Jedro

Z določbo 26. člena ZDen-B je zakonodajalec le naložil organom, ki vodijo postopek, da pozovejo najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj in upravičence, da priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v roku 60 dni od uveljavitve zakona. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati na način, kot je to storila tožena stranka, saj se ne nanaša tudi na zavezance za vračilo nepremičnine. Ti lahko uveljavljajo zahtevke za vračilo vlaganj do izdaje prvostopne odločbe. Sicer pa je po presoji sodišča rok, določen v 26. členu ZDen-B procesne in ne materialnopravne narave.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za kulturo z dne 17.12.1999 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožeče stranke za povrnitev vlaganj v poslovni prostor v nepremičnini M., A v višini 12.080,70 DEM ter odločila, da tožeča stranka sama nosi stroške zaradi priglasitve zahtevka za povrnitev vlaganj. Tožnica je zemljiškoknjižna imetnica uporabe spornega poslovnega prostora in je dne 25.2.1999 priglasila zahtevek za povrnitev vlaganj v navedeni poslovni prostor v višini 12.080,70 DEM. Člen 26 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji določa, da je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine. Tožena stranka je z javnim naznanilom v dnevniku Delo dne 19.12.1998 pozvala vse zainteresirane osebe, da do vključno 5.1.1999 priglasijo svoje zahtevke. Ker je tožeča stranka vložila svoj zahtevek po preteku prekluzivnega roka, ni pogojev za uvedbo postopka, zato je tožena stranka zahtevek zavrgla. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že s svojo vlogo z dne 13.11.1992 v teku postopka denacionalizacije predlagala, da se sporni poslovni prostor ne vrne v naravi, temveč da se upravičencu prizna ustrezna odškodnina, pri kateri pa je potrebno upoštevati izvršena vlaganja. Takrat zneska vlaganj ni opredelila, ker še ni bila opravljena cenitev. Iz cenilnega zapisnika z dne 2.3.1993 pa je razvidno, da vrednost vlaganj znaša 12.080,70 DEM. Ker je prišlo do vračila poslovnega prostora na podlagi poravnave, ki se je vodila izven denacionalizacijskega postopka, je tožeča stranka z vlogo z dne 24.2.1999 le finančno opredelila svoj zahtevek, ki je bil prvič postavljen z vlogo z dne 13.11.1992. Tožeči stranki tako ni mogoče očitati, da zahtevka ni priglasila v roku iz 26. člena ZDen-B, zato predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta stranki tekom postopka denacionalizacije skušali skleniti poravnavo, vendar do le te ni prišlo. Tožnica pa je dne 30.11.1995 vrnila upravičencem poslovni prostor. Tožeča stranka kot zavezanka za vračilo je šele z dopisom z dne 24.2.1999 naznanila, da prijavlja svoja vlaganja v poslovni prostor v tolarski protivrednosti 12.080,70 DEM. Zahtevek je bil vročen tudi vlagatelju zahteve za denacionalizacijo AA dne 15.4.1999, ki pa je v vlogi z dne 16.4.1999 izjavil, da je vloga vložena po preteku 60 dnevnega roka iz 26. člena ZDen-B. Tožena stranka je na podlagi podatkov v spisu ugotovila, da zahtevek zavezanca ni bil vložen do 5.1.1999, zato ga je zavrgla. Tožena stranka zato vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku. Vlagatelj zahteve za denacionalizacije AA, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da cenitvi nepremičnin ni nasprotoval, vendar je izrecno izjavil, da cenitev ne bo uradna, ampak interna stvar zavezancev, ki so predlagali sklenitev poravnave. Do dogovorjenega roka, niti kasneje, pa ni prejel poravnalne ponudbe. Nesprejemljivo pa je tudi stališče tožeče stranke, da je s svojo vlogo z dne 5.1.1999 le finančno opredelila že postavljen zahtevek. Podredno pa tudi ugovarja višini vlaganj v lokal, ki je pretirana. Zahtevek tožnice je nemoralen in nerazumen, saj bo morala dedičem plačati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin od uveljavitve ZDen dalje. Prav tako pa je tožeča stranka prepustila poslovni prostor v zelo slabem stanju, zato so morali vložiti precejšnja sredstva, da so ga usposobili za obratovanje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba je utemeljena. Zahtevek tožeče stranke v tem upravnem sporu se nanaša na plačilo odškodnine zaradi povečane vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj zavezanca v podržavljeno nepremičnino. Vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala, določa 25. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 - ZDen). Po noveli ZDen - B (Uradni list RS, št. 65/98) lahko v skladu s 5. odst. 25. člena ZDen zahteva zavezanec ali najemodajalec, ne glede na določila 1., 2. in 4. odst. istega člena od upravičenca iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca RS v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. V zadevah, v katerih je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, lahko upravičene osebe podajo zahtevek v roku enega leta od uveljavitve zakona (člen 24 ZDen-B). V skladu s 26. členom ZDen-B pa je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Po novelirani določbi 25. člena ZDen se odloča v vseh tistih postopkih, ki do uveljavitve novele (3.10.1998) še niso bili pravnomočno končani (člen 27 ZDen-B). Na podlagi vpogleda v spis naslovnega sodišča pod opr. št. U 53/2000, ki se nanaša na postopek denacionalizacije nepremičnine M., v kateri se nahaja sporni poslovni prostor, je sodišče ugotovilo, da je bila odločba o vrnitvi navedene nepremičnine upravičenki BB izdana 17.12.1999 in je glede vračila poslovnega prostora postala pravnomočna 30.1.2000. Postopek denacionalizacije torej ob uveljavitvi novele še ni bil pravnomočno zaključen, prav tako pa ob vložitvi zahteve za povračilo vlaganj dne 25.2.1999 pristojni organ še ni odločil o zahtevi za denacionalizacijo. Tožena stranka bi zato morala pri odločanju o zahtevku tožeče stranke upoštevati navedeno dejansko in pravno stanje. ZDen-B pa določa prekluzivni rok le za vložitev zahtevkov v zadevah, v katerih je že bilo pravnomočno odločeno ob uveljavitvi novele. Z določbo 26. člena ZDen-B pa je zakonodajalec le naložil organom, ki vodijo postopek, da pozovejo najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj in upravičence, da priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v roku 60 dni od uveljavitve zakona. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati na način, kot je to storila tožena stranka, saj se ne nanaša tudi na zavezance za vračilo nepremičnine. Ti lahko uveljavljajo zahtevke za vračilo vlaganj do izdaje prvostopne odločbe. Sicer pa je po presoji sodišča rok, določen v 26. členu ZDen- B procesne in ne materialnopravne narave. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka napačno uporabila materialni predpis, zato je odpravilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka bo ponovno odločila o zahtevku tožeče stranke v roku dveh mesecev od pravnomočnosti te sodbe, upoštevaje pravno mnenje sodišča. Sodišče pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker v skladu s 3. odst. 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS) trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke 1. odst. 60. člena ZUS.