Jedro

Sodišču prve stopnje je mogoče očitati, da je v postopku za izdajo začasne odredbe, ko odgovora na predlog, ki ga je vložila tožena stranka, ni pred izdajo sklepa vročilo tožeči stranki in ji ni dalo ustreznega roka, da se o njej izjavi, je pa pri odločitvi v tej vlogi navedena dejstva upoštevalo in predlog zavrnilo, poseglo v tožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Ugotovi se umik pritožbe druge tožeče stranke C. V..

II. Pritožbi prve tožeče stranke S. M. se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi v točki I. in II v delu, ki se nanaša na prvo tožnico in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta tožeči stranki zahtevali, da se tožencu naloži, da v treh dneh s celotne trase makadamske poti v širini cca 2,5 m, ki teče po celotni J strani parc. št. 609, po SZ strani parc. št. 610/5, po celotni J strani parc. št. 612/2 in po celotni J strani parc. št. 612/1, vse k.o. X, odstrani material v obliki zemlje in druge ovire, ki onemogočajo prehod tožeče stranke z osebnim vozilom, osebnim vozilom s priklopnikom, traktorjem, traktorjem s priklopnikom, kolesom, motornim kolesom ali kot pešpot, na parcele v lasti tožeče stranke, parc. št. 605/2, 605/3, 605/4, 605/5, 605/6, 605/7 in 607, vse k.o. X. Zavrnilo je tudi zahtevek na prepoved takšnih ali podobnih bodočih posegov v pot ter predlog za izrek denarne kazni, če tožena stranka ne bi izpolnila obveznosti po sklepu. Odločitev o stroških postopka z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo. Ocenilo je, da je s tožbo uveljavljana terjatev verjetno izkazana, zavrnitev predloga pa utemeljilo z neizkazanostjo nadaljnje predpostavke, ki je pogoj za zavarovanje nedenarne terjatve.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ali pa ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev argumentiralo z dejstvi, ki jih je v odgovoru na predlog navedla tožena stranka, pri tem pa tožeči stranki ni dalo možnosti, da se do teh trditev opredeli. Sodišče je toženi stranki verjelo, da ima tožeča stranka dostop do svojih nepremičnin po drugi poti. Pojasnjuje, zakaj sama te poti v predlogu ni omenjala. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj sodišče v predlogu predlaganih dokazov ni izvedlo. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Vztraja pri tem, da obstaja precejšna nevarnost za premoženje večje vrednosti (samovžig trave, onemogočen dostop intervencijskih vozil). Nastaja ji tudi težko nadomestljiva škoda, saj mora prva tožnica drva kupovati. Ne more uporabljati svojih zemljišč in počitniških objektov, kar pomeni poseg v lastninsko pravico, ki je ustavna pravica. Predlogu bi sodišče moralo ugoditi že, če je podana vsaj minimalna nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče se do navedb tožeče stranke, da bi toženi z izdajo začasne odredbe nastala manjša škoda kot tožeči stranki, ni dovolj natančno opredelilo. Sodišče je nekritično do trditev tožene, da bi ji zgolj z odvozom materiala nastala škoda v višini 2000,00 EUR. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prereka trditve v pritožbi in vztraja pri tem, kar je navedla v odgovoru na predlog. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče je 22.10.2012 s strani druge tožeče stranke prejelo izjavo, da umika vloženo pritožbo.

5. 334. člen ZPP določa, da lahko stranka, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, pritožbo umakne. V konkretnem primeru, saj gre pri tožečih strankah za navadna sospornika (195. člen ZPP), je pritožbeno sodišče v pogledu druge tožeče stranke zato odločilo kot izhaja iz I. točke izreka. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, je v pogledu drugo tožeče stranke tako postala pravnomočna.

6. Odločitev, ki se nanaša na prvo tožečo stranko, pa je bila preizkušena v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

7. Pritožba prve tožeče stranke je utemeljena.

8. Iz podatkov spisa je razvidno, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa pritožnici ni vročilo odgovora tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe. Ta odgovor je bil pritožnici vročen šele skupaj s sklepom s katerim je sodišče predlagano začasno odredbo zavrnilo (1).

9. Pritožnica med drugim trdi, da ji je sodišče kršilo pravico do izjave, saj je sklep utemeljilo z dejstvi, ki so bila navedena v odgovoru na predlog, možnosti, da se do njih pred tem opredeli, pa pritožnici ni dalo.

10. Eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic je pravica do izjave v postopku. Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije. Stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča ter da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Vročitev vloge nasprotnika v sodnem postopku stranki in priznanje primernega roka za izjavo o navedbah v tej vlogi varuje bistveno vsebino pravice iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve. Splošno gledano, ima na podlagi 22. člena Ustave stranka pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča (2).

11. Opisana jamstva, kot je že večkrat izreklo Ustavno sodišče, veljajo tudi v postopkih zavarovanja z začasno odredbo (3). Po stališču Ustavnega sodišča je tako dopustno, da se zaradi upoštevanja določenih posebnosti (4), ki izhajajo iz narave začasnih odredb, kontradiktornost vzpostavi šele po izdaji odredbe, to je v ugovornem postopku, vendar še vedno pred sodiščem prve stopnje.

12. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje pritožnici ni vročilo odgovora na predlog, ki je bil pravočasen in dopusten, poleg tega pa je vseboval trditve, ki so se izkazale za relevantne za odločitev ter je nanje sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev o zavrnitvi predloga (5). Ustavno sodišče je že izreklo (6), da ima druga stranka pravico, da se z vlogo seznani in do nje opredeli, če jo sodišče šteje za dopustno in vsebuje nova (odločilna) dejstva in dokaze, na katera sodišče nato tudi opre svojo odločitev.

13. Sodišču prve stopnje je torej mogoče očitati, da je v postopku za izdajo začasne odredbe, ko odgovora na predlog, ki ga je vložila tožena stranka, ni pred izdajo sklepa vročilo tožeči stranki in ji ni dalo ustreznega roka, da se o njem izjavi, je pa pri odločitvi v tej vlogi navedena dejstva upoštevalo in predlog zavrnilo, poseglo v tožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave in storilo tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je iz navedenega razloga na podlagi 354. člena ZPP pritožbi prve tožnice ugodilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša nanjo, razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o predlogu, po odpravi navedene kršitve, ponovno odločiti. Ker je bilo sklep potrebno razveljaviti že iz navedenega razloga, se o drugih pritožbenih očitkih ni bilo potrebno izjavljati.

15. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) To izhaja iz odredbe na list. št. 39 in povratnic pripetih k izpodbijanemu sklepu.

(2) Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-419/10

(3) Primerjaj sklep Up-321/96

(4) Gre za ukrep zavarovanja; za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka; namen začasne odredbe narekuje hiter postopek.

(5) Tako je prvo sodišče na podlagi navedb toženca in dokazov, ki jih je le-ta priložil odgovoru, zaključilo, da ni izkazan pogoj težko nadomestljive škode, ker lahko tožnica do svojih nepremičnin dostopa tudi po drugi poti in tam odpelje drva, tam pa lahko dostopajo tudi intervencijska vozila. Pri predpostavki iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ pa je upoštevalo navedbo tožene stranke, da ji bodo, če bo sodišče predlogu ugodilo, nastali stroški za odvoz materiala in nato, če bo v pravdi uspel, še stroški ponovnega nasutja.

(6) Up-419/10