Jedro

Ustavni zakon ne varuje "pravice do garažnega prostora".

Izrek

Revizija se v delu, ki izpodbija odločitev o nezakonitosti odločbe garnizijskega poveljstva, zavrne.

V ostalem se revizija zavrže.

Obrazložitev

V tej pravdi, ki se je začela zaradi izpraznitve garažnega prostora, je sodišče prve stopnje s svojo odločbo med drugim (I.) razsodilo, da je odločba poveljstva garnizije Mariboru, št... z dne 30.8.1991 nezakonita, in (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek iz toženčeve nasprotne tožbe, po katerem naj bi tožeča stranka omogočila tožencu dostop do garažnega prostora v U. in mu ga izročila ali pa mu dodelila drug parkirni prostor pod istimi pogoji. Odločba o dodelitvi garažnega prostora tožencu je bila nezakonita, ker jo je izdala JLA v času, ko ni več smela razpolagati s premoženjem v naši republiki. Zato mu iz te odločbe ne gre nobena pravica in tako tudi ne tista, ki jo uveljavlja toženec z nasprotno tožbo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo. Sicer je štelo, da je toženec vložil pritožbo le zoper odločitev pod III., vendar je, kot sledi iz obrazložitve instančne odločbe, odločalo tudi o vprašanju zakonitosti dodelitvene odločbe. Strinjalo se je s stališčem prvega sodišča, da JLA v času izdaje odločbe ni imela več upravljalskih upravičenj. Pri tem se je oprlo na 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94 - UZITUL). Ker je dodelitvena odločba nezakonita, toženec tudi nima veljavnega pravnega naslova za njeno uporabo.

Proti tej sodbi je vložil toženec revizijo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal vrhovnemu sodišču, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču. Trdi, da odločitev o tem, da garaža ni pritiklina stanovanja, pomeni grobo kršitev drugega odstavka 2. člena Stanovanjskega zakona. Poudarja, da mu je bil garažni prostor odvzet nasilno. Opozarja na 18. člen UZITUL, ki zagotavlja varstvo pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Leta 1991 je bil namreč invalidsko upokojen in takrat se je moral rešiti njegov stanovanjski problem. Od takrat že izhaja dejansko pridobljena pravica do pripadajočega stanovanja z vsemi pritiklinami, s čimer se razume tudi dodeljeni garažni prostor.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) določa, da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, za kar gre v tej pravdi, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na izročitev stvari, če vrednost spornega predmeta (VSP) izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določenega zneska (drugi odstavek 382. člena). Zakon nadalje določa, da če je pravica do revizije odvisna od VSP, mora tožnik VSP navesti v tožbi (drugi odstavek 186. člena ZPP/77). Toženec tega ni storil, ko je na naroku za glavno obravnavo 24.3.1994 vložil nasprotno tožbo z zahtevkom. Ta zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen z izpodbijano odločbo in ta je predmet njegove revizije. Povedano pomeni, da jo je vložil v delu, s katerim napada odločitev o njegovem tožbenem zahtevku, zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti. Gre za nedovoljeno revizijo (drugi odstavek 389. člena ZPP/77) in zato jo je bilo treba v opisanem obsegu zavreči (392. člen ZPP/77), ne da bi se sodišče spuščalo v presojo revizijskih trditev o garažnem prostoru kot pritiklini stanovanja, o nasilnem odvzemu tega prostora in podobnem.

Neutemeljena pa je revizija zoper odločitev o vprašanju zakonitosti odločbe, s katero je dalo garnizijsko poveljstvo tožencu v zakup sporni garažni prostor. Ker je bila ta odločba izdana po osamosvojitvi naše republike, je na dlani, da z omenjenim prostorom ni mogla več razpolagati institucija tuje države. Vse to je bilo tožencu nadrobno razloženo že v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru I P 507/95, v kateri je bilo kot predhodno vprašanje obravnavana (ne)zakonitost dodelitvene odločbe za toženčevo stanovanje. Tudi tam je odločbo izdal isti organ, kot v tej zadevi. Tudi tam je bila ugotovljena nezakonitost odločbe in zato razsojeno, da se mora toženec izseliti iz stanovanja. Zadeva je bila obravnavana na vseh treh stopnjah sojenja. Zato ni potrebno ponavljati zadevnih razlogov.

Odgovoriti pa je treba le na opredeljeno revizijsko trditev, da bi moralo sodišče upoštevati 18. člen UZITUL. Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev Narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije v deželi Furlaniji Julijski Krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Ta ustavno zakonska določba varuje med drugim pridobljene pravice vojaških invalidov, med katere pa nedvomno ne spada "pravica do garažnega prostora", saj takšne pravice ni določal noben predpis SFRJ. Torej, če je bil res toženec invalidsko upokojen v februarju 1991, to ne pomeni, da bi mu šla pravica do garažnega prostora po prejšnjih zveznih predpisih, pa tudi sicer toženec ne izkazuje, da bi s sporno odločbo pridobil takšno pravico na račun svoje invalidnosti (iz odločbe izhaja, da je dobil garažo v najem, ker je bil pač lastnik osebnega avtomobila Hyundai. Torej tudi iz tega vidika ne more biti pomislekov o pravilnosti ugotovitve, da je sporna odločba nezakonita.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava potemtakem ni podan, razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa v revizijskem postopku sploh ni dovoljen (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Sodišče je zato v tem delu neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).