Jedro

Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4472/2025/8 (1221-13) z dne 3. 3. 2026 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnice za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja), saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 23. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnica samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica prošnjo vložila 31. 12. 2025. Toženka ji je odvzela prstne odtise, jih poslala v Centralni sistem Eurodac in ugotovila, da jo je kot prosilko v omenjeni sistem 11. 12. 2025 vnesla Republika Hrvaška (v nadaljevanju Hrvaška). Pristojnim hrvaškim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 14. 1. 2026 posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnice kot prosilke in 23. 1. 2026 prejela njihov odgovor, da na podlagi člena 20(5) navedene uredbe Hrvaška sprejema odgovornost za njeno obravnavo.

3.Iz povzetka osebnega razgovora s tožnico z 9. 2. 2026 izhaja, da se tožnica na Hrvaško ne želi vrniti, ker meni, da je ta država zelo homofobna. Na spletu je izvedela, da se skoraj vsi pripadniki LGBT skupnosti v hrvaških azilnih domovih srečujejo s homofobnimi prosilci in varnostniki. Ko je na Hrvaškem podala namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, so jo napotili v azilni dom v Zagrebu, vendar tja ni odšla, saj je predhodno v spletnem klepetu izvedela, da naj bi neko dekle A. A. spolno zlorabil varnostnik v hrvaškem azilnem domu, tožnica se je ustrašila, da bi se kaj takega utegnilo pripetiti tudi njej. Na internetu je izvedela tudi o težavah, ki naj bi jih imeli dve istospolno usmerjeni osebi med bivanjem v hrvaškem azilnem domu. Na aplikaciji Telegram je pridobila informacijo, da Hrvaška na splošno zavrača prošnje za mednarodno zaščito, ki jih vložijo pripadniki LGBT skupnosti z obrazložitvijo, da bi bilo zanje varneje v Ruski federaciji. Na razgovoru je potrdila, da so vsi njeni zadržki glede predaje Hrvaški povezani s spletnimi zgodbami. Na Hrvaškem se je nahajala en dan, saj je po zaključenem policijskem postopku odšla v Slovenijo. Sicer na Hrvaškem ni doživela nobene slabe izkušnje, policijski postopek je bil brez posebnosti.

4.V nadaljevanju obrazložitve je toženka ugotovila, da razlogi, ki jih je tožnica navedla proti predaji Hrvaški, temeljijo le na podatkih s spleta in njenih domnevah in ne na njenih lastnih izkušnjah, zato z njimi v tem postopku ne more uspeti. Toženka je menila, da trditve o domnevnem zavračanju prošenj za mednarodno zaščito, ki jih vložijo pripadniki LGBT skupnosti, za odločitev v tem postopku niso relevantne. Z izpodbijanim aktom se namreč odloča le o predaji tožnice Hrvaški, zato je pravno pomembna le ugotovitev, ali v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Tožnica je bila na Hrvaškem le en dan, imela je dostop do postopka mednarodne zaščite (o tem priča tudi predloženo potrdilo o registraciji, ki ji ga je izdala hrvaška policija). Po zaključenem policijskem postopku je bila napotena v azilni dom, kjer bi bila lahko nastanjena, na voljo bi imela prehrano in zdravstveno oskrbo, a se tja ni odpravila, temveč je nadaljevala pot proti Sloveniji. Strah tožnice pred predajo Hrvaški, ki temelji le na podatkih s spleta, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), ki bi dosegalo prag 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Toženka ni ugotovila nobenih okoliščin, zaradi katerih tožnice ne bi smela predati Hrvaški, zato je njeno prošnjo zavrgla.

Tožba

5.Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. V tožbi vztraja, da se zaradi izkušenj drugih prosilcev, ki jih je opisala že na osebnem razgovoru, na Hrvaško ne želi vrniti, saj gre za zelo homofobno državo. Ona je biseksualka, mož, ki jo spremlja v Sloveniji, pa transseksualec. Enako kot na osebnem razgovoru tudi v tožbi navaja, da je prejela informacije, da se skoraj vsi pripadniki LGBT skupnosti v hrvaških azilnih domovih srečujejo s homofobnimi prosilci in varnostniki. Ponavlja informacije o ruskem dekletu, ki naj bi jo v azilnem domu na Hrvaškem posilil varnostnik in opiše negativno izkušnjo, ki naj bi jo v tamkajšnjih nastanitvenih kapacitetah doživela dva homoseksualca. Kot ji je znano pripadniki LGBT na Hrvaškem ne uspejo s prošnjami za mednarodno zaščito.

6.Odkar je tožnica izvedela za te informacije, je tudi sama zbolela in v azilnem domu obiskuje psihiatra. Iz psihiatričnega izvida z 10. 3. 2026 izhaja, da se počuti zelo slabo, občuti depresijo, pogosto joka, njena čustva so zmedena. Zaradi depresivnega razpoloženja, anksioznosti in pogostejšega joka ima predpisano terapijo z antidepresivi. Meni, da Hrvaška ne bi smela zavrniti prošenj za mednarodno zaščito, vloženih zaradi preganjanja na podlagi istospolne usmerjenosti, takšni primeri bi morali biti deležni posebne obravnave. Boji se, da Hrvaška tega ne bo upoštevala. Če bi jo Hrvaška vrnila v Rusko federacijo, bi bila tam lahko deležna sistemskega nespoštovanja sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Meni, da je kršitev mednarodnih pravil podana že s tem, da se prosilcev ne seznanja z njihovimi pravicami. V nasprotju s Hrvaško ima Slovenija višje standarde od tistih, ki jih določa Uredba Dublin III, zato bi toženka morala upoštevati ta višja merila in ne le strogo meril po omenjeni uredbi.

7.Toženka ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so prosilcem na Hrvaškem zagotovljene v praksi, kakšna bo njena obravnava in ali ji lahko grozi kakšna kršitev njenih temeljnih pravic. Izpodbijani akt nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje glede tega je toženka ugotovila nepravilno in nepopolno. Možno je, da bo tožnica zaradi svoje spolne usmerjenosti na Hrvaškem podvržena poniževalnemu ravnanju. Citira sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Abdullahi proti Budesasylant (C-394/12) in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 276/2014 z 11. 9. 2014 ter opozarja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. V zvezi s tem se sklicuje na 93. in 94. točko sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici. Opozarja tudi na sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Grčiji, iz katere izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito. SEU je v svoji dosedanji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti Uredbe Dublin III, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP, to izhaja tudi iz 32. točke uvodne izjave Uredbe Dublin III.

Odgovor na tožbo

8.Toženka se v bistvenem sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da iz prostoročno zapisanega izvida psihiatra doc. dr. B. B.,  dr. med. z 10. 3. 2026 ni razvidno, da bi tožnica imela zdravstvene težave, zaradi katerih ne bi bila zmožna predaje na Hrvaško oziroma bi to zanjo predstavljalo nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Hrvaška je v odgovoru s 23. 1. 2026 izrecno zaprosila za pravočasno posredovanje vseh podatkov o fizičnem in psihičnem stanju tožnice, ob predaji bi bilo torej njeno zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano. Poleg tega tožnica ni pojasnila, zakaj na Hrvaškem ne bi bila deležna ustrezne obravnave v okviru postopka mednarodne zaščite, iz njenih izjav ni mogoče razbrati, da tam njene pravice niso bile spoštovane.

Prva pripravljalna vloga tožnice

9.Tožnica navaja, da je po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 20. 3. 2026 prišlo do drastičnega poslabšanja njenega duševnega zdravja, kar je neposredno povezano s hudim strahom in duševno stisko zaradi možnosti predaje Hrvaški. Njena akutna kriza se kaže v obliki anoreksije, prilagoditvenih motenj in izraženih samomorilnih misli, v času od 31. 3. 2026 do 7. 4. 2026 je bila nujno hospitalizirana na C. (v nadaljevanju C.). Tam so ji diagnosticirali omenjene zdravstvene težave, ki so posledica hudega stresa zaradi negotovosti in strahu pred deportacijo ter ji predpisali ustrezno terapijo z zdravili. To novo dejstvo, ki 20. 3. 2026 še ni obstajalo v takšni obliki in intenziteti, bistveno vpliva na presojo sorazmernosti in dopustnosti njene predaje Hrvaški. Glede na sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 175/2023 in I Up 162/2023 bi predaja pomenila kršitev 4. člena Listine EU, saj njeno zdravstveno stanje nedvomno ustreza standardu "posebej hude duševne bolezni".

