Jedro

Do odškodnine za neizkoriščen letni dopust je delavec upravičen le, če letnega dopusta ne izrabi po krivdi delodajalca oz. organizacije, v kateri je delavec zaposlen. To pa pomeni, da morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta: krivda, protipravno ravnanje, vzročna zveza in obstoj škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo odškodnine za neizkoriščen dopust v znesku 64.946,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2002 dalje do plačila. O stroških postopka pa je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 29.700,00 SIT v roku 8 dni, svoje stroške pa krije sama.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti stroškovno ugodi ter ji prizna tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je vedel, da mu bo delovno razmerje prenehalo že dne 31.3.2002. Po tej logiki bi tožnik 27-krat moral vedeti, kdaj mu bo delovno razmerje prenehalo. Pritožnik ima občutek, da je sodišče prve stopnje pri odločanju uporabljalo že kar novi ZDR, ki omogoča le izrabo sorazmernega dela letnega dopusta, če delovno razmerje preneha v prvi polovici leta. Ker pa se sodišče prve stopnje vseeno sklicuje na "stari" ZDR, potem mora biti jasno, da delavcu, ki je v delovnem razmerju neprekinjeno najmanj 6 mesecev, pripada pravica do koriščenja celotnega dopusta že na začetku koledarskega leta. Ker se tožeča stranka po prenehanju delovnega razmerja ni zaposlila drugje, ji pripada celotni letni dopust. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščina, da se tožeča stranka ni zaposlila pri drugem delodajalcu, ne more biti v breme toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tako po določbah starega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) kot novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002, ki je začel veljati 1.1.2003) ima delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, enake pravice in obveznosti kot delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas. Gre za načelo enake obravnave delavcev, ki delajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s primerljivimi delavci pri delodajalcih, ki opravljajo svoje delo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tudi delavec, ki sklene delovno razmerje za določen čas ima pravico do letnega dopusta. Tako po določbah starega (57. člen ZDR/90) kot novega (161. člen ZDR/02) pridobi delavec pravico do letnega dopusta, ko mu preteče čas neprekinjenega dela, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Je pa v novem ZDR/02 delno drugače, kot je to urejala dosedanja delovna zakonodaja, urejeno vprašanje pravice do sorazmernega dela letnega dopusta, kadar delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do celotnega letnega dopusta. Po dosedanji delovni zakonodaji, upoštevajoč tudi uveljavljeno sodno prakso, je bil delavec doslej upravičen do sorazmernega dela letnega dopusta v primeru, če v koledarskem letu ni izpolnil pogoja za pridobitev celotnega dopusta, medtem ko je bil v vseh primerih, ko je izpolnil pogoj šestmesečnega nepretrganega dela, ne glede na to, ali se je to obdobje nanašalo na tekoče koledarsko leto, ali delno ali celo v celoti na neposredno preteklo koledarsko leto, upravičen do celotnega letnega dopusta (to je dejansko pomenilo, da delavcu tega pogoja ni bilo treba izpolniti za vsako koledarsko leto znova, vse dokler je bil v neprekinjenem delovnem razmerju, daljšem od šestih mesecev). Zato je bil delavec po dosedanji zakonodaji upravičen do celotnega letnega dopusta tudi v primeru, če mu je prenehalo delovno razmerje v prvi polovici koledarskega leta. Novi ZDR pa ureja ta primer drugače in določa v 162. členu pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.

V konkretnem primeru sicer tožniku nihče ne oporeka, da ni pridobil pravice do celotnega dopusta za tekoče leto, ampak ostaja sporno le vprašanje, kdo je kriv za neizrabo preostalega dela letnega dopusta. Tožnik ne zahteva pravice do določenega števila dni dopusta, ampak odškodnino zaradi neizrabe preostalega letnega dopusta. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neizrabe preostalega dela letnega dopusta. Do odškodnine za neizkoriščeni letni dopust je delavec upravičen le, če letnega dopusta ne izrabi po krivdi delodajalca oziroma organizacije, v kateri je delavec zaposlen in to po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. To pa pomeni, da morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta, to je poleg krivde in protipravnega ravnanja, še vzročna zveza in obstoj škode. V konkretnem primeru pa ti elementi niso podani, zato tožena stranka tožniku za neizrabo letnega dopusta ni dolžna izplačati zahtevane odškodnine.

V kolikor je tožnik menil, da je pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki sklepal v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, bi moral uveljavljati spremembo nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas v skladu z 18. členom ZDR, česar pa ni storil. Vendar pa ta okoliščina za utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi neizrabe preostalega dela letnega dopusta, sploh ni pravno pomembna. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po temelju utemeljeno zavrnilo v posledici zaključka, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožnikovo neizrabo preostalega dela letnega dopusta.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno soidšče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnja na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 165. člena ZPP pa je tudi odločilo, da pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen.