Jedro

Ker sta se tožnika zavedela, da je za veljaven prenos lastninske pravice s pravnim poslom potreben vpis v zemljiško knjigo, sta morala pojasniti in dokazati, da sta bila kljub tej vednosti vendarle celotno priposestvovalno dobo dobroverna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku ugodilo zahtevku na ugotovitev, da sta tožnika solastnika vsak do polovice parc. št. 620/10, k.o. X. (I. točka izreka) in da v zapuščino po pok. A. A. ne spada nepremičnina parc. št. 620/10, k.o. X. (II. točka izreka) ter sklenilo, da so tožene stranke v roku 15. dni dolžne tožnikoma plačati pravdne stroške v višini 2.892,82 EUR spp (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujejo tožene stranke. Menijo, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju ter da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Naslovno sodišče tako v 14. točki razlogov izpodbijane sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje. Sodišče namreč jasno ugotovi, da je bila parcelacija parc. št. 620/1, k.o. X., izvršena že z odločbo Geodetske uprave Novo mesto z dne 6. 5. 1987, s katero je bilo ustanovljena parc. št. 620/4, k.o. X., ki je nesporno v lasti tožnikov. Podlaga za citirano parcelacijo pa naj bi bila darilna pogodba z dne 24. 11. 1986. Kljub taki ugotovitvi pa sodišče razloguje, da nadaljnja parcelacija parc. št. 620/1, k.o. X., ni bila mogoča, obstajala naj bi objektivna ovira za nadaljnjo parcelacijo – nasprotovanje sosede, kar pa ne vzdrži resne pravne presoje in je v popolnem nasprotju z listinami spisa, ki sta jih v spis vložila tožnika sama. Nadalje pritožniki navajajo, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe povzema geodetske postopke, pri čemer pa le povzemanje oziroma navajanje postopkov ne predstavlja odločilnih, jasnih in preverljivih razlogov, zaradi česar pritožniki menijo, da izpodbijana sodba nima utemeljitvene jasnosti. Da do priposestvovanja pride, mora obstajati veljaven pravni naslov, predvsem pa mora biti posestnik dobroveren in to celo priposestvovalno dobo. Drži, da je bila dne 24. 11. 1986 med tožnikoma in pok. A. A. sklenjena darilna pogodba, s katero je A. A. tožnikoma podarila „zahodno polovico parc. št. 620/1, k.o. X. Kaj konkretno je bil predmet darilne pogodbe, iz nje v bistvu niti ne izhaja, saj je opredelitev „zahodna polovica“ nedorečena. Pogodba tako ne vsebuje nobene mere ali drugega identifikacijskega znaka, na podlagi katerega bi bilo mogoče postaviti trditev, da je bila predmet darilne pogodbe tudi sedaj sporna parc. št. 620/10, k.o. X. Pritožniki menijo, da je bil predmet darilne pogodbe opredeljen in določen z izvedeno parcelacijo v letu 1987, vse v skladu z odločbo Geodetske uprave Novo mesto z dne 6. 5. 1987. Dejstvo je, da z odmero parcele 620/10, k.o. X., ni bilo potrebno nobeno soglasje lastnikov sosednjih zemljišč. Parc. št. 620/10, k.o. X., je nastala iz več delitev prvotne parc. št. 620/1, k.o. X. S samo delitvijo pa se ni posegalo v sosednje parcele, zaradi česar je bila in je še vedno delitev parcele na več parcel ali večkratna delitev parcele v izključni domeni lastnika parcele, ki se deli. Lastniki sosednjih parcel na delitev nimajo vpliva. Iz odločbe območne geodetske uprave Novo mesto št. 02112-1246/2008-2 z dne 16. 10. 2008 jasno izhaja, da so bile stranke v postopku odmere parc. št. 620/10, k.o. X., le tožnika in pok. A. A. in nihče drug, torej nihče izmed lastnikov sosednjih zemljišč. Iz cit. odločbe nadalje izhaja, da meje z lastniki sosednjih zemljišč še vedno niso dokončno urejene. Sicer pa ni logično, da bi bil predmet darilne pogodbe z dne 24. 11. 1986 ponovno tudi predmet izročilne pogodbe z dne 23. 12. 1992. Dne 19. 9. 2001 je bila opravljena cenitev nepremičnin, potrebnih za izgradnjo avtoceste L. – O. Tožnika sta podala pripombe na cenitev dne 8. 5. 2002, pa tudi podpisala notarski zapis kupoprodajne pogodbe št. 50/2001 KS - ZEM št. SV 474/2002, čeprav iz slednjega jasno izhaja, da je bila pogodbena stranka – prodajalka izključno in samo A. A. Tožnika tako najmanj od 8. 5. 2002 dalje vesta, da nista lastnika sedanje parcele št. 620/10, k.o. X. Od sklenitve izročilne pogodbe do sklenitve notarskega zapisa kupoprodajne pogodbe je minilo manj kot 10 let, saj je bila izročilna pogodba sklenjena dne 23. 12. 1992. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo niti uveljavljenih niti tistih procesnih pravil, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in se sklicuje na pravilne in utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

5. Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med A. A. kot darovalko ter tožnikoma kot obdarjencema dne 24. 11. 1986 sklenjena darilna pogodba, s katero je A. A. svojemu sinu B. A. in njegovi ženi J. A. (tožnikoma) v takojšnjo in popolno last podarila in odstopila parc. št. 680/6 in zahodno polovico parc. št. 620/1, obe k.o. X., z dovoljenjem, da se po geometrski odmeri druge navedene parcele vknjiži lastninska pravica v korist obdarjencev. Na drugi strani pogodbe je zapisan dodatek z vsebino, da je predmet darila le v pogodbi navedeni del parc. št. 620/1, pravni posel glede parc. št. 680/6 ni mogoč zaradi določb Zakona o kmetijskih zemljiščih. Na podlagi odločbe Geodetske uprave Novo mesto z dne 6. 5. 1987 so od prvotne parc. št. 620/1 nastale parc. št. 620/1, 620/3 in 620/4, vse k.o. X. Na podlagi darilne pogodbe z dne 24. 11. 1986 v zvezi z odločbo Geodetske uprave Novo mesto z dne 6. 5. 1987 je bila na nepremičnini parc. št. 620/4 vknjižena lastninska pravica v korist tožnikov, za vsakega do polovice. Med pok. A. A. ter tožnikoma je bila nato dne 23. 12. 1992 sklenjena izročilna pogodba, s katero je izročevalka svojemu sinu in njegovi ženi v takojšnjo last in posest z vsemi pravicami in obveznostmi izročila nepremičnino parc. št. 680/6 in zahodni del parc. št. 620/1, obe k.o. X., vse z dovoljenjem, da se pri navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist prevzemnikov. Na podlagi navedene izročilne pogodbe je bila nato dne 24. 5. 1994 vknjižena lastninska pravica pri parc. št. 680/6 na ime obeh tožnikov, za vsakega do ½. Na podlagi odločbe GURS Novo mesto št. 02112 - 1346/2008-2 z dne 16. 10. 2008 se je parc. št. 620/1 delila na parc. št. 620/9 in 620/10. 6. Kot je višje sodišče že pojasnilo v odločbi z opr. št. II Cp 417/2013 z dne 17.7.2013 pravno podlago zahtevka glede na trditve tožnikov predstavlja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20-tih let. Zakonita posest se izkazuje z veljavnim pravnim naslovom.

7. Čeprav sta tožnika imela posest na sporni nepremičnini že od sklenitve darilne pogodbe z dne 24. 11. 1986, pa predstavlja, tudi glede na njuno trditveno podlago (pripravljalna vloga z dne 14.2.2012), veljaven pravni naslov med pok. A. A. in tožnikoma sklenjena izročilna pogodba z dne 23. 12. 1992. Pritožbeno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne dvomi, da je v izročilni pogodbi določen „zahodni del parcele št. 620/1“ predstavljal parc. št. 620/4, skupaj s severno ležečim zemljiščem 620/10 in 620/5 ter 620/6, in je bil torej predmet pogodbe dovolj določen.

8. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika uživala mirno posest sporne nepremičnine že od sklenitve darilne pogodbe dalje ter da sta tožnika svojo posest izvajala na podlagi primernega pravnega temelja – izročilne pogodbe. Ker pa sta se tožnika zavedela, da je za veljaven prenos lastninske pravice s pravnim poslom potreben vpis v zemljiško knjigo, sta morala pojasniti in dokazati, da sta bila kljub tej vednosti vendarle celotno priposestvovalno dobo dobroverna. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnikoma uspelo dokazati, da sta bila v opravičljivi zmoti, saj je bila dejansko, kot je pokazal izvedeni dokazni postopek, meja med nepremičninami izročiteljice in sosednjimi nepremičninami A. I. kot lastnice, sporna (kar tožena stranka niti ni prerekala), kar je po njunem zavedanju preprečevalo parcelacijo preostalega zahodnega dela parc. št. 620/1 in posledično vpis sporne parcele v zemljiško knjigo.

9. 27. člen Zakona o zemljiškem katastru (Ur.l. SRS št. 16/74 in 42/86) je določal, da se posestne meje s parcelacijo zajetih in novo osnovanih parcel ugotovijo in zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. - 17. člena tega zakona. Pred evidentiranjem delitve parcele mora biti namreč del meje, ki se dotika novih delov meje, ki nastane z ureditvijo, urejen. Poleg lastnikov parcel so stranke v postopku parcelacije in v upravnem postopku evidentirane parcelacije tudi lastniki parcel, ki po zemljiško katastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje parcel, nastalih s parcelacijo, zato je zmotno pritožbeno stališče, da za odmero parc. št. 620/1 v mejnem ugotovitvenem postopku ni bila potrebna udeležba lastnikov sosednjih zemljišč.

10. Glede na navedeno je sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker pritožniki s pritožbo niso bili uspešni, sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).