Jedro

Glede na to, da so bila zadevna dela obveznost tožene stranke do njenega naročnika - družbe N. d.o.o., ter da družba I. d.o.o. nedvomno ni sprejela toženkinega naročila zadevnih del, ni moč slediti pritožbenim navedbam, da naj bi izvedbo zadevnih del tožeči stranki naročila družba I. d.o.o. Slednja s pravdnima stranka glede zadevnih del ni bila v nobenem pravno poslovnem razmerju, pač pa sta to bili, kot je bilo že pojasnjeno, tožeča in tožena stranka na podlagi podjemne pogodbe.

Tožeča stranka je vtoževani račun toženi izstavila za dela, ki jih je opravila na podlagi njune podjemne pogodbe, kako naj bi tožena stranka vodila svoje poslovne knjige, pa na omenjeno obligacijsko razmerje (ter na pravice in obveznosti, ki iz njega izvirajo) ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45191/2017 z dne 24.5.2017 v 1. odstavku izreka v celoti ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 158,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2017 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu 3. odstavka izreka, to je za izvršilne stroške v znesku 27,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2017 dalje do plačila, pa je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožničin predlog za povrnitev izvršilnih stroškov (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.650,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka in tečejo do dne plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer smiselno zoper I. in III. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku tožeča stranka zahteva plačilo za dela s pripadki, ki jih je opravila za toženo stranko kot njena podizvajalka, in sicer izdelavo kotlovnice na objektu P., kar je obsegalo dobavo in vgradnjo kondenzacijskega stenskega plinskega kotla Buderus s pripadajočo regulacijo, hidravlične ločnice za pretok s priključnimi nastavki, hidromontažnega seta za direktni krog in ostale pripadajoče opreme, razvidne iz popisa računa št. 01-01-1600068 z dne 7.9.2016 v prilogi A2 spisa.

6. Tožena stranka se plačilu upira in zatrjuje, da s tožečo stranko ni bila v nobenem pravno poslovnem razmerju in da je za zadevna dela aktivirala družbo I. d.o.o., med slednjo in tožečo stranko pa naj bi očitno šlo za razmerje izvajalec - podizvajalec. Izpostavlja še, da pogoji za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika po 631. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) niso podani, niti jih tožeča stranka ne zatrjuje.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila v postopku oddaje javnih naročil za dela na objektu P. kot izvajalec izbrana družba N. d.o.o., tožena stranka pa je bila na tem objektu podizvajalec te družbe in se je (med drugim) zavezala, da bo v okviru izvedbe strojnih instalacij na tem objektu izdelala kotlovnico, pri čemer pa tožena stranka kotlovnic ne izdeluje, zato je delo oddala podizvajalcu. Nadalje med strankama ni sporno, da tožeča stranka zahteva plačilo za dela, ki se jih je zavezala tožena stranka opraviti na omenjenem objektu v razmerju do svojega naročnika - družbe N. d.o.o. Končno tudi ni sporno, da so bila dela, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, izvedena, tožena stranka pa zanje tožeči stranki ni plačala.

8. Sporno med pravdnima strankama pa je, ali sta bili glede zadevnih del v pogodbenem razmerju oziroma ali je bila tožeča stranka toženkina podizvajalka.

9. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da: so v fazi naročila zadevnih del dogovori o tem potekali na eni strani med toženo stranko in družbo K. d.o.o. ter na drugi strani med tožečo stranko in omenjeno družbo (izpovedba priče S. K.1 in elektronska sporočila v prilogah A3 in A4 spisa); družba I. d.o.o. ni prevzela toženkinega naročila zadevnih del, zanje toženki ni izstavila nobenega računa, niti ni prišlo do nikakršnega pobotanja medsebojnih terjatev tožene stranke in omenjene družbe (izpovedba priče S. K.); je tožena stranka vedela, da bo zadevna dela opravila tožeča stranka, tožeča stranka pa je vedela, da gre za dela, ki jih potrebuje tožena stranka (izpovedbe priče S. K. ter zakonitih zastopnikov tožeče2 in tožene stranke3); je tožeča stranka račun za zadevna dela naslovila na toženo stranko in ji ga poslala v plačilo (priloga A2 spisa), nato pa ji je poslala še opomin pred izvršbo z dne 15.3.2017 (priloga A5 spisa); je tožena stranka omenjeni račun prejela (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke) in ga ni zavrnila (3. odstavek 214. člena ZPP), prav tako pa je prejela tudi navedeni opomin, saj je nanj z dopisom z dne 20.3.2017 (priloga A7 spisa) odgovorila in pri tem navedla (priznala), da je bila tožeča stranka glede zadevnih del njen podizvajalec.

