Jedro

Bančna garancija na prvi poziv je abstraktna obveznost banke garanta, kar pomeni, da banka ob pozivu na plačilo po garanciji nima nobenih ugovorov zoper upravičenca iz garancije iz razmerja, za katero garantira. V kolikor pa prvotoženec meni, da upravičenec iz garancije L., d.d. ni bil upravičen do plačila zneska iz garancije, lahko vrnitev tega zneska terja od upravičenca po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

Upnik sicer res lahko zahteva plačilo obveznosti bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati, saj vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti terjatve povrnjene dvakrat (od glavnega dolžnika in od poroka), na kar glede na vsebino izvršilnega predloga (ki se v izvršilnemu postopku sledečem pravdnem postopku šteje kot tožba) pravilno opozarjata pritožnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da pravilno glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. In 2005/00057 z dne 18. 10. 2005 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi.

2. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati 107.884,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 25.853.470,46 SIT za čas od 27. 09. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 107.884,62 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila v 15 dneh.

3. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.138,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 272.898,87 SIT od 27. 09. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.138,78 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila v 15 dneh.

4. Kar zahteva tožeča stranka drugače, se zavrne.

5. Toženi stranki sta dolžni v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.461,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. In 2005/00057 z dne 18. 10. 2005 v 1. in 3. točki izreka. Toženima strankama je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.363,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili toženi stranki, uveljavljali pa sta vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka meni, da pritožba ni utemeljena in smiselno predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnika pravilno navajata, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, zmotno pa menita, da sodišče, ki je izdalo izpodbijano sodbo, ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. Glede stvarne pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani je le-to v izpodbijani sodbi pravilno zavrnilo že v prvostopenjskem postopku uveljavljan ugovor stvarne nepristojnosti tega sodišča. Pritožbeno sodišče izčrpne razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Zmotno pa je implicitno izraženo stališče prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor. Tako tožeča stranka, kot prvotožena stranka sta gospodarski družbi, torej osebi iz 1. točke 1. odstavka 481. člena ZPP. Ker tožeča stranka zoper drugotoženo stranko (ki sicer ni oseba iz 1. odstavka 481. člena ZPP) uveljavlja tožbeni zahtevek kot solidarnega zavezanca za obveznosti prvotožene stranke, pa je podlaga za vodenje predmetnega postopka po pravilih postopka v gospodarskih sporih podana v 484. členu ZPP. Po navedenem določilu se pravila o postopku v gospodarskih sporih uporabljajo tudi v primeru, če so poleg oseb iz 481. člena ZPP kot sosporniki iz 1. točke 1. odstavka 191. člena ZPP (torej kadar so z isto tožbo kot sosporniki zajeti toženci, katerih obveznost je solidarna) udeležene še druge osebe. Iz povedanega izhaja neutemeljenost pritožbenega stališča, da bi prvostopenjsko sodišče moralo voditi zoper prvotoženca spor po pravilih postopka v gospodarskih sporih, zoper drugotoženca pa po pravilih rednega pravdnega postopka. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da ne gre za gospodarski spor, pa v samem postopku prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev določb postopka, saj so pravila rednega pravdnega postopka in postopka v gospodarskih sporih v pretežni meri enaka. Katerih specialnih določb postopka v gospodarskih sporih, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pa prvostopenjsko sodišče ni uporabilo, pa pritožnika ne pojasnita.

V situaciji, ko je sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, po ugovoru dolžnika razveljavljen v dovolilnem delu, se v nadaljevanju postopek vodi kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (po 2. odstavku 62. člena ZIZ se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi obravnava kot tožba). Prav za tako situacijo pa gre v predmetnem sporu. Čim pa se predlog za izvršbo obravnava kot tožba, ima verodostojna listina, ki je bila podlaga za izdajo (kasneje v dovolilnem delu razveljavljenega) sklepa o izvršbi zgolj naravo enega od dokazov v utemeljitev uveljavljane terjatve, zato so pritožbene trditve o nepredložitvi verodostojne listine v izvršilnem postopku v tej fazi, ko sodišče v gospodarskem sporu postopa kot po tožbi, brezpredmetne. Sicer pa vsaj kolikor zadeva terjatev, uveljavljano zoper prvotoženo stranko, je zanjo že v izvršilnem postopku tožeča stranka predložila izpisek odprtih postavk (priloga A6), ki je verodostojna listina, kar pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Pritožnika neutemeljeno izpodbijata v prvostopenjskem postopku ugotovljen temelj terjatve, ki izhaja iz unovčenja bančne garancije s trditvijo, da tožeča stranka na podlagi bančne garancije ni bila dolžna, niti ni smela ničesar plačati družbi L., d.d., ker je slednja sama odstopila od s prvotoženo stranko sklenjene franšizne pogodbe, bančna garancija pa se je nanašala na čas trajanja poslovnega sodelovanja med družbo L., d.d. in prvotoženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je šlo za unovčenje bančne garancije na prvi poziv in da so bili izpolnjeni pogoji, pod katerimi je nastala plačilna obveznost tožeče stranke kot garanta (pisno potrdilo, s katerim je upravičenec iz garancije L., d.d. potrdil oskrbo z blagom oziroma storitvami po franšizni pogodbi in sporočil, da plačilo ob zapadlosti ni bilo prejeto). Čim pa je tako, je glede na pravno naravo bančne garancije, ki je garancija na prvi poziv, tožeča stranka smela in morala upravičencu iz garancije plačati garantirani znesek. Pravilno prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je bančna garancija na prvi poziv abstraktna obveznost banke garanta, kar pomeni, da banka ob pozivu na plačilo po garanciji nima nobenih ugovorov zoper upravičenca iz garancije iz razmerja, za katero garantira (1. odstavek 1087. člena ZOR v zvezi z 2. odstavkom 1061. člena OZ). V kolikor namreč prvotoženec meni, da upravičenec iz garancije L., d.d. B. bil upravičen do plačila zneska iz garancije, pa vrnitev tega zneska lahko terja od upravičenca po pravilih o neupravičeni pridobitvi (3. odstavek 1087. člena ZOR v zvezi z 2. odstavkom 1061. člena OZ). Tako se pokaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neizčrpanem dokaznem postopku, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov toženih strank. Slednji sta predlagali dokaze z zaslišanjem prič v zvezi z njenimi ugovori o neutemeljeni predložitvi bančne garancije na unovčenje upravičenca iz garancije, kar pa za predmetni spor glede na zgoraj obrazloženo ni relevantno. Protispisen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je namreč v 1. odstavku na strani 4 izpodbijane sodbe navedlo, da predlaganih prič ni zaslišalo, ker je bilo relevantno dejansko stanje v zadostni meri izkazano že z listinskimi dokazi.

