Jedro

Sodišče je upoštevalo standard, na katerega napotuje omenjena določba Pravilnika, po katerem je neto tlorisna površina, površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5 standarda SIST ISO 9836), ni pa razpolagalo s podatki o površinah, za katere je treba omenjeno neto površino zmanjšati (neogrevana klet, garaža, balkon, loža, terasa). Kot je navedlo tega podatka ni v nobenih dokumentih razen zgolj ročno zapisanega na kopiji dela tlorisa načrta stanovanja toženke, podatke, ki jih je uporabila tožeča stranka pa je toženka izrecno prerekala. Sodišče je zato odločilo, da navedeni parameter za določitev ogrevane površine posameznega dela stanovanja določi tako, da najde najboljši približek.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe plačati 807,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene stroške postopka v znesku 622,78 EUR.

2.Zoper takšno odločitev sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi. Obe uveljavljata vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka pa pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3.Tožeča stranka meni, da je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ogrevana površina enaka uporabni površini, zato so napačne ugotovitve iz izpodbijane sodbe o ogrevani površini stanovanja tožene stranke in stanovanj na A. 7, 9 ter B. 2. Prvostopenjsko sodišče je zato napačno delno zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Spornih je zgolj 1,88 m2 površine stanovanja. Iz podatkov GURS je povzela podatek o neto tlorisni površini 71,60 m2 , ki med pravdnima strankama ni sporen. Od navedene površine pa je odštela prostore, ki se ne ogrevajo, to sta terasa in shramba, zaradi česar je ogrevana površina 71,60 m2 zmanjšana za površino terase v izmeri 12,04 m2 in shrambe v izmeri 4,89 m2, ogrevalna površina je tako 54,68 m2. Tožena stranka doslej ni oporekala izmeram velikosti terase in shrambe. Sklicuje se na določbo 17. točke tretjega člena pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da je ogrevana površina posameznega dela stavbe zaprta in ogrevana neto tlorisna površina posameznega dela stavbe, določena na osnovi standarda SIST ISO 9836, razen neogrevanih kleti, garaž, balkonov, lož in teras. Navaja, da nima nikakršnega interesa, da bi kateregakoli etažnega lastnika ali najemnika obravnavala drugače in zato nima nasprotnih interesov. Za ugotovitev ogrevane površine ni relevantno ali je površina nekaterih prostorov nižja od 1,60 m. Ker višina v kuhinji ne presega 1,6 m za 0,26 m2, v spalnici 0,52 m2 in v kuhinji za 0,54 m2, je sodišče za najmanj 1,32 m2 zmanjšalo ogrevano površino stanovanja, preostalih 0,56 m2 pa brez obrazložitve zanemarilo, kar pomeni, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Podatkov o ogrevanih površinah v GURS ni zato jih tožeča stranka tudi ni mogla predložiti. Do spora med pravdnima strankama prihaja, ker se upošteva površina v nivoju tal, ne pa uporabna površina po pravilih GURS.