Ponovno odprtje glavne obravnave, izdaja začasne odredbe in pridobitev izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrije

10.Zaradi navedb o drastičnem poslabšanju duševnega zdravstvenega stanja tožnice2, kar je po njenem mnenju neposredno povezano s hudim strahom in duševno stisko zaradi možnosti predaje Hrvaški, je sodišče s sklepom z dne 13. 4. 2026 ponovno odprlo glavno obravnavo. Istega dne je s sklepom ugodilo predlagani začasni odredbi in do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložilo izvršitev izpodbijanega akta. S sklepom z dne 21. 4. 2026 je določilo sodno izvedenko za psihiatrijo dr. med. D. D. Dne 4. 5. 2026 je prejelo njeno izvedenko mnenje, ga vročilo obema strankama in ju pozvalo naj sodišču sporočita morebitne pripombe v zvezi z njim. Stranki nanj nista imeli pripomb.

Druga pripravljalna vloga tožnice

11.Tožnica v celoti sprejema izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrije dr. med. D. D. z 3. 5. 2026 na red. št. 30 v spisu (v nadaljevanju izvedensko mnenje), saj meni, da potrjuje neposredno vzročno zvezo med njenimi zdravstvenimi težavami in postopkom predaje na Hrvaško.

Dokazovanje

12.Sodišče je na narokih za glavno obravnavo 20. 3. 2026 in 22. 5. 2026 pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo ter listine sodnega spisa, ki so v prilogah A2 do A6. Prebralo je izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo. Zaslišalo je izvedenko.

13.Zavrnilo je dokazni predlog tožnice z vpogledom v USB ključek, saj ta dokaz ni potreben.

Odločitev sodišča

Tožba je utemeljena.

V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Med strankama ni sporno, da je tožnico kot prosilko v Centralni sistem Eurodac 11. 12. 2025 vnesla Hrvaška, ki je zato pristojna za obravnavo njene prošnje na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III (prim. 2. točko obrazložitve). Ta določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

Bistveno je vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnica kot prosilka po predaji na Hrvaškem podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo predajo tožnice omenjeni državi.

Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,3 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje4. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.5

1.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.

2.Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin sta na podlagi na 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začrtana z navedbami tožnice. To pomeni, da mora tožnica navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze.

3.Ni sporno, da je tožnica na policijski postaji na Hrvaškem vložila namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera). Na osebnem razgovoru je izjavila, da v policijskem postopku na Hrvaškem ni bilo posebnosti in da so jo policisti napotili v azilni dom, kamor pa ni odšla, temveč je skupaj z drugimi najela stanovanje v Zagrebu, tam prespala in naslednji dan pot nadaljevala proti Sloveniji. Na Hrvaškem je ostala le en dan, tam ni imela nobene slabe izkušnje. Vrnitve na Hrvaško jo je strah le na podlagi spletnih informacij o izkušnjah drugih prosilcev v hrvaškem azilnem domu. O teh informacijah je povedala na osebnem razgovoru, toženka je njene izjave natančno povzela na 2. in 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa in se do njih tudi vsebinsko opredelila. Pravilno je izpostavila, da si tožnica ne more sama izbirati, katera država članica bo obravnavala njeno prošnjo. Skladno z Uredbo Dublin III je dolžna to storiti ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III te uredbe za to odgovorna. V konkretnem primeru je to Hrvaška. Tožnica je razloge, zakaj se ne želi vrniti na Hrvaško, utemeljila s posplošeno navedbo, da je ta država zelo homofobna, saj da se skoraj vsi pripadniki LGBT skupnosti v hrvaških azilnih domovih srečujejo s homofobijo drugih prosilcev in varnostnikov. Vendar pa je podatke o tem pridobila le iz člankov na spletnih straneh in iz pogovorov v aplikaciji E. Njena trditev o homofobiji v hrvaških nastanitvenih kapacitetah torej ne temelji na njenih lastnih izkušnjah, temveč zgolj na zapisih drugih ljudi, zaradi česar ji toženka pravilno ni sledila. Navedbe tožnice o izkušnjah drugih, ki naj bi bili domnevno nastanjeni v hrvaškem azilnem domu in tam imeli slabe izkušnje, temeljijo le na informacijah, ki jih je tožnica pridobila na svetovnem spletu od ljudi, ki jih sama niti ne pozna.

