Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja v postopku, da je nezakonito prehajal državne meje članic EU in po podatkih EURODAC, ki se nahajajo v spisu, pred vstopom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji dne 21. 2. 2017, nato pa, glede na to, da je imel pri sebi hrvaško izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, izdano v Zagrebu dne 18. 8. 2017, ki je sestavni del upravnih spisov, tudi na Hrvaškem in je obe državi samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji. Poleg tega je ugotovila, da tožnik svoje izjave v postopku spreminja, kar prav tako kaže na njegovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopka za mednarodno zaščito zapustil Grčijo in Hrvaško, čeprav o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje 5. alineja 1. odstavka 68. člena ZTuj-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) in 5. alineje prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna do predaje odgovorni državi članici in pod 2. točko izreka odločila, da se tožnika za namen predaje pridrži od ustne naznanitve dne 12. 9. 2017 od 13.25 ure dalje do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 12. 9. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše PP Koper z dne 10. 9. 2017 izhaja, da tožnik pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov, razen izkaznice prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Na policijski postaji se je predstavil kot državljan Libije in je kot ciljno državo navedel Italijo. Ob podaji prošnje pa je povedal, da ni državljan Libije, temveč državljan Alžirije in da je iz Hrvaške odšel proti Franciji. Po preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in sicer dne 21. 2. 2017, nato pa, glede na to, da je imel pri sebi hrvaško izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, tudi na Hrvaškem. Tožena stranka je zato pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca in mora Hrvaška odgovoriti v dveh tednih od prejema zahtevka. Ker je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem in v nobeni od teh držav ni počakal na zaključek postopka, je s tem izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, ZTuj-2). Tudi svoje osebne podatke je spreminjal, saj je na PP Koper rekel, da je državljan Libije, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa, da je državljan Alžirije. Tudi razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je pri podaji prošnje v Azilnem domu navajal drugače kot v postopku pred policijo, kar tožena stranka tudi opredeljuje. Tožnik je tako ilegalno prehajal državne meje članic EU in v Sloveniji tudi nima možnosti bivanja, s čemer sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZMZ-1. Namero zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji je podal šele ob prijetju s strani policije. Vse navedeno po prepričanju tožene stranke potrjuje, da bi tožnik, tako kot predhodne države, tudi Slovenijo zapustil in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, zato mu je bilo treba omejiti gibanje. Tožena stranka je najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju milejšega režima v Azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje, ugotavlja, da pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi lahko tožnik samovoljno zapustil Azilni dom. Zato ugotavlja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma. Tožnik bi lahko odšel v drugo državo, s tem pa bi onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Po podani prošnji mu je bilo najprej ustno na zapisnik omejeno gibanje na prostore in območje Centra za tujce.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper uvodoma navedeni sklep tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja. Pred začetkom izvajanja izpodbijanega ukrepa je bil zaslišan, vendar na tem zaslišanju tožena stranka ni razčiščevala okoliščin v zvezi z njegovo begosumnostjo in mu ni dala možnosti, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja. Postopek pred izdajo izpodbijanega akta je bil torej v tem delu pomanjkljivo voden in je zato odločba s tega vidika pomanjkljivo obrazložena, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Iz zapisnika o zaslišanju ni razvidno, na katera dejstva je tožena stranka oprla ugotovitev o izraziti tožnikovi begosumnosti in v katero državo naj bi bil predan. Tožnik opozarja na šibko pravno podlago v smislu objektivnih kriterijev begosumnosti po 68. členu ZTuj-2. Navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila podlago iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tudi kriterija nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v Dublinskem postopku. Nesodelovanje v postopku se nanaša na nesodelovanje v postopku v tisti državi, ki izvaja postopek odstranitve oziroma v primeru Dublinske uredbe postopek predaje, ne pa na sodelovanje tujca oziroma prosilca za azil v neki drugi državi članici na poti v Evropo ali celo v nečlanici EU. Tožena stranka mu tudi ni dala možnosti, da se izreče o državljanstvu Libije. Tudi okoliščina znatne begosumnosti v konkretnem primeru ni točno izkazana. Povedal je, da je pred tem že zaprosil za azil v drugih državah in če bi bil begosumen, bi že prej od tam nadaljeval nezakonito prečkanje mej držav članic EU, pa tega ni storil. Iz njegove izpovedi ne izhaja, da je Hrvaško zapustil brez tehtnega razloga, saj je povedal, da je bila na Hrvaškem v tamkajšnjem Azilnem domu situacija izrazito neurejena glede higienskih razmer. Očita tudi nezakonitost izpodbijanega akta z vidika ugotavljanja manj prisilnih ukrepov od pridržanja. Sklicuje se na sodbi SEU v zadevah Al Chodor in Al Mahdi. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve z dne 14. 9. 2017 odpravi in odloči tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 26. 9. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in tožnika tudi zaslišalo.

8. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III "nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bi bil pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil in tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja v postopku, da je nezakonito prehajal državne meje članic EU in po podatkih EURODAC, ki se nahajajo v spisu, pred vstopom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji dne 21. 2. 2017, nato pa, glede na to, da je imel pri sebi hrvaško izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, izdano v Zagrebu dne 18. 8. 2017, ki je sestavni del upravnih spisov, tudi na Hrvaškem in je obe državi samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji. Poleg tega je ugotovila, da tožnik svoje izjave v postopku spreminja, kar prav tako kaže na njegovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tako je tožnik na PP Koper povedal, da je državljan Libije, medtem, ko je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dejal, da je državljan Alžirije. Enako je povedal tudi na sami glavni obravnavi. Tožnik je svoje izjave spreminjal tudi glede ciljne države, saj je na PP Koper rekel, da je njegova ciljna država Italija, ob podaji prošnje pa, da je zapustil Hrvaško in šel dalje proti Franciji. Na sami glavni obravnavi je povedal, da ciljne države ni imel in da se je odločil, da bo zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, ker je na Hrvaškem slišal, da Slovenija daje zaščito. Namero za mednarodno zaščito v Sloveniji je podal šele, ko je bil (potem, ko je dne 9. 9. 2017 ob 08.00 uri na nedovoljen način vstopil v Slovenijo) prijet s strani policije ob 14.31 uri. Na obravnavi je tožnik povedal tudi, da so ga na Hrvaškem prisilili, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v nadaljevanju obravnave pa dejal, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, temveč da so mu na Hrvaškem samo vzeli prstne odtise. Glede na to, da je imel ob prijetju pri sebi hrvaško izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, ni mogoče, da bi mu na Hrvaškem vzeli samo prstne odtise. Na obravnavi je sicer povedal tudi, da je prevajalca na policijski postaji v Sloveniji razumel in da je tudi na Hrvaškem imel prevajalca.

10. Vse navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU, v konkretnem primeru Hrvaški.

11. Tožena stranka je torej v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in sicer glede na objektivne kriterije, ki po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu I Up 26/16 z dne 15. 3. 2016 glede na (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III, ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2 in se zato lahko uporabijo v postopku mednarodne zaščite za presojo pojma nevarnosti pobega. Pravilno je ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopka za mednarodno zaščito zapustil Grčijo in Hrvaško, čeprav o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje 5. alineja 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. Ker je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka in je v konkretnem primeru podan kriterij iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, se sodišče do kriterijev po 1. in 3. alineji 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, ki predstavljajo milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, na katere je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, ne bo posebej opredeljevalo. V predmetni zadevi je torej bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma nevarnosti pobega iz 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki se po stališču Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe in sodb Upravnega sodišča RS (npr. sodbe I U 9/17, I U 620/17 I U 1475/17) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka ob pravilni ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je zato tožniku utemeljeno odredila pridržanje na območje in prostore Centra za tujce. Pri tožniku je zaradi njegovih dosedanjih ravnanj in glede na njegove navedbe na glavni obravnavi mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, zato je tožena stranka glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pravilno presodila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu. Zato je le s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU.

13. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, sodišče lahko pritrdi tožniku, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 26/16. V tej sodbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ, skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa.

14. Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožena stranka na zaslišanju s tožnikom ni razčiščevala okoliščin begosumnosti in tožniku ni dala možnosti, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa in da je bil zato v tem delu postopek pomanjkljivo voden in je odločba s tega vidika pomanjkljivo obrazložena. Po določbi drugega odstavka 5. člena EKČP je ob odvzemu prostosti treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti. Po četrtem odstavku istega člena ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, zoper odločitev o odvzemu prostosti, zagotovljeno sodno varstvo. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 12. 9. 2017, ki je sestavni del upravnih spisov, izhaja, da je bil tožnik poučen o vzrokih za odvzem prostosti, saj je bil seznanjen s tem, da bo zaradi izrazite begosumnosti in nezakonitega prehajanja državnih mej članic EU za namen predaje pridržan na prostore Centra za tujce in je na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume, zakaj mu je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, odgovoril pritrdilno. Razloge za pridržanje pa je tožena stranka obširno pojasnila v samem izpodbijanem sklepu, ki ga tožnik sedaj izpodbija.

15. Tožnik ima sicer prav, ko v tožbi navaja, da mu tožena stranka ni dala možnosti, da se izjasni o državljanstvu Libije. Vendar pa je tožnik to možnost imel na sami glavni obravnavi. V zvezi s tem je na obravnavi povedal, da so Hrvati napisali, da je Libijec, čeprav jim je povedal, da je Alžirec, na policijski postaji v Sloveniji pa so napisali, da je Libijec, na osnovi izkaznice, ki jo je dobil na Hrvaškem, kjer piše, da je iz Libije. Po presoji sodišča pa takšne tožnikove navedbe (pri čemer tožnik tudi na glavni obravnavi pred sodiščem ni predložil nobenega osebnega dokumenta s svojo fotografijo) niso prepričljive in jih zato sodišče ne sprejema.

16. Glede določitve načina izvrševanja ukrepa na prostore in območje Centra za tujce je po presoji sodišča ta ukrep skladen z določbo 28. člena Uredbe Dublin III in določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je namreč s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je zadrževanje na območju azilnega doma in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in da zato, glede na navedeni milejši režim v Azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno tožene stranke strinja. Izrečeni ukrep pa je tudi skladen z določbami Recepcijske Direktive.

17. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo SEU v zadevi Al Chodor sodišče pojasnjuje, da po presoji sodišča takšno stališče, kot ga glede kriterija nesodelovanja v postopku želi prikazati tožnik, to je, da kriterija iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v dublinskem postopku in da gre pri "nesodelovanju v postopku" lahko le v smislu nesodelovanja v postopku predaje, iz navedene sodbe ne izhaja. SEU je v navedeni sodbi člen 2(n) v povezavi s členom 28(2) Uredbe Dublin III razlagalo tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28(2) te uredbe ni mogoče uporabiti. Splošno zavezujočo določbo za določitev objektivnih meril, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča v zgoraj navedeni sodbi, predstavlja določba 68. člena ZTuj-2. Da je objektivna okoliščina nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 podana, pa je sodišče ugotovilo že zgoraj. Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da se kriterij nesodelovanja v postopku mednarodne zaščite nanaša ne samo na nesodelovanje v postopku v državi članici, kjer se odloča o pridržanju, temveč pred vsemi organi članic EU (kar pomeni tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel sam prosilec). Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 7/17 z dne 19. 4. 2017. 18. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo SEU v zadevi Al Mahdi pa sodišče pojasnjuje, da je šlo v tej zadevi za razlago člena 15 Direktive 2005/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v zvezi z vprašanjem o državljanu tretje osebe, ki ni pridobil osebnega dokumenta, ki bi omogočil njegovo odstranitev iz zadevne države članice. Šlo je za konkretno vprašanje, ali se lahko šteje, da tak državljan v smislu določbe člena 15(6)(a) "nezadostno sodeluje", za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato sklicevanje tožnika na to sodbo ne more biti upoštevno.

19. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.