4.Toženka v obširni in nepregledni laični pritožbi očita prvostopenjskemu sodišču številne kršitve določb postopka. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, ker je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju samemu sebi. Iz nerazumljivih nelogičnih in ponavljajočih se navedb je mogoče prepoznati nasprotovanje izpodbijani odločitvi, ker je sodišče samo spreminjalo posamezne delitvene ključe, druge delitvene ključe, ki jih je navedla tožeča stranka pa štelo za pravilne. Tožeča stranka še vedno ni dokazala, da je stroške, kot jih navaja dejansko tudi plačala. Tožeča stranka tudi ni predložila in obrazložila delilnih ključev za vse vtoževane razdelilnike stroškov za vse stavbe, ki si delijo skupni števec/merilnik, toplotno postajo, smetarnico in tudi neobstoječo okolico stavbe. Sodišče je nedopustno spreminjalo delitvene ključe brez ustreznih podlag in dokazov, kar je protipravno ravnanje. Za vse stroške bi moral biti popis porabe po merilnikih v merskih enotah. Potrebno je imeti popis število oseb v posamezni enoti za vsak mesec in za vse stavbe skupaj. Porabe energije ni mogoče prikazovati v procentih. Njeno trditev, da delilnih podlag ni in da se postavk, ki so na njih vezane ne da preizkusiti, je ugotovilo okrajno sodišče v drugi zadevi, v postopku V P 1507/2021. Tožeča stranka ni dokazala kako deli porabo za nestanovanjske enote. Tudi ni upoštevalo, da imajo v vseh stavbah vse enote individualni odjem. Vse enote v stavbah imajo namreč svoje merilne naprave za porabo vode in ogrevanje, vendar dostopa do njih po letu 2017 ni imela. Sodba tako temelji na zmotno ugotovljenih dejstvih. Ničesar ni porabila v procentih, njena enota ima tako kot vse ostale konkretno porabo, ki je po odčitku na merilni napravi v merskem številu in enoti. Prereka tudi delilno podlago po osebah za določene stroške. Napačno so obračunani tudi stroški po enotah. Meni tudi, da je sodišče s svojo odločitvijo vzpostavilo neravnovesje med pravdnima strankama, kar predstavlja kršitev iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti v vseh delih, kjer so podatki napačni, kjer niso v skladu z uradnimi evidencami in ker ni delilnih podlag, na podlagi katerih bi lahko sodišče preizkusilo tožbeni zahtevek. Če pritožbeno sodišče ne bo spremenilo izpodbijane sodbe tako, da bo zavrnilo tožbeni zahtevek predlaga, da razpiše narok in na njem zasliši sodnico prvostopenjskega sodišča in pooblaščenko tožeče stranke.

5.Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožeče stranke.

6.Pritožbi sta neutemeljeni.

7.V tem sporu je tožeča stranka s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine terjala od tožene stranke plačilo zneska 893,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo navedenega zneska in dovolilo izvršbo v njegovo izterjavo. Po toženkinem ugovoru je sklep o izvršbi razveljavilo, izvršilni postopek pa je prešel v pravdnega. V tem je sodišče prve stopnje odločalo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti

V teh sporih so zaradi njihove bagatelnosti omejene posamezne faze postopka. To še posebej velja za pritožbeni postopek. Tako se sme sodba, s katero je končan spor v postopku o sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej v teh sporih nedovoljeni pritožbeni razlog. To pomeni, da je dejanska podlaga sodbe sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti hkrati tudi dejanska podlaga pritožbene odločitve. Pri tem dejanska podlaga sodbe zajema ugotovitev vseh dejstev, ki so bila pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V okvir dejanskega stanja pa sodi tudi odločitev o neobstoju dejstev kot tudi dokazna ocena sodišča. S trditvijo, da sodišče ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev ali pa, da se ni opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev zato pritožnik uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tak zaključek pa v bistvenem velja za pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe.

8.Dejansko podlago izpodbijane sodbe sestavljajo naslednje dejanske ugotovitve: - da je tožena stranka najemnica stanovanja št. 21 na naslovu A. 7, katerega lastnik je Javni stanovanjski sklad; - da je tožeča stranka upravnik te stavbe na podlagi pogodbe št. 000 z dne 1. 6. 1993, da je toženka kot najemnica zavezanka za plačilo vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe, - da je tožeča stranka kot upravnik prejemala račune izvajalcev storitev oz. dobaviteljev, ki bremenijo etažne lastnike oz. najemnike in jih tudi poravnala iz lastnih sredstev zato jih, skladno s pravili o verziji, terja od omenjenih dolžnikov; - da je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov za storitve, ki jih je opravila sama; - da tožeča stranka zahteva od toženke povrnitev plačanih zneskov izvajalcev in dobaviteljem ter stroškov, ki jih je opravila sama po obračunih za čas od 1. 10. 2019 do 30. 9. 2020; - da je toženka v navedenem obdobju vsak mesec poravnala le del stroškov in sicer pavšalno po 30 EUR, pri tem pa ni navedla kaj konkretno plačuje; - da zato predstavlja znesek 893,76 EUR razliko med terjanimi in plačanimi zneski.

