tem, da tožniku nista dala možnosti, da se udeležuje ugotovitvenega postopka in da poda svojo ustno izjavo glede dejstev, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ tožnika povabil na zaslišanje. Seznanil ga je z dejstvom, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je imel zadnje veljavno dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji z veljavnostjo do 17. 7. 2008, iz česar izhaja, da v Sloveniji nima izdanega veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik je povedal, da živi v Ljubljani že zadnjih 18 let in da dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano od 4. 8. 2008 do 3. 8. 2009 ni dvignil, ker ni vedel, da je izdelano. Na vprašanje, zakaj si ni uredil statusa tujca, je odgovoril, da zato, ker ga na to ni nihče opozoril. Prvostopenjski organ je tožnika opozoril, da je bil s pisno seznanitvijo o ugotovitvah postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje seznanjen 21. 9. 2009, on pa je odgovoril, da je ta dopis smatral kot dopis z obrazložitvijo, zakaj mu je bil zahtevek za stalno prebivanje zavrnjen, nikakor pa tega dopisa ni smatral kot poziva k vložitvi nove vloge za ureditev začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Iz računalniške evidence Ministrstva za notranje zadeve in uradne evidence prvostopenjskega organa je razvidno, da tožnik še vedno ne izkazuje pet let neprekinjenega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, kar je temeljni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 41. člena ZTuj-1. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v svoji odločbi med drugim navaja, da je v skladu z 41. členom ZTuj-1 osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, da je tujec najmanj pet let neprekinjeno prebival v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik od 2. 12. 2009, ko je Upravna enota Ljubljana z dokončno odločbo zavrnila njegovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, nima izdanega dovoljenja za začasno prebivanje oziroma potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi tretjega odstavka 47. člena ZTuj-1. V času odločanja organa prve stopnje o dovoljenju za stalno prebivanje namreč tožnik v Republiki Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, kar je bil v skladu z ZTuj-1 osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ je ravnal v skladu z navodili upravnega sodišča, to je seznanil je tožnika z uradno evidenco o dovoljenjih za začasno prebivanje. Tožnik je izjavil, da dovoljenja za začasno prebivanje s podaljšano veljavnostjo do 3. 8. 2009 ni dvignil, ker ga tedanja pooblaščenka ni obvestila o tem, da mu je bilo dovoljenje podaljšano. Izjavil je tudi, da si po zavrnitvi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ni uredil oziroma ni zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ker ga na to, da si mora za prebivanje v Republiki Sloveniji ponovno pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje, ni nihče opozoril. Drugostopenjski organ tudi ugotavlja, da tožnik ugotovitvi prvostopenjskega organa o tem, da ne izpolnjuje pogoja petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji, v ponovnem postopku na zaslišanju ni nasprotoval, prav tako pa tej ugotovitvi ni nasprotoval v pritožbi. Zgolj dejansko prebivanje tujca v Republiki Sloveniji brez izdanega dovoljenja za začasno prebivanje ni omogočalo pridobitve oziroma izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnik v tožbi meni, da v postopku niso bila upoštevana navodila sodbe upravnega sodišča opr. št. I U 982/2010-13. Opozarja na to, da je bil povabljen na razgovor in da je obrazložil zaplete v zvezi z vročanjem prejšnji pooblaščenki, razložil je vse njegove družinske razmere, da preživlja štiričlansko družino, med njimi otroka s posebnimi potrebami in da je njegova žena težko zaposljiva, slovenskega jezika ne obvlada, je praktično brez izobrazbe. Tožnik je tisti, ki s svojim delom vsestransko preživlja vse. Kljub temu je izostala dokazna ocena le-tega. Tožena stranka ponavlja, da tožnik v času trajanja tega postopka ni vložil prošnje za pridobitev začasnega dovoljenja za prebivanje. Zakaj ni bila vložena, je tožnik obširno pojasnil. Tožnik očita toženi stranki, da ni spoštovala napotil sodbe upravnega sodišča na strani 6. Sodišče je izrecno opozorilo, da zgolj podatki iz uradne evidence o dovoljenjih za začasno prebivanje ne zadostujejo za odločanje v predmetni zadevi. Sodišče je toženo stranko opozorilo na to, da bi morala izdati sklep o prekinitvi postopka do dokončne rešitev prošnje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje. Tega pa tožena stranka ni izdala. Že iz naslova spoštovanja Konvencije o človekovih pravicah je treba spoštovati načelo zagotovitve obstoja in funkcioniranje tožnikove družine in mu dopustiti, da preživlja družino. Zgolj statistično obravnavanje tožnika in odločanje na podlagi uradnih evidenc predstavlja zanj hudo psihično nasilje, ki že vpliva na njegove vsesplošne sposobnosti. Nadalje se sklicuje tožnik na 53. člen ustave, ki varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke, mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Tožniku so odvzete pravice do zakonske zveze in do družine. Tožnik ima dva otroka. Eden je s posebnimi potrebami. Izdana odločba je onemogočila tožnika na vseh življenjskih področjih in je njegovima otrokoma kršena pravica do uživanja posebnega varstva in skrbi, določena v 56. členu ustave. Tožnik tudi ni v ničemer problematična osebnost, kar je tožena stranka zagotovo sproti preverjala. Tožnik vztraja, da bi tožena stranka ob objektivni oceni vseh dokazov morala uporabiti drugi odstavek 42. člena ZTuj-2, ker so zato podani vsi pogoji. Z uporabo prvega odstavka 41. člena istega zakona pa je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Tožnik predlaga sodišču, naj opravi glavno obravnavo in tožbenemu zahtevku ugodi tako, da odpravi odločbo upravne enote in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi enako kot v pritožbi poudarja, da v Sloveniji dejansko živi od leta 1993 dalje, da preživlja štiričlansko družino, med njimi otroka s posebnimi potrebami ter da navedenega tožena stranka upoštevala. Tožena stranka se je do vsega opredelila že v svoji odločbi z dne 13. 7. 2012. V zvezi z očitkom, da v ponovnem postopku ni bilo upoštevano in izvedeno napotilo iz sodbe upravnega sodišča, pa tožena stranka meni, da je ta očitek neutemeljen. V ponovnem postopku je namreč tožeči stranki tako, kot je zahtevalo upravno sodišče, bila dana možnost podaje ustne izjave in možnost, da izpodbija pravilnost navedb oziroma ugotovitev organa prve stopnje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

