Jedro

Organ, ki je pristojen za denacionalizacijo, rešuje kot predhodno vprašanje, ali so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. To predhodno vprašanje rešuje neposredno z razlago mednarodne pogodbe. Mirovna pogodba z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47) je v 79. členu določila, da ima vsaka od zavezniških in pridruženih sil pravico zapleniti, pridržati, likvidirati ali kako drugače poseči v vse premoženje, pravice in interese, ki so ob začetku veljavnosti te pogodbe na njenem ozemlju in pripadajo Italiji in italijanskim državljanom (prvi odstavek), italijanska vlada pa se je zavezala, da bo odškodovala italijanske državljane, katerih premoženje je odvzeto po tej določbi in jim ni vrnjeno (tretji odstavek). V šestem odstavku 79. člena je podana natančnejša opredelitev premoženja iz prvega odstavka, ter v točkah a, b, c, d, e, f in g izrecno našteto premoženje, ki ga prvi odstavek ne vključuje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, št....z dne 13. 12. 2001, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št... z dne 26. 8. 1999, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 29 in 203 k.o. B, ki so bile zaplenjene AA. To odločitev je oprla na drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). V obrazložitvi odločbe se sklicuje na Mirovno pogodbo z Republiko Italijo, ki je v 79. členu dala podlago za prisilne ukrepe glede italijanskega premoženja na ozemlju zavezniških sil, italijanska vlada pa se je obvezala, da bo odškodovala italijanske državljane, katerih premoženje je bilo odvzeto na podlagi te določbe, in na Zakon o prenosu italijanskega premoženja na ozemlju FLRJ v državno last FLRJ po Mirovni pogodbi z Italijo, po katerem je postalo vse premoženje, pravice in interesi italijanskih državljanov, ki so bile na dan uveljavitve pogodbe na ozemlju FLRJ, državno premoženje. Ugotavlja, da je bilo AA premoženje podržavljeno kot posledica odvzema državljanstva. Imenovani pa ni upravičenec do denacionalizacije, ker je imel kot italijanski državljan glede na navedeno pogodbeno določilo pravico dobiti odškodnino od Italije. Na to odločitev ne more vplivati odločba z dne 23. 1. 1998, da se je štel za državljana SFRJ in SRS od 28. 8. 1945 do svoje smrt dne 16. 2. 1989, ker nima retroaktivne veljave. V času, ko je AA imel kot italijanski državljan pravico zahtevati odškodnino od Italije, pravno formalno ni bil jugoslovanski državljan in zato ni upravičenec do denacionalizacije. Pri tem ni relevantno, ali je odškodnino dobil, temveč le to, da je imel pravico dobiti odškodnino.

Tožeča stranka v tožbi meni, da v obravnavanem primeru denacionalizacija ni povezana z vprašanji Mirovne pogodbe z Italijo oziroma italijanskega premoženja na območju Jugoslavije. AA je bil do svoje smrti jugoslovanski državljan, kar izhaja iz pravnomočne odločbe Ministrstva za notranje zadeve, ki je obvezna za vse, ki obravnavajo vprašanje državljanstva. Premoženje mu je bilo odvzeto zaradi jugoslovanskega državljanstva, ne pa zaradi italijanskega državljanstva, in ni pridobil pravic iz mirovne pogodbe. Izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo po ZDen. Tožena stranka ne navaja nič konkretnega, temveč citira določila mirovne pogodbe in zakona, ne da bi se sklicevala na katero konkretno okoliščino. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št.... z dne 10. 10. 2002. Tožba je utemeljena.

Ni sporno, da je bilo premoženje pravnega prednika tožnika, AA, podržavljeno zaradi odvzema jugoslovanskega državljanstva po zakonu o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služile okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi (Uradni list FLRJ, št. 86/46), ki je v 2. členu določal, da ima izguba državljanstva po tem zakonu za posledico zaplembo celotnega premoženja. Zaplemba je bila izrečena z odločbo Okrajnega sodišča za glavno mesto C, opr. št... z dne 6. 12. 1949. Navedeni zakon je naštet v 23. točki prvega odstavka 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US, 54/02-odločba US), v katerem je zakonodajalec izrecno določil predpise, za katere je štel, da je bilo na njihovi podlagi izvedeno podržavljenje krivično. V četrtem odstavku 9. člena ZDen pa je zakonodajalec drug temeljni pogoj za denacionalizacijo, tj. jugoslovansko državljanstvo ob podržavljenju, za take primere opredelil s fikcijo, da se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu.