9.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške obratovanja in vzdrževanja ter upravljanja v višini 807,61 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je tožnica uporabila napačno podlago za obračunavanje stroškov ogrevanja in ker tožnica glede posameznih postavk ni zadostila trditvenemu bremenu in njenih trditev ni bilo mogoče preizkusiti oz. presoditi (prim. tč. 155 obrazložitve izpodbijane sodbe).

K pritožbi tožeče stranke

10.Tožeča stranka nasprotuje zaključku sodišča o dejstvih, ki opredeljujejo ključ delitve stroškov ogrevanja. Iz njenih trditev izhaja, da ugotovitev teh dejstev temelji na napačni uporabi materialnega prava. Materialno pravno izhodišče za odločitev o navedenih dejstvih je v drugem odstavku 9. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki določa, da posle upravljanja in pooblastila upravnika po SZ-1 ter ključ delitve obratovalnih stroškov določi minister s pravilnikom. To je Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki v 22.a členu z naslovom delitev stroškov za toploto določa, da se stroški za toploto za ogrevanje in pripravo tople vode v večstanovanjskih stavbah, ki imajo centralno ogrevanje oz. centralno pripravo tople vode, delijo v skladu s pravilnikom, ki ureja način delitve in obračun stroškov za toploto v teh stavbah. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Uradni list RS, št. 82/15, 61/16, v nadaljevanju Pravilnik) v 17. točki 3. člena določa, da je ogrevana površina posameznega dela stavbe (v nadaljnjem besedilu ogrevana površina) zaprta in ogrevana neto tlorisna površina posameznega dela stavbe, določena na osnovi standarda SIST ISO 9836, razen neogrevanih kleti, garaž, balkonov, lož in teras. Sodišče prve stopnje ni spregledalo navedene določbe Pravilnika in jo v tč. 80 obrazložitve tudi citira.

11.Iz nadaljnjih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče razpolagalo s podatkom neto tlorisne površine obravnavanega posameznega dela (stanovanja v katerem je toženka najemnica) v izmeri 71,60 m2. Upoštevalo je torej standard, na katerega napotuje omenjena določba Pravilnika, po katerem je neto tlorisna površina, površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5 standarda SIST ISO 9836), ni pa razpolagalo s podatki o površinah, za katere je treba omenjeno neto površino zmanjšati (neogrevana klet, garaža, balkon, loža, terasa). Kot je navedlo tega podatka ni v nobenih dokumentih razen zgolj ročno zapisanega na kopiji dela tlorisa načrta stanovanja toženke, podatke, ki jih je uporabila tožeča stranka pa je toženka izrecno prerekala. Sodišče je zato odločilo, da navedeni parameter za določitev ogrevane površine posameznega dela stanovanja določi tako, da najde najboljši približek (drugi odstavek 450. člena ZPP). S pomočjo izvedenca gradbene stroke je ugotovilo, da je to površina v izmeri 52,80 m2, kar je za 1,88 m2 manj kot podatek o ogrevani površini, ki ga tožnica uporablja pri delitvi in obračunu stroškov za toploto za ogrevanje in pripravo tople vode. Glede na navedeno bi bilo mogoče sodišču prve stopnje očitati zgolj napačno ugotovitev dejstva, ne pa tudi napačne uporabe materialnega prava. Kot je navedlo sodišče prve stopnje tožeča stranka ni dovolj prepričljivo (dokazno breme pa je bilo na njej) dokazala preostanka površine stanovanja do 54,68 m2, torej še nadaljnjih 1,88 m2 (tč. 87 obrazložitve izpodbijane sodbe), zato prvostopenjsko sodišče tega dejstva pravilno ni upoštevalo. Pritožba tožeče stranke je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi toženke

12.Toženka v pritožbi na več mestih očita sodišču prve stopnje nejasnost razlogov odločitve, nerazumljivost izreka, nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih, … S takšnimi trditvami očitno meri na kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za uveljavljanje v sporih majhne vrednosti dovoljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, ki je podan, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Toženka navedenih pritožbenih očitkov ni vsebinsko opredelila in konkretizirala, iz njenih nadaljnjih navedb pa izhaja, da se ne strinja z dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča. Ne glede na navedeno, ne drži, da izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Njen izrek je jasen, odločitev pa temelji na konsistentnih in pravilnih razlogih.