4.Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v USB ključek, ki ga je tožnica predložila na naroku za glavno obravnavo. Kot je pojasnila, ta dokaz vsebuje le posnetke o razmerah v azilnem domu, kjer tožnica ni bila, in informacije o izkušnjah drugih, ne pa nje osebno. Upoštevaje navedbo tožnice, da ona na Hrvaškem ni imela nobene slabe izkušnje, ta dokazni predlog za odločitev v predmetni zadevi po oceni sodišča ne more biti relevanten in zato ni potreben. Tožnica je bila na Hrvaškem udeležena le v policijskem postopku, v zvezi s katerim je na osebnem razgovoru povedala, da je potekal brez posebnosti. Sodišče ne more sprejeti njenega razmišljanja, da je bilo temu tako, ker je policisti niso povprašali o razlogu za mednarodno zaščito in torej niso vedeli, da je pripadnica LGBT skupnosti. Nesporno je, da tožnica s hrvaškimi varnostnimi organi ni imela nobene slabe izkušnje, o razlogu zakaj je bilo temu tako, pa tožnica zgolj domneva, temu pa sodišče ne more slediti.

5.Tožnica je na osebnem razgovoru izjavila, da je po podani nameri na policijski postaji prejela navodilo hrvaške policije, da se mora zglasiti v azilnem domu v Zagrebu. Toženka je pravilno ugotovila, da bi ji tam kot prosilki omogočili nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. A se ni odpravila tja, temveč je z ostalimi iz skupine odšla v Zagreb, kjer so najeli stanovanje, prenočili, nato pa naslednji dan pot nadaljevali v Slovenijo. Iz njenih izjav na osebnem razgovoru jasno izhaja, da ji je bil na Hrvaškem omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Toženka je neprerekano ugotovila, da to izkazuje potrdilo o registraciji, ki ga je tožnica po podani nameri prejela od hrvaške policije. Zgolj njen strah pred vrnitvijo na Hrvaško pa tudi po prepričanju sodišča ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali ravnanja v smislu 4. člena Listine EU in ki bi dosegalo prag 3. člena EKČP.

6.Predmet tega postopka je le odločitev o predaji tožnice odgovorni državi skladno z določili Uredbe Dublin III in ne presoja ali je njena prošnja utemeljena. Sodišče se zato strinja s toženko, da so zato brezpredmetne navedbe tožnice, ki se nanašajo na podatke o priznanju mednarodne zaščite državljanom Ruske federacije na Hrvaškem.

7.Glede navedb, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave, da bi njihova spolna usmerjenost morala biti priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da se tožnica boji, da Hrvaška slednjega ne bo upoštevala in da če bo vrnjena v Rusko federacijo, se boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP, sodišče pojasnjuje, da te presegajo okvir predmetnega upravnega spora. Predmet tega je zgolj presoja, ali so podane ovire za predajo tožnice na Hrvaško glede na merila, ki jih določa Uredba Dublin III. Ni pa predmet vsebinska presoja prošnje. Če bo tožnica predana v omenjeno državo, bo to v pristojnosti hrvaških organov. Zato ta (vsebinska) vprašanja tudi ne morejo biti obravnavana v sklopu sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

8.Brezpredmetne so navedbe tožnice, da bi bila, če bi jo Hrvaška vrnila v Rusko federacijo, tam lahko deležna sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP in da je kršitev mednarodnih pravil podana že s tem, da se prosilcev ne seznanja z njihovimi pravicami. Tožnica namreč ne zatrjuje, da na Hrvaškem ne bi bila seznanjena s svojimi pravicami. Nasprotno, hrvaška policija jo je po zaključenem policijskem postopku napotila v azilni dom. Tam bi tožnica imela pravico do nastanitve, prehrane in zdravstvene oskrbe. A tožnica temu napotilu samovoljno ni sledila in v hrvaški azilni dom ni odšla. Glede njenega strahu, da bi jo Hrvaška utegnila vrniti v Rusko federacijo, pa sodišče pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, če tožnica na Hrvaškem ne bi več imela statusa prosilke za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičena do sodnega varstva, če bi vrnitev v Rusko federacijo kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Hrvaška.

9.Tožnica v tožbi posplošeno navaja, da je Slovenija v konkretnem primeru z lastno zakonodajo določila višje standarde od tistih, ki jih določa Uredba Dublin III, zato bi morala upoštevati tovrstna merila in ne le strogo pravil Uredbe Dublin III. Ta tožbeni ugovor ni koknkretiziran, zato ga je treba kot takšnega zavrniti. Sodišču ni znano, katere standarde ima tožnica v mislih, zagotovo pa drži, da mora Slovenija upoštevati določbe omenjene uredbe, kar je toženka v celoti tudi storila.