Ne glede na zgoraj navedena dejstva, ki kažejo na izpolnjevanje pogojev za denacionalizacijo, pa je po mnenju sodišča tožena stranka bila dolžna preizkusiti tudi obstoj okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Po tej določbi niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je prvostopni organ ugotovil, da je bil AA italijanski državljan (za to ugotovitev v spisih sicer ni verodostojne listine pristojnega italijanskega organa, vendar pa je tožnik ne izpodbija). Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je sicer v 2. členu določal, da državljanstvo FLRJ izključuje sočasno državljanstvo vsake druge države, vendar taka določba ni mogla drugi državi preprečevati, da je določeno osebo štela za svojega državljana. Če pa je lastnik podržavljenega premoženja bil ob podržavljenju tudi državljan druge države, obstaja možnost, da je imel od te države pravico za podržavljeno premoženje dobiti odškodnino. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, da do vprašanj, vezanih na italijansko državljanstvo oziroma italijansko premoženje v tem primeru sploh ne bi moglo priti. Da mora za pravilno odločitev ta vprašanja razčistiti, je sodišče toženi stranki naročilo v sodbi, opr. št. U... z dne 26. 9. 2001, v izvrševanju katere je tožena stranka izdala v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo. Po njeni proučitvi pa je sodišče presodilo, da ta vprašanja še vedno niso dovolj razrešena. Če je AA ob podržavljenju imel tudi italijansko državljanstvo, mora na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen upravni organ po uradni dolžnosti ugotoviti, ali je imel v skladu z Mirovno pogodbo z Italijo, podpisano v Parizu 10. 2. 1947 (Uradni list FLRJ, št. 74/47), pravico za, na območju sedanje Slovenije ležeče podržavljeno premoženje, do odškodnine od italijanske vlade. Upravni organ rešuje to kot predhodno vprašanje pri odločitvi o upravičenosti do denacionalizacije; to ne pomeni, da odloči o pravico do odškodnine od tuje države oziroma o priznanju odločitve pristojnega italijanskega organa glede odškodnine, zato se tudi ne more opreti zgolj na pojasnila italijanskih organov, kar je sodišče opozorilo že v svoji sodbi z dne 26. 9. 2001. Upravni organ mora to ugotoviti z razlago pogodbe. Mirovna pogodba z Italijo je v 79. členu določila, da ima vsaka od zavezniških in pridruženih sil pravico zapleniti, pridržati, likvidirati ali kako drugače poseči v vse premoženje, pravice in interese, ki so ob začetku veljavnosti te pogodbe na njenem ozemlju in pripadajo Italiji in italijanskim državljanom (prvi odstavek), italijanska vlada pa se je zavezala, da bo odškodovala italijanske državljane, katerih premoženje je odvzeto po tej določbi in jim ni vrnjeno (tretji odstavek). V šestem odstavku 79. člena je podana natančnejša opredelitev premoženja iz prvega odstavka, ter v točkah a, b, c, d, e, f in g izrecno našteto premoženje, ki ga prvi odstavek ne vključuje. Upravni organ mora torej poleg italijanskega državljanstva prejšnjega lastnika preizkusiti, ali je šlo za podržavljenje premoženja, ki ga je Jugoslavija lahko zaplenila, pridržala ali kako drugače vanj posegla. Le če je podržavljeno premoženje zapadlo pod pogodbeno določilo 79. člena (torej ni bilo izvzeto po točkah a-g), je bila italijanska vlada zavezana italijanskemu državljanu zanj dati odškodnino, prejšnjemu lastniku pa zato v denacionalizacijskem postopku statusa denacionalizacijskega upravičenca ni mogoče priznati.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla določilo 79. člena Mirovne pogodbe z Italijo in določilo 1. člena Zakona o prehodu italijanskega premoženja na ozemlju FLRJ v državno last FLRJ po Mirovni pogodbi z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 38/48). Ta zakon in na njegovi podlagi izdano Uredbo o likvidaciji razmerij, nastalih z zakonom o prehodu italijanskega premoženja na ozemlju FLRJ v državno last FLRJ po Mirovni pogodbi z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 42/49) je Jugoslavija sprejela za izvajanje pogodbe in ju je po mnenju sodišča mogoče uporabiti tudi sedaj v denacionalizacijskem postopku pri razlagi pogodbe (3. člen zakona po mnenju sodišča kaže na to, da se pogodba razlaga tako, da je FLRJ na premoženje italijanskih državljanov lahko posegla z različnimi prisilnimi ukrepi). Določila pravnih aktov pa so gornja premisa pri odločanju, ki se uporabi, ko je ugotovljeno konkretno dejansko stanje. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da se tožena stranka do dejanskih okoliščin obravnavane zadeve ni opredelila, zato njenega zaključka, da je AA imel za zaplenjeno premoženje pravico pridobiti odškodnino od Republike Italije, kar ga izključuje iz denacionalizacije, ne more sprejeti. Izpodbijano odločbo je moralo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati stališče sodišča v tej sodbi (glede na podatke v upravnih spisih predvsem preizkusiti okoliščine iz točke c 79. člena pogodbe).

Ker je sodišče presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Na podlagi drugega odstavka in v smislu tretjega odstavka te določbe je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.