Jedro

Tožeča stranka odločitve, ki jo je sprejelo Okrajno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic, ki jih tudi sicer le pavšalno navaja, kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba, je glede na naravo, akt sodišča, ki ga ni mogoče šteti za posamični akt ali dejanje po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. A.A. (v nadaljevanju tožnik) je pri tem sodišču vložil tožbo, s katero izpodbija sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. ZSV 29/2015 z dne 20. 4. 2016. Iz k tožbi priložene izpodbijane sodbe Okrajnega sodišča v Piranu, sklepa Občinskega inšpektorata in redarstva Občine Izola št. 710-268/2010 z dne 4. 8. 2014 ter tožbenih navedb tožeče stranke nedvomno izhaja, da tožnik izpodbija sodbo Okrajnega sodišča v Piranu izdano o zahtevi za sodno varstvo zaradi odločitve o stroških postopka, ki jo je zagovornik tožnika dne 26. 8. 2014 vložil zoper sklep Občinskega inšpektorata in redarstva Občine Izola št. 710-268/2011 z dne 8. 4. 2014, s katerim je Občinski inšpektorat zavrnil predlog pooblaščenca odvetniške družbe B. o.p. d.o.o., za povrnitev nagrade za opravljeno storitev in stroškov. Izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu izdalo na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Iz tožbe, ki jo je tožnik na poziv sodišča dopolnil dne 29. 6. 2016, izhaja, da izpodbija sodbo Okrajnega sodišča v Piranu zato, ker naj bi sodeči sodnik v postopku sodil nepošteno in mu s tem kršil temeljne pravice in svoboščine iz 14., 15., 23., 22. ter 25. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je sodna odločba Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. ZSV 29/2015 z dne 20. 4. 2016, nezakonita, zato naj se odpravi ter se zahtevi tožnika za sodno varstvo z dne 26. 8. 2014 ugodi in mu prizna stroške prekrškovnega postopka v znesku 405,80 EUR.

2. Nadalje predlaga, da sodišče ugotovi, da je bilo z že navedeno sodno odločbo Okrajnega sodišča v Piranu nezakonito poseženo v njegove človekove pravice iz 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, s tem, da je isto sodišče, čeprav je imelo na voljo podatek, da je tožnik samostojni odvetnik, ta podatek v izpodbijani odločbi zamolčalo, zavrnjenih dokaznih predlogov pa ni obrazložilo. Predlaga tudi, da se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Piranu odpravi v delu pod II. izreka, s katerim mu je bilo naloženo plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR in se glede tega postopek ustavi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

K točki I izreka:

3. Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbo tožnika zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. V skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V 3. členu ZUS-1 je določeno, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejmejo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Sodba, ki jo je krajevno in stvarno pristojno Okrajno sodišče v Piranu izdalo o zahtevi za sodno varstvo na podlagi 65. člena ZP-1, ni upravni akt, saj ga je izdalo sodišče, kot organ sodne veje oblasti, v skladu z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti, določenih z zakonom na podlagi 126. člena Ustave RS.

5. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu tudi zaradi zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru gre za sodbo iz pristojnosti rednega sodišča, konkretno Okrajnega sodišča v Piranu. Tožeča stranka zato odločitve, ki jo je sprejelo Okrajno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic, ki jih tudi sicer le pavšalno navaja, kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba, je glede na naravo, akt sodišča, ki ga ni mogoče šteti za posamični akt ali dejanje po 4. členu ZUS-1. Upravno sodišče tako ne more, ob upoštevanju sodne prakse (sklep opr. št. I U 1772/2015 in III U 120/2009), presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne kršitve mora tožnik uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru postopka pred rednimi sodišči, po izčrpanju pravnih sredstev pa, v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Glede na navedeno, v zadevi niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic in je zato sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1. K točki II izreka:

6. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri, če je tožba zavržena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.