10.Tožnica se posplošeno opira na drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, sodbo SEU v zadevi Abdullahi proti Bundesasylamt C-394/12 in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z 11. 9. 2014 ter sodbi ESČP v zadevah Tarakhel proti Švici in M.S.S. proti Grčiji. Vse kar navaja tožnica drži, manjkajo pa vzporednice s konkretnim primerom. Ni sporno, da je imela možnost nastanitve v azilnem domu na Hrvaškem, a se je samovoljno odločila, da tja ne gre in odšla v Slovenijo. Sama torej nima nobene osebne izkušnje z domnevnimi sistemskimi pomanjkljivostmi, ki, kot pravilno ugotavlja toženka v izpodbijanem sklepu, ostajajo zgolj na ravni domneve. Toženka je ob sklicevanju na sodno prakso tudi pravilno pojasnila, kdaj oziroma v katerih primerih je moč govoriti o sistemskih pomanjkljivostih, zato sodišče teh razlogov ne bo ponavljalo. Dodaja, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, med drugim v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je tudi SEU že sprejelo stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa glede Hrvaške niso znane niti Vrhovnemu sodišču niti jih ni v tožbi predstavila tožnica.

11.Neutemeljeno je tudi stališče tožnice o obveznosti toženke, da bi morala preveriti ali obstajajo na Hrvaškem kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi smela vrniti tja. Vrhovno sodišče, ki se naslanja na prakso SEU, je v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 izreklo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

12.Tožnica okoliščin takšne teže ni predstavila. Kot je ponovilo SEU v nedavni odločitvi v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024, morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Kot že ugotovljeno v konkretnem primeru tožnica s hrvaškimi varnostnimi organi ni imela nobene slabe izkušnje, v hrvaškem azilnem domu pa ni bila.

13.Tožnica je na osebnem razgovoru navedla, da se je zaradi negativnih izkušenj drugih prosilcev na Hrvaškem tako prestrašila, da je zbolela, zato sedaj v izpostavi azilnega doma v Logatcu obiskuje zdravnika. Takrat jo je toženka pozvala, da ji mora predložiti zdravniške izvide, če meni, da so ti pomembni za odločitev v zadevi. Do izdaje izpodbijanega sklepa ji tožnica takšnih dokaznih listin ni predložila. V tožbi je v zvezi s tem navedla, da jo je v azilnem domu 10. 3. 2026 pregledal psihiater. Priložila je lastnoročni izvid psihiatra dr. B. B. s tega dne (v prilogi A3 sodnega spisa) in navedla, da je iz te dokazne listine razvidno, da se počuti zelo slabo, občuti depresijo, pogosto joka, njena čustva so zmedena. Zaradi težav (depresivno razpoloženje, anksioznost, pogostejši jok) ima predpisano terapijo antidepresivov.

14.Sodišče ugotavlja, da je tožnica dr. B. B. 10. 3. 2026 povedala, da ima občutek, da je odveč drugim, ker je znižanega razpoloženja in da je k temu prispevala tudi izpodbijana odločitev toženke. Psihiater je v predloženem zdravniškem izvidu ugotovil, da je pogovorljiva, bistre zavesti, orientirana, depresivnega razpoloženja. Ne navaja PPS, heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Za nazaj potrjuje pojavljanje avtoagresivnih misli, ki jih kontrolira. Ne navaja zlorabe PAS. Tožnica je v tožbi navedla, ji je zdravnik predpisal antidepresive, na naroku za glavno obravnavo pa izpovedala, da jemlje tudi zdravila za pomiritev. Na vprašanje zakaj je v Sloveniji z obiskom psihiatra čakala več kot dva meseca, če ima psihične težave, je izpovedala, da podcenjuje svoje težave in zato ne prosi za pomoč. Zaradi težav s samopodobo in anoreksijo je sicer dr. B. B. obiskala že 26. 2. 2026, vendar to za predmetni postopek ni relevantno, zato zdravniškega izvida s 26. 2. 2026 ni predložila. Po oceni sodišča tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2026 ni dokazala, da bi bilo njeno zdravstveno stanje lahko ovira za njeno predajo Hrvaški.