10. Iz zgoraj navedenih pravno relevantnih dejanskih ugotovitev pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča moč z gotovostjo zaključiti, da med pravdnima strankama obstoji pravno poslovno razmerje na podlagi podjemne pogodbe (619. člen OZ). Skladno s 619. členom OZ je zato tožeča stranka od tožene upravičena zahtevati plačilo za predmetna dela, ki jih je opravila zanjo kot njena podizvajalka. Ker tožena stranka višini tožbenega zahtevka, kot jo je tožnica pojasnila v dopolnitvi tožbe z dne 19.7.2017 in v pripravljalni vlogi z dne 18.1.2018 (list. št. 34 do 36 ter 62 do 66 spisa)4, ni konkretizirano in obrazloženo nasprotovala, je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno prisodilo celoten vtoževani znesek z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožena stranka ne more doseči drugačne odločitve zgolj z izpostavljanjem posameznih iz konteksta vzetih navedb sodišča prve stopnje. Tako je sicer sodišče prve stopnje res zapisalo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bila zadevna podjemna pogodba ustno sklenjena med strankama ravno na sestanku v mesecu juniju 2016 na objektu P., vendar pa je nadalje na podlagi vseh zgoraj navedenih dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo, pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki nedvoumno izrazili voljo, da sta glede zadevnih del v pogodbenem razmerju. Tako očitano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ni podano, pravno podlago za odločitev sodišča prve stopnje pa predstavljata 18. in 619. člen OZ, kar je sodišče prve stopnje tudi navedlo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in zato pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje naj je bi opredelilo do materialnopravne podlage za svojo odločitev, prav tako niso utemeljeni.

12. Tožeča stranka je zatrjevala pravno poslovno razmerje med strankama (t. j. podjemno pogodbo) in obstoj tega razmerja pojasnjevala in dokazovala tudi s sklicevanjem na korespondenco med toženo stranko in družbo I. d.o.o. ter omenjeno družbo in tožečo stranko (prilogi A3 in A4 spisa), na račun za zadevna dela (priloga A2 spisa), na opomin z dne 15.3.2017 (priloga A5 spisa), na toženkine obljube o plačilu zadevnega računa in okoliščino, da toženka pred začetkom predmetnega postopka temelju in višini tega računa ni ugovarjala ter končno na toženkin dopis z dne 20.3.2017 (priloga A7 spisa), v katerem je priznala, da je tožeča stranka glede zadevnih del njena podizvajalka.5 Sodišče prve stopnje zato v ničemer ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke, ko je na podlagi zgoraj pojasnjenega ugotovilo obstoj podjemne pogodbe med pravdnima strankama. Očitani kršitvi razpravnega načela (7. člen ZPP) in načela kontradiktornosti (5. člen ZPP) tako nista podani.

13. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje pripisalo napačno vrednost oziroma pomen izpovedbi priče S. K. so pavšalne, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča iz izpovedbe te priče6 (zaposlene v družbi I. d.o.o.) povsem jasno in nedvoumno izhaja, da družba I. d.o.o. toženkinega naročila za zadevna dela ni sprejela7, zato toženi stranki zanje tudi ni izdala računa, omenjena priča pa je izrecno zanikala tudi, da bi se glede zadevnih del medsebojno pobotale terjatve družbe I. d.o.o. in tožene stranke.8 Da omenjena družba toženi stranki glede zadevnih del ni izstavila računa ter smiselno, da do pobota njunih medsebojnih terjatev ni prišlo, pa je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke.9 Obstoja podjemne pogodbe za zadevna dela med toženo stranko in družbo I. d.o.o. toženki tako ni uspelo dokazati.

14. Glede na to, da so bila zadevna dela obveznost tožene stranke do njenega naročnika - družbe N. d.o.o., ter da družba I. d.o.o. nedvomno ni sprejela toženkinega naročila zadevnih del, ni moč slediti pritožbenim navedbam, da naj bi izvedbo zadevnih del tožeči stranki naročila družba I. d.o.o. Slednja s pravdnima stranka glede zadevnih del ni bila v nobenem pravno poslovnem razmerju, pač pa sta to bili, kot je bilo že pojasnjeno, tožeča in tožena stranka na podlagi podjemne pogodbe.

15. Tožeča stranka je torej vtoževani račun (priloga A2 spisa) toženi izstavila za dela, ki jih je opravila na podlagi njune podjemne pogodbe, kako naj bi tožena stranka vodila svoje poslovne knjige, pa na omenjeno obligacijsko razmerje (ter na pravice in obveznosti, ki iz njega izvirajo) ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vtoževani račun prejela, saj je slednje potrdil tudi njen zakoniti zastopnik, zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 9.5.2018.10 Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka računa za zadevna dela ni zavrnila, saj je to sprva sama priznala,11 nato pa je svoje navedbe spremenila in pavšalno zatrjevala, da naj bi ga ustno zavrnila12 (3. odstavek 214. člen ZPP). Ker je nato na naroku za glavno obravnavo dne 9.5.2018 priča T. Š. (zaposlena pri toženi stranki) izpovedala, da naj bi račun zavrnila pisno13, tožena stranka pa nobene pisne zavrnitve računa ni predložila14, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi omenjene priče. Drži sicer, da s tem ko tožena stranka ni zavrnila vtoževanega računa, ni prišlo do samostojnega pravnega naslova vtoževanega zneska (pravni naslov je namreč toženkina obveznost do tožeče stranke na podlagi zadevne podjemne pogodbe), vendar pa navedeno (pravno poslovno) ravnanje tožene stranke ob vseh ostalih že pojasnjenih dejstvih in okoliščinah obravnavanega primera še dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

16. Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o napačni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena med pravdnima strankama. Iz vsega doslej pojasnjenega namreč izhaja, da je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu tako glede obstoja pravno poslovnega razmerja med pravdnima strankama oziroma temelja vtoževane terjatve, kot tudi glede njene višine. Nasprotno pa je tožena stranka tista, ki ni uspela dokazati svojih trditev (teze) o tem, da naj bi bila glede zadevnih del njena podizvajalka družba I. d.o.o., s čimer se je skupni dokazni uspeh tožeče stranke še povečal. 17. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna že iz opisanih razlogov (t. j. na podlagi podjemne pogodbe), se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka nasprotuje zgolj dodatnemu pojasnilu sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka na podlagi podredno uveljavljanih pravil o neupravičeni obogatitvi.

18. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 9.5.2018, list. št. 114 in 115 spisa. 2 Zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 9.5.2018, list.115 do 117 spisa. 3 Zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 9.5.2018, list. št. 117 in 118 spisa. 4 Tožeča stranka iz naslova del, ki jih je opravila za toženo stranko zahteva znesek 12.033,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2016 (t. j. od zapadlost računa za zadevna dela) dalje do plačila ter stroške izterjave po 14. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (Ur. l. RS, št. 57/12 s spremembami, ZpreZP-1) v višini 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2017 (t. j. od vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) dalje do plačila. 5 Npr. dopolnitev tožbe z dne 19.7.2017 ter pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 18.1.2018 in z dne 21.2.2018 (na list. št. 34 do 36, 62 do 66 ter 96 do 98 spisa). 6 Zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 9.5.2018 na list. št. 114 in 115 spisa. 7 Priča S. K. je izpovedala, da je tožena stranka družbo I. d.o.o zaprosila, da bi zanjo opravila zadevna dela, vendar pa bi bilo potrebno z deli pričeti takoj, zato je omenjena družba iz razloga pomanjkanja časa toženkino ponudbo zavrnila ter ob tem toženo stranko obvestila, da bi bila ta dela pripravljena izvesti tožeča stranka. 8 Tožena stranka je namreč zatrjevala, da naj bi za zadevna dela aktivirala družbo I. d.o.o., ker naj bi imela do te družbe terjatev v približno enaki višini kot znaša vrednost zadevnih del, razliko v vrednosti pa bi ji plačala. 9 Zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 9.5.2018, list. št. 118 spisa. 10 Prav tam. 11 Da vtoževanega računa ni zavrnila, je tožena stranka priznala v prvi pripravljalni vlogi z dne 24.8.2017, in sicer na list št. 46 in 47 spisa. 12 Druga pripravljalna vloga tožene stranke z dne 5.2.2018 (list. št. 85 spisa) ter tretja pripravljalna vloga tožene stranke z dne 16.4.2018 (list. št. 108 spisa). 13 Zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 9.5.2018 na list. št. 115 spisa. 14 Da bi tožena stranka (že) kdaj zavrnila vtoževani račun, ne izhaja niti iz njenega odgovora z dne 20.3.2017 (priloga A7 spisa) na tožničin opomin pred izvršbo z dne 15.3.2017 (priloga A5 spisa). Razlog za zavrnitev računa, ki ga je navedla omenjena priča, t.j. da toženka zadevnih del naj ne bi naročila tožeči stranki, pa prav tako ne izhaja iz omenjenega odgovora tožene stranke. Še več, kot že pojasnjeno, iz omenjenega odgovora toženke izhaja ravno to, da je ta dela tožeča stranka za toženo opravila kot njen podizvajalec.