ZTuj-1 v prvem odstavku 41. člena med drugim določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki pet let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ki izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene s tem zakonom, in če ni razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 43. člena tega zakona. Torej ni dovolj, da tujec neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji najmanj pet let, ampak mora biti to neprekinjeno prebivanje na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje. Sodišče pa meni, da ni dvoma, da je prišlo pri zaporedju dovoljenj za začasno prebivanje do prekinitve in sicer s tem, ko je bilo od 2. 12. 2009 dalje dokončno odločeno o tožnikovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi dela tako, da je bila ta prošnja zavrnjena. Iz navedenega razloga je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Tožnik se v tožbi sklicuje na svoje družinske razmere, vendar pa to ne more biti okoliščina, ki bi vplivala na to, ali se tujcu lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje. V 41. členu ZTuj-1 namreč ni posebej govora o tem, da bi to bil lahko dejavnik, ki bi predstavljal izjemo od tega, da lahko stalno prebivanje dobi le nekdo, ki pet let neprekinjeno prebiva na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje. S tem v zvezi sodišče zgolj opozarja na to, da ni nujno, da izpodbijana odločba vpliva na stike z družino, saj si tujec lahko status uredi tudi drugače in sicer z dovoljenji za začasno prebivanje.

Sodišče se tudi ne more strinjati, da v tem postopku prvostopenjski organ ne bi ravnal v skladu z navodili sodbe upravnega sodišča št. I U 982/2010-13 z dne 13. 4. 2011. V tej sodbi je sodišče ugotovilo, da tožniku ni bila dana možnost v postopku, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, na katere je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev, saj tožnik v postopku pred izdajo zavrnilne odločbe ni bil niti ustno zaslišan, čeprav je izrecno opozoril upravni organ prve stopnje, da tožnik v zvezi z zaprošenim dovoljenjem za začasno prebivanje ni prejel nikakršnega opozorila oziroma obvestila. Po mnenju sodišča upravna organa nista upoštevala pravil postopka s tem, da tožniku nista dala možnosti, da se udeležuje ugotovitvenega postopka in da poda svojo ustno izjavo glede dejstev, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve ter izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njegovimi navedbami. Kot je razvidno iz upravnega spisa je bil tožnik povabljen na razgovor in zaslišan pri prvostopenjskem organu, tako, da je bila ta procesna kršitev odpravljena. Nadalje je sodišče v citirani sodbi tudi navedlo, da s tem, ko je upravni organ prve stopnje zgolj z uradnim zaznamkom, namesto z sklepom odločil o prekinitvi postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vse do vročitve dovoljenja za začasno prebivanje, in s tem, ko je zavrnilno odločitev sprejel po skrajšanem ugotovitvenem postopku, onemogočil tožniku, da bi uveljavil in zavaroval svoje pravice in pravne koristi s tem, da bi pravočasno predložil ustrezne dokaze. S tem v zvezi sodišče opozarja na to, da iz te sodbe ne izhaja, da bi sodišče naložilo prvostopenjskemu organu, da mora izdati sklep o prekinitvi postopka do dokončne rešitve, temveč je iz obrazložitve sodbe mogoče razumeti zgolj to, da se postopek prekine s sklepom in ne z uradnim zaznamkom, ni pa mogoče obrazložitve sodišča razumeti kot navodila, da bi bilo potrebno postopek obvezno prekiniti. Prvostopenjski organ je sodbo sodišča spoštoval s tem, ko ni več odločal v skrajšanem postopku, ampak v posebnem ugotovitvenem postopku. Tožnik v tožbi tudi navaja, da bi moral prvostopenjski organ uporabiti drugi odstavek 42. člena ZTuj-1. Drugi odstavek 42. člena ZTuj-1 določa, da izda dovoljenje za stalno prebivanje upravna enota, na območju katere tujec prebiva. V kolikor pa je imela tožeča stranka v mislih drugi odstavek 41. člena Ztuj-1 pa sodišče meni, da v tožbi ni pojasnjeno, zakaj bi morala tožena stranka uporabiti drugi odstavek 41. člena ZTuj-1 in ne prvi odstavek 41. člena ZTuj-1. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavno obravnavo, kot je predlagal tožnik. Tožnik ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče njegovemu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

K točki II izreka: Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.