15.Ključno za odločitev v predmetni zadevi pa je, da se je tožnici po naroku za glavno obravnavo 20. 3. 2026 njeno duševno zdravstveno stanje drastično poslabšalo, zato je bila v času od 31. 3. 2026 do 7. 4. 2026 hospitalizirana na C., tam so ji predpisali terapijo z zdravili, ki jih še vedno jemlje.

1.Nove relevantne okoliščine v zvezi s tem je tožnica navedla v prvi pripravljalni vlogi (glej 9. točko zgoraj), ki ji je priložila dve dokazni listini. Iz odpustnega pisma C. z 7. 4. 2026 (v prilogi A4 in A6) izhaja, da so jo sprejeli 31. 3. 2026 zaradi samomorilne ogroženosti, da ima motnje hranjenja in pretekle poskuse samomora. Ob sprejemu na C. je navajala stiske zaradi možnosti deportacije, ob tem je bila znižane razpoloženjske lege, navajala je samomorilne misli z načrtom, za čas bivanja na oddelku je sklenila F. F. Na oddelku je bila sprva redkobesedna, težko je vzpostavljala očesni stik, bila je znižane razpoloženjske lege, navajala je abolijo in samomorilne misli, od katerih se še ni zmogla distancirati. Zdravilo paroksetin so ji zamenjali za fluoksetin, prejemala je tudi trazodon za spanje. Niso opažali simptomov motnje hranjenja in niso ugotavljali psihoproduktivne simptomatike. Po izzvenetju akutne stiske se je njena razpoloženjska lega premaknila proti srednji, tožnica je postala bolj sproščena, prepričljivo je zanikala samomorilne misli in navedla načrte za prihodnost. Ker ni bilo indikacij za nadaljevanje zdravljenja na oddelku s posebnim režimom in si je tožnica želela odpusta, so jo odpustili v domačo oskrbo. Iz elektronskega recepta z 7. 4. 2026 (v prilogi A5 in A6) izhaja, da so ji na UPK predpisali zdravili Fodiss in Trittico.

2.Toženka navedbam tožnice v prvi pripravljalni vlogi in vsebini dokaznih listin (v prilogah od A4 do A6) ni nasprotovala. Upoštevaje tožničine navedbe v prvi pripravljalni vlogi in priložene dokazne listine je sodišče po uradni dolžnosti izvedlo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrije. Ocenilo je namreč, da nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotavljalo težo oziroma resnost tožničinih zdravstvenih težav (243. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3.Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenka pregledala relevantno spisovno dokumentacijo, psihiatrične izvide psihiatra v azilnem domu prof. dr. B. B., ugotovitve C. v sprejemnem zapisniku z dne 31. 3. 2026, iz pregleda med hospitalizacijo z dne 1. 4. 2026 in odpustnega pisma C. z 7. 4. 2026. Izvedenka je opravila psihiatrični pregled tožnice. Ugotovila je, da pri tožnici od šestnajstega leta prisotna motnja hranjenja anoreksija nervoza, ki ima v Mednarodni klasifikaciji bolezni šifro F50.0. Gre za motnjo, za katero je značilna načrtovana izguba telesne mase, ki jo uvaja in vzdržuje pacient. Največkrat se pojavlja pri adolescentnih dekletih in mladih ženskah. Povezana je s specifično psihopatologijo, pri kateri vztraja bojazen pred debelostjo in mlahavostjo telesa kot vsiljiva nadvrednostna ideja, pacienti si sami postavljajo svoj nizki prag telesne mase. Poleg tega tožnica trpi za prilagoditveno motnjo, ki se v isti klasifikaciji šifrira z F43.2. Gre za stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki navadno moti socialno funkcioniranje in učinkovitost. Nastopijo v obdobju prilagajanja na pomembno spremembo v življenju ali na obremenjujoče življenjsko doživetje. Stresor je lahko prizadel integriteto človekove socialne mreže (žalovanje po izgubi, izkušnje ob ločevanju) ali širši sistem družbene podpore in vrednot (migracija, begunski status) ali pa se je pokazal ob večjem razvojnem prehodu oziroma krizi (vstop v šolo, starševstvo, neuspeh pri prizadevanjih doseči kak vabljiv osebni cilj, upokojitev). Individualna predispozicija ali ranljivost imata pomembno vlogo pri tveganju nastanka in izoblikovanja pojavov prilagoditvenih motenj, vendar se predpostavlja, da se stanje ne bi pojavilo brez stresorja. Pojavna slika variira in vključuje depresivno razpoloženje, tesnobo in zaskrbljenost (ali mešanico obeh), občutek nesposobnosti za izvajanje vsakdanjih opravil. Motnje vedenja so lahko pridružena poteza, zlasti pri mladostnikih. Prevladujoča značilnost je lahko kratka ali daljša depresivna reakcija ali motnja drugačnih čustev in vedenja.