13.Rdeča nit toženkine pritožbe je očitek, v katerega usmerja tudi vse ostale, da je sodišče samo spreminjalo podatke delilnih ključev, da zato ni imelo podlage, ne dokazov in ustreznih podatkov. Tak očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka v prvostopenjskem postopku opredeljeno izpodbijala trditve tožnice glede ogrevalne površine njenega stanovanja (stanovanje št. 21) in s tem parametrom povezanemu ključu delitve stroškov. Sodišče prve stopnje ji je v izpodbijani sodbi pritrdilo in upoštevalo njene navedbe, da je ogrevana površina stanovanja 52,80 m2. Hkrati je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi izvedenčeve ugotovitve (ob upoštevanju odločb GURS ob vpisu v kataster) o velikosti in seštevku površin stavbe, štirih stavb in C. (330 enot, od tega jih tožeča stranka upravlja 238). Tako je upoštevalo, da je ogrevana površina stavbe A. 7 1550,70 m2, ogrevana površina stanovanj A. 7 in 9 in B. 2D. 3 , skupno 3659,50 m2, da je ogrevana površina stanovanj in poslovnih prostorov C., A. 7 in 9 in B. 2, ki jim je skupna toplotna postaja, skupno 5768,20 m2 in da je ogrevana površina vseh stanovanj in poslovnih lokalov C. 22497 m2. Navedene dejanske ugotovitve so bile toženki v korist. Ugotovljene so bile v pravilno izvedenem dokaznem postopku. Nerazumljive so zato pritožbene trditve toženke, da sodišče nima pravice namesto ene stranke v pravdnem postopku spreminjati, prirejati ali na novo ustvarjati delilnih podlag, spreminjati delitvenih ključev in jo posledično diskriminirati.

14.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče za nobeno postavko na razdelilnikih stroškov ni imelo delilnih podlag, niti dokazov. Tožnica je v tožbi za postavke stroškov, ki jih je zaračunala toženki z mesečnimi položnicami, navedla po kakšnem ključu jih je delila med stanovalce. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da so delilne podlage skladne s Pravilnikom in nato za vsako postavko posameznega obračunanega stroška tudi pojasnilo, kako in s čim se posamezni strošek deli.

15.Toženka tudi neutemeljeno vztraja na uporabi 17. člena Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za ogrevanje, po katerem bi bilo treba za obračun uporabiti kriterij prostornine. Ta kriterij pride po omejenem zakonskem določilu v poštev, če se višina vsaj enega posameznega dela stavbe razlikuje od drugih posameznih delov stavbe za več kot 10 %. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje stanovanje, v katerem prebiva toženka glede višine stropa odstopa le za okoli 2,5 %, da bi bila takšna odstopanja v drugih posameznih delih, pa toženka tudi ni dokazala.

16.Ostali pritožbeni očitki toženke so po vsebini očitki usmerjeni v dejanske zaključke sodišča prve stopnje in že zato neutemeljeni. Pri toženkinem sklicevanju na drugo sodno odločbo z drugačno odločitvijo, pa je treba navesti, da vsaka konkretna odločitev temelji na konkretni dejanski podlagi. To formirajo stranke s svojimi dejanskimi trditvami, te pa niso v vseh (čeprav identičnih) zadevah enake. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka podala dovolj opredeljene in konkretizirane dejanske trditve, ki jih toženka v večjem delu ni uspela opredeljeno prerekati, zato je dolžna plačati del za omenjeno obdobje zahtevanih stroškov, prisojenih z izpodbijano sodbo.

17.Glede na navedeno se izkaže tudi pritožba toženke za neutemeljeno, zato je bilo treba tudi to zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Ker stranki s pritožbama nista uspeli sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Po določbi prvega odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR.

2Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dokazala, da je stroške tudi dejansko plačala. Tožeča stranka je predložila potrdila dobaviteljev in izvajalcev storitev o izvršenem plačilu.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 9, 9/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 450, 450/2, 458

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) - člen 22a Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (2015) - člen 3, 3/1, 3/1-17

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.