Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine odškodnine za negmotno škodo (zvin vratne hrbtenice).
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,020.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja ter pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.
Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo, tako da bo ugodeno tožbenemu zahtevku še v preostalem delu v znesku 580.000,00 SIT. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem bi bilo treba tožniku priznati še dodatnih 300.000,00 SIT. Bolečine bo namreč prestajal tudi v bodoče, pri čemer je treba upoštevati, da je njegovo poklicno delo tako, da mora držati glavo in vrat v prisiljeni drži. Ta okolnost narekuje tudi dvig odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za nadaljnjih 250.000,00 SIT. Tudi za prestani strah je dosojena odškodnina prenizka. Treba bi mu bilo dosoditi še nadaljnjih 30.000,00 SIT. V reviziji nato tožnik ponovno navaja podrobnosti iz izvedenskega mnenja in dejanskih ugotovitev, zajetih predvsem v sodbi sodišča prve stopnje. Posebej navaja, da je zaradi posledic nesreče moral tožnik opustiti kolesarjenje in rekreativno smučanje. Nato zaradi primerjave revizija navede nekaj podobnih primerov sodne prakse, kjer je bila dosojena oškodovancem višja odškodnina.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).
Revizija ni utemeljena.
Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na obseg tožniku prizadejane škode, ugotovljeno škodo uvrščajo med škode lahkega obsega. Tožnik je utrpel le lažji zvin vratne hrbtenice, katerega posledice pa so opaznejše le zaradi poškodbe iz preteklega obdobja, ki mu je zapustila v vratni hrbtenici degenerativne spremembe. Dosojeno odškodnino, ki glede na značilnosti primera vendarle spada med nekoliko višje, je mogoče utemeljevati prav s povezavo s prejšnjim tožnikovim bolezenskim stanjem. Ob ugotovljenem dejanskem stanju tako ni razlogov za zviševanje odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah. Hujše bolečinsko obdobje je bilo razmeroma kratko, obdobje zmernih bolečin pa se je končalo v okviru dvomesečnega bolniškega staleža. Opazna neugodnost med zdravljenjem je bila nošnja Schantzove ovratnice. V okviru dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin v znesku 700.000,00 SIT pa so prišle do izraza tudi telesne bolečine, ki se tožniku pojavljajo občasno ob obremenitvah vratne hrbtenice zaradi prisiljene telesne drže (projektantsko delo ob pisalni mizi in računalniku). Navedeno škodo je vsebinsko težje razmejiti od škode zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Vendar pa je iz omenjenega naslova dosojena odškodnina v znesku 250.000,00 SIT primerna. V nasprotju z revizijsko trditveno podlago je ugotovljeno, da tožnik zmore delati vse, kar je delal pred škodnim dogodkom, le obseg in količino opravljenega dela mora prilagajati bolezenskim spremembam v vratni hrbtenici. To velja tudi za vsakdanje življenje in rekreativno udejstvovanje. Tudi odškodnine za strah v znesku 70.000,00 SIT ni mogoče zviševati. Ugotovljeni lažji sekundarni strah se je tožniku manifestiral le v bojazni za oviranje v privatnem in profesionalnem življenju.
Uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo po eni strani postavlja v ospredje okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa zahteva - zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega - primerljivost z odškodninami, odmerjenimi v primerih škod podobnega obsega. Slednji kriteriji pa (še) ne pomeni tarifiranja odškodnin. Vsaka škoda je vendarle primer zase ob upoštevanju posebnosti posameznih oškodovancev. Revizija sicer utemeljeno postavlja kriterij primerljivosti kot pomembno podlago za določitev odškodnine po posameznih postavkah, vendar za primerjavo ne navede pravno relevantnih dejstev. Primerljivi primeri sodne prakse so tisti, v katerih je bil ugotovljen približno enak obseg škode, kot v obravnavanem. Za primerjavo v reviziji ponujeni primeri so drugačni od obravnavanega. Gre bodisi za težjo obliko poškodbe vratne hrbtenice, bodisi za poškodbe drugih delov telesa poleg vratne hrbtenice. Zato obvelja, da je v obravnavanem primeru dosojena odškodnina v primerjavi z drugimi podobnimi primeri sprejemljiva.
Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.