4.Po mnenju izvedenke se je prilagoditvena motnja pri tožnici pojavila in še traja kot reakcija na grozečo vrnitev na Hrvaško. Na njeno razmišljanje vpliva v smeri povečane zaskrbljenosti in preokupacije z mislimi na vrnitev, prisotno je katastrofično razmišljanje (npr. "Na Hrvaškem bom trpela, ker sem članica skupnosti LGBT”). V tožničinem vedenju so občasno še prisotni izbruhi joka, razdražljivost, spanje se je uredilo s pomočjo zdravil. Pri anoreksiji nervozi se pojavlja izkrivljeno doživljanje lastnega telesa, razmišljanje tožnice je čmo-belo oziroma precej rigidno (npr. "pripadniki skupnosti LGBT smo na Hrvaškem osovraženi", "če bom imela več kilogramov, bom slab človek"), tožnica je preokupirana z razmišljanjem o telesni teži in hrani. Njene vedenjske posebnosti, povezane z anoreksijo nervozo, vključujejo rituale pri hranjenju (vrstni red različnih vrst hrane), povečano telesno aktivnost (kompenzacija za vnos kalorij) in ponavljajoče se opazovanje lastne zunanjosti v ogledalu. Hkratno pojavljanje obeh motenj pri tožnici mulitiplicira težave: stresor, ki je sprožil prilagoditveno motnjo (tj. možnost vrnitve na Hrvaško), je hkrati okrepil anoreksične vzorce in tako poslabšal motnjo hranjenja. Obenem pa njena kognitivna rigidnost v sklopu anoreksije v trenutnih okoliščinah precej otežuje spoprijemanje s stresom. Izvedenka je pri tožnici zaznala avtodestruktivno vedenje, saj je v preteklosti že imela dva poskusa samomora (enkrat je zaužila večjo količino protibolečinskih zdravil, enkrat pa se je poskušala obesiti, vendar je poskus sama prekinila, ker je predvidevala, da bo mlajša sestra prišla v sobo, in ni hotela, da jo najde v takšnem stanju). Zadnje samomorilno vedenje, zaradi česar je bila tudi hospitalizirana na C., je povezano z možnostjo deportacije. Tako so bile pri tožnici konec meseca marca letos ponovno prisotne samomorilne grožnje, ki odražajo njeno čustveno stisko, nizko toleranco na frustracijo, impulzivno vedenje ter rigidne miselne vzorce. Pri tožnici je od trinajstega leta dalje prisotno tudi samopoškodbeno vedenje. Zaradi čustvene napetosti, trpljenja, ki je bilo posledica slabih družinskih odnosov, si je povzročala številne (sicer plitve) ureznine na koži z ostrim predmetom. Ima številne brazgotine, nobena ureznina pa ni bila tako globoka, da bi zahtevala kirurško oskrbo. Zaradi trenutne čustvene nestabilnosti, določenih osebnostnih potez (kot so impulzivnost in perfekcionizem), preteklega samopoškodbenega vedenja in preteklih samomorilnih poskusov, je tožnica visoko ogrožena za samomorilno vedenje tudi v prihodnje. Anoreksija nervoza je izrazito kronična duševna motnja, ki lahko traja več let, celo več desetletij. Potek je velikokrat valovit: z obdobji delnega izboljšanja in ponovnimi poslabšanji. V zadnjem obdobju se je tožničina anoreksija poslabšala zaradi življenjskih stresorjev, ki so pri njej povzročili tudi prilagoditveno simptomatiko. Prilagoditvena motnja je prehodna duševna motnja, ki praviloma izzveni ob razrešitvi stresnih okoliščin. Tako poslabšanje anoreksije kot pojav prilagoditvene motnje tožnica povezuje ravno z morebitno vrnitvijo na Hrvaško. Tožnica bi urgentno psihiatrično pomoč podobno kot v Sloveniji dobila tudi na Hrvaškem, če bi zanjo zaprosila (bodisi hospitalno ali pa ambulanto). Glede na to da je tožnica v preteklosti že imela samomorilne poskuse in da je izdaja izpodbijanega sklepa v preteklem mesecu pri njej ponovno vzbudila samomorilno razmišljanje in samomorilne grožnje, bi predaja Hrvaški lahko vodila v znatno poslabšanje njenega psihičnega stanja in ponovno samomorilno ogroženost.

