Jedro

Ker iz tožnikove prošnje za azil očitno izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, je njegov strah pred preganjanjem neutemeljen. Zato tudi ni pogojev, da bi se v rednem azilnem postopku ugotavljalo, ali bi mu bilo treba priznati azil iz humanitarnih razlogov, kajti očitno neutemeljena prošnja za azil vključuje tudi azil iz humanitarnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003, UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.8.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajset (24) ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja s toženo stranko, ki je odločila v t.i. pospešenem postopku in tožnikovo prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno zavrnila. Tožnik je kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo navedel, da je prišel v spor s sosedom zaradi zemljišča, ki si ga lasti sosed. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Strinja se z razlago pojma preganjanje, kot ga je opredelila tožena stranka in se pri tem oprla na knjigo prof. J.C. Hathawaya Zakon o statusu begunca in na 9. člen Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite z dne 29.4.2004. Tako mora biti preganjanje podano zaradi narodnosti, rase,vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, to je zaradi razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji. Pojem preganjanja pa zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, izkazano mora biti nepretrgoma in mora tudi izkazovati sistematično tveganje. Sosedski spori in grožnje v zvezi s tem ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v upravnosodni praksi. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla tudi na aktualno poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije iz aprila 2005, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija. Na podlagi tega poročila ugotavlja, da je oblast v tožnikovi izvorni državi sposobna zagotoviti varnost svojim državljanom, zaščito pa si lahko ljudje poiščejo tudi pri mednarodnih organizacijah. Tožnik se sklicuje na poročilo Institute for war and peace, Balkan Crisis Report, 18.Februar 2005, in navaja, da iz tega poročila izhaja, da policija v primerih osebnih zamer ni sposobna zagotoviti zaščite. Prvostopno sodišče temu ugovoru ni sledilo, ker je tožena stranka svojo odločitev oprla na navedeno poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije iz katerega, kot že navedeno izhaja, da bi tožnik lahko poiskal zaščito v izvorni državi tudi pri mednarodnih organizacijah.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) prvostopnega sodišča uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Navaja, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj ne potrebuje zaščite v obliki azila. V primeru vrnitve v izvorno državo bi bilo njegovo življenje zaradi sosedskega spora resno ogroženo, saj je sosed oborožen, alkoholik in zaradi tega tudi nepredvidljiv. Meni da izpolnjuje pogoje za priznanje humanitarnega azila. Tožena stranka bi morala izpeljati redni postopek in presojati upravičenost oziroma izpolnjevanje pogojev za priznanje azila. Tudi v primeru, če bi bila vrnitev v izvorno državo sicer varna, po njegovem mnenju zanj osebno takšna vrnitev ni varna oziroma je utemeljeno lahko usodna. V nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami ( 3. člen EKČP) je vračanje v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Pravica nevračanja je absolutna in je države ne morejo omejiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke ter ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče tako kot prvostopno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je prepričljivo utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Iz tožnikove vloge oziroma njegove izjave ob sprejemu vloge na zapisnik izhaja, da ne gre za strah pred preganjanjem, osnovanem na navedeni podlagi, ampak za zatrjevani strah pred grožnjami soseda zaradi spora v zvezi z zemljiščem. Tožnikovo pavšalno zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi zaprosil za azil, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je kot standard uveljavil v azilnem pravu in ga je prvostopno sodišče pravilno obrazložilo.

Ker so bili glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem t.i. pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, ki se nanaša na priznanje humanitarnega azila. Ker iz tožnikove prošnje za azil tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, je, kot že navedeno, njegov strah pred preganjanjem neutemeljen iz razlogov, kot sta jih prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka pravilno navedla. Zato tudi ni pogojev, da bi se v rednem azilnem postopku ugotavljalo, ali bi mu bilo treba priznati azil iz humanitarnih razlogov, kajti očitno neutemeljena prošnja za azil izključuje tudi azil iz humanitarnih razlogov.

Odločitev, da mora tožnik v določenem času zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za kršitev načela o nevračanju. Načelo o nevračanju ni samostojna pravna podlaga za priznanje azila v Republiki Slovenji, temveč se upošteva le v primerih, kadar prosilec za azil dejansko izkaže utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Tega pa, kot že navedeno, tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal in zato ni pogojev za priznanje azila, s tem pa tudi ne za prebivanje v Republiki Sloveniji na tej podlagi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

O tožnikovem predlogu, da se ga iz humanitarnih razlogov oprosti plačila stroškov postopka, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks (tožniku je nastala le obveznost plačila sodnih taks) že s sklepom sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa). Ta oprostitev pa velja za ta upravni spor v celoti.