Jedro

V zvezi z uporabo določila tretjega in četrtega odstavka 13. člena OZ ni nobenega razloga, da bi se odstopilo od sodne prakse, ki se je uveljavila na podlagi 25. člena ZOR. Zato je treba tudi državo in lokalne skupnosti obravnavati kot gospodarske subjekte, če gre za delovanje, ki ni oblastveno, pa čeprav je povezano z izvrševanjem javnih funkcij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je pristojno za odločanje v konkretni pritožbeni zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča, Su 72/2013 z dne 7.5.2013, izdanega na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da obstaja denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.255.560,00 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodno odločbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh plačati toženi stranki 10.424,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka, ki jih je imela tožeča stranka. V pritožbi opozarja, da tožeča stranka ni gospodarski subjekt (3. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju: ZGD-1), marveč je temeljna samoupravna lokalna skupnost (1. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju: ZLS). Opravlja naloge za zadovoljevanje svojih prebivalcev (drugi odstavek 71. člena ZLS). Tožeča stranka ne opravlja nobene pridobitne dejavnosti, niti kot pretežno niti kot občasno dejavnost. Zgolj menjava zemljišč in doplačilo kupnine ne daje menjalni pogodbi pravne narave gospodarske pogodbe. Sodišče prve stopnje bi torej v zvezi z zastaranjem moralo uporabiti splošni petletni zastaralni rok. Prav tako tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je sporni račun zapadel 4.4.2008, 7.5.2008 pa je tožeča stranka pozvala toženo stranko k plačilu. Tožena stranka tudi v nadaljnjih osmih dneh ni plačala. 26.5.2008 je tožena stranka prosila za odlog plačila za dva meseca. 3.6.2008 je tožeča stranka odgovorila, da je potrebno za podaljšanje plačilnega roka to vprašanje urediti z dodatkom k pogodbi, na znižanje plačila obresti pa ni pristala. Tožena stranka na ta dopis ni odgovorila, tožeča stranka pa je 24.6.2011 vložila predmetno tožbo. V konkretnem primeru torej ni prišlo do razveze pogodbe. Tožeča stranka je dala toženi stranki primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe, ki se je iztekel v trenutku, ko je bila tožba vložena. Ta rok je bil primeren tudi glede na konkretne okoliščine primera (tožena stranka se je zavezala zgraditi določeno dostopno cesto).

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (prvi odstavek 349. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Poseben zastaralni rok za gospodarske subjekte je predpisan, ker zakonodajalec od gospodarskih subjektov pričakuje večjo stopnjo skrbnosti tudi pri sodnem uveljavljanju terjatev. Za gospodarske subjekte, ki sklepajo gospodarske pogodbe, se seveda štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posameznik (tretji odstavek 13. člena OZ); poleg njih pa se za gospodarske subjekte štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo (četrti odstavek 13. člena OZ). Pritožbeno sodišče se pridružuje pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da država oziroma lokalna skupnost deluje kot gospodarski subjekt, če ne gre za oblastveno delovanje in če gre za pogodbo, ki je po svoji vsebini taka, kot jo sklepajo gospodarski subjekti. V zvezi z uporabo določila tretjega in četrtega odstavka 13. člena OZ namreč ni nobenega razloga, da bi se odstopilo od sodne prakse, ki se je uveljavila na podlagi 25. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR)(1). Zato je treba tudi državo in lokalne skupnosti obravnavati kot gospodarske subjekte, če gre za delovanje, ki ni oblastveno, pa čeprav je povezano z izvrševanjem javnih funkcij (2). Ker gre v konkretnem primeru za spor iz menjalne pogodbe, pri kateri tožeča stranka ni nastopala kot nosilka oblasti (ampak kot enakopraven subjekt na trgu; torej kot oseba civilnega prava), je sodišče prve stopnje glede zastaranja terjatve iz tega pogodbenega razmerja pravilno uporabilo triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena OZ (in ne splošni zastaralni petletni rok iz 346. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je sporna denarna terjatev (doplačilo kupnine v znesku 1.255.560,00 EUR po menjalni pogodbi z dne 6.12.2007) zapadla v plačilo na dan 4.4.2008 (po izdanem računu št. 188/08 z dne 20.3.2008), pri čemer je zastaranje te terjatve zaradi pripoznave dolga (dopis tožene stranke z dne 26.5.2008 – priloga A7 spisa) pričelo ponovno teči 28.5.2008 (364. in 369. člen OZ). Ker je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo omenjene denarne terjatve šele 24.6.2011 (torej po izteku triletnega zastaralnega roka), je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravica zahtevati izpolnitev te obveznosti prenehala (prvi odstavek 335. člena OZ) in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Zastaranje pa nastopi (se izteče), ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena in 337. člen OZ). V tej zvezi se pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi se pogodbeni stranki dogovorili, da se pogodbeni rok za plačilo iztoževanega zneska kakorkoli podaljša (šteto, da je račun za plačilo tega zneska po pogodbi zapadel v plačilo 4.4.2008, oziroma da je zaradi pripoznave terjatve zastaranje začelo znova teči 28.5.2008 in se je triletni zastaralni rok iztekel preden je bila 24.6.2011 vložena predmetna tožba). Primeren dodatni rok za izpolnitev sporne obveznosti (ki ga je tožeča stranka dala toženi stranki do vložitve tožbe), na katerega se sklicuje obravnavana pritožba (v smeri, da je tožeča stranka hotela pogodbo ohraniti v veljavi – pisni opomin z dne 7.5.2008, dopis z dne 3.6.2008), tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da sta pogodbeni stranki soglašali s podaljšanjem pogodbenega roka za sporno denarno plačilo (v smeri zamika zapadlosti sporne denarne terjatve), pri čemer takšna enostranska dejanja tožeče stranke tudi ne pomenijo, da je prišlo do pretrganja ali zadržanja zastaranja.

Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

op. št. 1: VS RS sklep III Ips 97/1999, VSC sodba Cpg 343/2006 in VSL sodba I Cpg 657/2010. op. št. 2: tako tudi: Miha juhart, Pravna praksa št. 48/2012, GV založba, str.8.