5.Izvedenka je na naroku za glavno obravnavo 22. 5. 2026 zaslišana povedala, da vztraja pri pisnem izvedenskemu mnenju. Dodatno je pojasnila, da bi bila tožnica tudi na Hrvaškem sicer lahko deležna ustrezne psihiatrične obravnave, vendar pa je treba upoštevati, da bi pri njej zaradi takšnega stresorja kot je predaja Republiki Hrvaški, lahko prišlo do znatnega poslabšanja njenega duševnega zdravstvenega stanja. Sodišče pisno in ustno mnenje izvedenke sprejema kot prepričljivo in verodostojno ter se nanj opira. Na naroku za glavno obravnava nobena od strank ni nasprotovala ustno podanemu izvedenskemu mnenju, izvedenka je celovito, brez nejasnosti ali nasprotij ter logično in argumentirano odgovorila na vsa vprašanja sodišča in strank. V prid drugačni odločitvi ne more pretehtati niti stališče toženke, podano v zaključni besedi, da ugotovitve v izvedenskem mnenju ne morejo pripeljati do zaključka, da bi tožničina predaja Hrvaški pomenila kršitev 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Takšnega stališča namreč zgoraj povzeto izvedensko mnenje ne podpira, zato mu sodišče ni moglo slediti.

6.Tudi tožnica je na naroku za glavno obravnavo svojo izpoved podala dovolj prepričljivo, da ji je bilo lahko slediti. Na vprašanja je odgovarjala brez videza preračunljivosti. Sodišče kot verodostojno sprejema njeno pojasnilo na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2026, da je s prvim obiskom psihiatra v Sloveniji čakala dobra dva meseca, ker ima lastnost, da podcenjuje svoje težave in jih ne vzame dovolj zares. Da je temu res tako, kaže nesporna okoliščina, da je bila na C. hospitalizirana šele dobre tri mesece po prihodu v Slovenijo (t.j. 31. 3. 2026), čeprav je iz odpustnega pisma C. z dne 7. 4. 2026 razvidno, da je v preteklosti večkrat poskušala narediti samomor.

7.Sodišče ugotavlja, da toženka dejstev o zdravstvenih težavah tožnice in njene hospitalizacije na C. ni prerekala kot neresničnih. Na naroku je v zaključni besedi le navedla, da bo tožnica tudi na Hrvaškem lahko imela dostop do psihiatrične obravnave.

8.Upoštevaje izpoved tožnice, njeno predloženo zdravstveno dokumentacijo in izvedensko mnenje izvedenke psihiatrije sodišče ugotavlja, da je utemeljena njena trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo predaje Hrvaški, nedvomno ustreza standardu "posebej hude duševne bolezni". Zato bi sedaj tožničina predaja omenjeni državi lahko pomenila kršitev 4. člena Listine EU.

9.SEU je v zadevi C-578/16 PPU navedlo, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka).

10.V zadevi Paposhvili proti Belgiji z dne 4. 11. 2014 (št. 29217/12) je ESČP v 183. točki obrazložilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

11.Glede na izvedensko mnenje sodišče dvomi o tem ali je tožnica sploh sposobna predaje na Hrvaško. Do znatnega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja je prišlo šele pred kratkim (31. 3. 2026), zato izpodbijani sklep o tem logično ne more imeti razlogov. Upoštevaje tožničine trditve o zdravstvenih težavah v prvi pripravljalni vlogi in izvedenih dokazih je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena v izpodbijanem sklepu pa ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa. To pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar skladno z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 narekuje ugoditev tožbi, odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek.

12.V ponovljenem postopku bo morala toženka upoštevaje vse dejanske okoliščine tega primera ugotoviti, ali je tožnica sposobna predaje Hrvaški, brez, da bi se njeno zdravstveno stanje zaradi tega (drastično) poslabšalo. Pri tem ne bo smela zanemariti zgoraj navedene sodne prakse SEU in ESČP ter stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 (21. točka obrazložitve), da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici.