Jedro

Zamuda dolžnika in odmera odškodnine med seboj ne moreta biti povezani. To povezavo je umetno ustvarila sodna praksa, bila pa je nujna zaradi nenormalnih gospodarskih razmer, kar sedaj ni več primer. Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo, je danes lahko in mora biti odvisen le od ravnanja strank. Odškodnina se sicer odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, vendar zapade v trenutku njenega nastanka, dolžnik pa je v zamudi z njenim izplačilom najkasneje takrat, ko ga oškodovanec pozove k plačilu.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki spremeni tako, da je dolžan toženec tožnici od dosojene odškodnine plačati zakonske zamudne obresti tudi še od 8. 4. 2003 (do poteka paricijskega roka po izdaji sodbe, kot so že dosojene, in dalje do plačila).

II. Pritožba toženca se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (1. in 3. točka) potrdi.

III. Toženec je dolažn tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 324,93 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožnici za nepremoženjsko škodo, ki ji jo je povzročil, plačati 1.634,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (1. tč.). Višji zahtevek za pretrpljeno nepremoženjsko škodo ter za zahtevane obresti pred izdajo sodbe (od 8. 4. 2003) je zavrnilo (2. tč.). Tožencu je naložilo tudi, da mora tožnici povrniti 2.250,61 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, z obrestmi v primeru zamude (3. tč.).

(2) Tožnica in toženec sta se oba pravočasno pritožila. Tožnica se pritožuje proti delu, s katerim je bil zavrnjen njen obrestni del zahtevka, saj meni, da ji obresti pripadajo od tedaj, ko jih je zahtevala, torej od 8. 4. 2003 dalje. Od toženca je odškodnino zahtevala 24. 3. 2003. Odškodninska obveznost zapade z dnem nastanka škode, povzročitelj pa je v zamudi od tedaj, ko odškodnino oškodovanec od njega terja, najmanj pa od vložitve tožbe. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v nakazani smeri in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

(3) Toženec se očitno pritožuje proti ugodilnem delu (1. in 3. tč.) s predlogom, na se sodba spremeni v smeri zavrnitve zahtevka ali pa naj se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje. Meni, da z zadevo nima nič, čeprav je postopek pravnomočen. Prišlo je do novih dokazov, pa niso bili upoštevani. Tožnica je s staro mamo na kraj dogodka prišla z naklepom pričakovane odškodnine, kričala je nanj. Če bi prišlo do poškodbe, bi jo zdravnica videla. Sodišče ni upoštevalo priče A. J., če bi jo, bi bila na mestu le oprostilna sodba.

(4) Stranki sta na pritožbo druga druge še odgovorili in vzajemno predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

(5) Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

(6) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina toženčeve odškodninske obveznosti, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja, ki je v obravnavani zadevi škodni dogodek, zato ne more biti uspešno njegovo mnenje, da nima nič s tem in da bi bila na mestu oprostilna sodba (14. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP). Izpovedba priče A. J. v ničemer niti delno ne razbremenjuje toženca njegove odškodninske odgovornosti, kako naj bi ga, pritožnik niti ne pove. Poškodbe, ki jih je tožnici povzročil toženec, je prva dokazala z mnenjem izvedenca ustrezne stroke, to pa je pri tem upošteval vso medicinsko dokumentacijo.

(7) Pritožbeni razlogi toženca torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo toženca je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem ugodilnem delu potrditi prvo sodbo.

(8) Prav pa ima tožnica, da ni podlage za zavrnitev zahtevanih obresti. Po načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 26. junija 2002 (Pravna mnenja 1/02, str. 11) ni pravilno stališče, da pride dolžnik v zamudo šele, ko sodišče odmeri denarno odškodnino. Po tem stališču trenutek, ko začnejo teči obresti, ni odvisen od ravnanja strank, temveč od nekoga tretjega - sodišča, dan izdaje sodbe pa je odvisen od številnih okoliščin, ki vplivajo na krajši ali daljši postopek. Zamuda dolžnika in odmera odškodnine tako med seboj ne moreta biti povezana. To povezavo je umetno ustvarila sodna praksa, bila pa je nujna zaradi nenormalnih gospodarskih razmer, kar sedaj ni več primer. Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo, je danes lahko in mora biti odvisen le od ravnanja strank. Odškodnina se sicer odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (2. odst. 168. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB1; OZ), vendar zapade v trenutku njenega nastanka (165. čl. OZ), dolžnik pa je v zamudi z njenim izplačilom najkasneje takrat, ko ga oškodovanec pozove k plačilu (2. odst. 299. čl. OZ), kar je tožnica že ob tožbi izkazala z opominom 24. 3. 2003 (priloga A 5). Obresti ji pripadajo torej od tedaj, kot jih je zahtevala, to je od 8. 4. 2003. Prvo sodbo je bilo treba v zavrnilnem delu glede obresti temu ustrezno spremeniti (5. tč. 358. čl. ZPP).

(9) Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa je uspela, kar jo upravičuje do povračila potrebnih pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), ki so stroški s sestavo pritožbe po veljavni odvetniški tarifi (375 točk), povečano za 2 % materialnih izdatkov in 20 % DDV ter sodna taksa, skupaj 324,93 EUR. Stroške za odgovor na toženčevo pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne (155. čl. ZPP).