Jedro

Tožnik je odločilna dejstva v zadevi popisal izrazito pomanjkljivo, saj v delu tožbe, ki se nanaša na obseg nepremoženjske škode, posamezne škodne posledice, njihova intenziteta in trajanje bodisi sploh niso navedeni bodisi so opisani premalo konkretno in preveč neindividualizirano, da bi iz njih izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka v celoti.

Ker podobno nizek ali celo nižji nivo substanciranosti preveva večji del tožbene naracije, tožba v tem okviru ne izpolnjuje osnovnih vsebinskih pogojev, ki so potrebni za njeno obravnavanje, kar pomeni, da v zvezi z njo ni podana procesna predpostavka formalne razumljivosti in popolnosti tožbe.

Izrek

Revizija se zavrže glede zneska 20,24 EUR.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi zahteval, da mu mora toženec plačati 7.740,15 EUR odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ker so ga v toženčevem lokalu pretepli. Toženec na tožbo ni odgovoril, zato je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženca zavezalo k plačilu 1.020,00 EUR satisfakcije z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2005 dalje. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval še dodatnih 6.699,91 EUR odškodnine za nepremoženjsko in 20,24 EUR za premoženjsko škodo) je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo, v kateri uveljavlja tako bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o pritožbenih navedbah in da je z njo sodba sodišča prve stopnje zgolj nejasno in nekritično potrjena. Meni, da je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe v celoti vezano na postavljeni zahtevek, o katerem mora odločiti na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Ker je tožeča stranka vse odškodninske postavke v tožbi obrazložila, bi moralo sodišče v skladu z dosedanjo sodno prakso tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ne drži, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka glede odškodnine, vtoževane zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Te navedbe se namreč v primeru toženčeve pasivnosti štejejo za resnične, zaradi česar sodišče nima osnove za preverjanje njihove utemeljenosti. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko navkljub predlogu ni izvedlo dokazov z vpogledom v spis Okrožnega sodišča na Ptuju Kmp 22/2003 in s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. V skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP) bi moralo sodišče, če je že ocenilo, da tožnik v tožbi ni navedel vseh pravno odločilnih dejstev, tožnika na to opozoriti in ga pozvati k dopolnitvi zahtevka, ali pa bi moralo izvesti predlagana dokaza. Edino tako tožnikov položaj ne bi bil slabši od tistega, ki bi ga imel v kontradiktornem postopku, kjer bi se lahko podrobneje in natančneje izjasnil o tožbenih navedbah. Trdi še, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o zavrnitvi zahtevka za vračilo materialne škode v obliki stroškov za izdajo zdravniškega potrdila.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Revident izpodbija pravnomočno sodbo tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov izdaje zdravniškega potrdila. Ta del odškodninskega zahtevka je po svoji pravni naravi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, zato temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi kot preostali del odškodninskega zahtevka, ki meri na pravično denarno zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Dovoljenost revizije se zato za vsakega od teh zahtevkov presoja ločeno in ne po seštevku vrednosti spornih predmetov (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker znaša vrednost zahtevka za povrnitev premoženjske škode le 20,24 EUR, revizija proti odločitvi o njem ni dovoljena. V premoženjskih sporih je ta namreč dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijo je bilo zato v tem delu treba zavreči (377. člen ZPP).

O dovoljenem, vendar neutemeljenem delu revizije: Revident ima prav, ko trdi, da pri zamudni sodbi sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči na podlagi predpostavke, da so navedbe v tožbi resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti je namreč absolutna domneva o priznanju resničnosti dejstev, na katera tožnik opira svoj zahtevek, zato je vsakršna aktivnost sodišča v smeri izvajanja in ocenjevanja dokazov v takem primeru odveč. Vendar pa nima vsako obravnavanje dokazov s strani sodišča narave izvajanja in ocenjevanja dokazov v okviru dokaznega postopka. Takó sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP dokazov ne izvaja, temveč zgolj presoja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo tožbi priloženim dokazom in notornim dejstvom. S to presojo, ki je nujni pogoj za obstoj omenjene absolutne domneve, sodišče torej ne ugotavlja resničnosti v tožbi navedenih dejstev, prav tako pa zaključki, do katerih pri tem pride, niso dokazni oziroma vsaj ne v smislu, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo kakšno od teh dejstev - so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe(1).

V predmetni zadevi se je sodišče prve stopnje v nasprotju s prej navedenim in zato po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem resničnosti nekaterih tožbenih navedb, za kar si je po uradni dolžnosti priskrbelo spis Okrožnega sodišča na Ptuju Kmp 22/2003. Vendar z ugotovitvami, do katerih se je s tem dokopalo, v ničemer ni poseglo v dejanski substrat zahtevka iz tožbe. Ta je tudi ob subsumpciji pod uporabljeno pravno normo ostal tak, kot ga je v tožbi nastavil tožnik. Prav v tem pa tiči bistvo problema. Tožnik je namreč odločilna dejstva v zadevi popisal izrazito pomanjkljivo, saj v delu tožbe, ki se nanaša na obseg nepremoženjske škode, posamezne škodne posledice, njihova intenziteta in trajanje bodisi sploh niso navedeni bodisi so opisani premalo konkretno in preveč neindividualizirano, da bi iz njih izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka v celoti. Zgolj na primer osamljena trditev, da je tožnik '' ... utrpel telesne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj zaradi dogodka čuti bolečine v glavi, na rokah pa mu je škodni dogodek povzročil fin tremor ...'', ne zadošča, da bi sodišče o tem delu zahtevka sploh lahko odločilo, še manj pa, da bi lahko zahtevku v tem delu celo ugodilo.

Ker podobno nizek ali celo nižji nivo substanciranosti preveva večji del tožbene naracije, tožba v tem okviru ne izpolnjuje osnovnih vsebinskih pogojev, ki so potrebni za njeno obravnavanje, kar pomeni, da v zvezi z njo ni podana procesna predpostavka formalne razumljivosti in popolnosti tožbe(2). Revidentova trditev, da bi ga moralo sodišče v predmetnem postopku pozvati k popravi oziroma dopolnitvi tožbe (po 108. členu ZPP), se tako izkaže za ustrezno. A, ker prvostopenjsko sodišče tega ni storilo, tožnik pa se na kaj takega tudi ni skliceval v pritožbi, revizijsko sodišče očitane procesne kršitve ne more več sanirati (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena).

Predmetna tožba, ki je zaradi nepopolnosti večinoma nesklepčna, do ugodnejših učinkov za tožnika, kot so ti, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, ne more pripeljati, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

.Op. št. (1): Glej Zobec, Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, let. 61 (2006), 11-12, str. 892. Op. št. (2): Ibid., str. 907-908