Tako kot v prvostopenjskem postopku, pritožnika tudi v pritožbi zatrjujeta, da je vtoževana terjatev sporna in tožeči stranki očitata nedokazanost višine terjatve. Obseg dokazovanja določenih spornih dejstev determinirajo stranke postopka s svojimi konkretnimi ugovori. Glede na to, da je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku pojasnila vsebino izpisa odprtih postavk, bi toženi stranki morali konkretizirano izpodbijati višino vtoževane terjatve. Ker tega nista storili, prvostopenjsko sodišče ni imelo utemeljenega razloga za dvom v pravilnost izračuna višine vtoževane terjatve.

Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo za rešitev tega spora relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju z njenim izrekom, pri čemer pa gre za tako kršitev, ki jo pritožbeno sodišče lahko samo odpravi. Prvostopenjsko sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo solidarno obveznost toženih strank za plačilo zneska 107.884,62 EUR (prej 25.853.470,46 SIT) in samostojno obveznost tožene stranke za plačilo zneska 1.138,78 EUR (prej 272.898,87 SIT). Vendar je s tem, ko je obdržalo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. In 2005/00057 z dne 18. 10. 2005 v 1. in 3. točki izreka v veljavi, izvršilni sklep pa je v celoti glede terjatve sledil vloženemu izvršilnemu predlogu, dejansko odločilo drugače. Iz izvršilnega predloga namreč izhaja, da upnik uveljavlja zoper prvotoženo stranko plačilo glavnice v višini 26.126.369,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 09. 2005 dalje in zoper drugotoženo stranko plačilo glavnice 25.853.470,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 09. 2005 dalje. Izvršilni predlog torej ni oblikovan tako, da bi šlo za solidarno obveznost obeh dolžnikov za plačilo zneska 25.853.470,46 SIT. Upnik sicer res lahko zahteva plačilo obveznosti bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati, saj vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost (1. odstavek 395. člena OZ), ne more pa upnik dobiti terjatve povrnjene dvakrat (od glavnega dolžnika in od poroka), na kar glede na vsebino izvršilnega predloga (ki se v izvršilnemu postopku sledečem pravdnem postopku šteje kot tožba) pravilno opozarjata pritožnika (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 12/98). Zmotno je namreč stališče tožnika, da je izvršilni predlog lahko vložil zoper oba solidarna dolžnika na podlagi 146. člena ZIZ. Po navedenem določilu je sicer možna izvršba proti solidarnim dolžnikom, vendar pod pogojem, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, po katerem dolžniki solidarno odgovarjajo za isto terjatev. Upnik pa je v obravnavanem primeru vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ne na podlagi izvršilnega naslova. Sicer pa tudi predloga za izvršbo ni oblikoval tako, da bi šlo za solidarno obveznost dolžnikov, kot je bilo zgoraj obrazloženo.

Glede na ugotovljeno solidarno odgovornost obeh tožencev za plačilo zneska 107.884,62 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in samostojno obveznost prvotožene stranke za plačilo zneska 1.138,78 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je bilo torej izrek sodbe sodišča prve stopnje treba spremeniti tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe (358. člen ZPP). Ker v preostalem delu pritožba ni utemeljena, saj pritožbeno sodišče ni našlo drugih kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo (glede temelja in višine solidarne obveznosti toženih strank) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Kljub delni spremembi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni spremenilo odločbe prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov prvostopenjskega sodišča, že odmerjenim pravdnim stroškom je prištelo le še izvršilne stroške tožeče stranke v znesku 1.098,99 EUR (glede na to, da je izvršilni sklep zaradi pravilnosti izreka sodbe razveljavljen). Toženima strankama namreč glede na sedanji rezultat posebni stroški niso nastali (3. odstavek 154. člena ZPP), saj je prvostopenjsko sodišče ves čas postopek vodilo, kot da gre za solidarno obveznost toženih strank (tako glede odmere sodnih taks kot glede odmere stroškov pravdnih strank). Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo tožeči stranki priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP), zato je odločilo, da jih je dolžna kriti sama.