Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča zastaranje plačila sodne takse ne more več nastopiti, ko je enkrat izdana odločba o odmeri sodne takse, le-ta pa je bila izdana, ko zastaranje še ni nastopilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 1. 12. 2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada Ljubljana, z dne 7. 7. 2003. Z njo je bilo tožniku kot taksnemu zavezancu naloženo plačilo redne sodne takse (v znesku 540.000,00 SIT), kazenske takse (v znesku 270.000,00 SIT) in sodne takse za opomin (v znesku 5.900,00 SIT) v skupnem znesku 815.900.305,00 SIT na podlagi obvestila Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 4. 2003, iz katerega izhaja, da tožnik kot taksni zavezanec v tej pravdni zadevi, kljub dne 19. 2. 2003 prejetemu opominu, ni plačal sodne takse v višini 540.000,00 SIT in takse za opomin v višini 5.900,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da ni podlage za dvom v pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke, saj je le ta pravilno uporabila določbi 26. in 29. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Uradni list SRS, št. 1/90 - p.b., RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98 - odločba US 70/00) in je iz pravilnih dejanskih in pravnih razlogov zavrnila tožnikovo pritožbo. Prvostopno sodišče se na razloge tožene stranke v celoti sklicuje in jih skladno z določbo drugega odstavka 67. člena ZUS ne ponavlja. Dodaja pa, da se iztirja kazenska taksa po 2. odstavku 29. člena ZST, če taksa ni bila pravočasno plačana, saj iz te določbe izhaja, da je davčni organ dolžan izdati odločbo, ko prejme ustrezno sporočilo sodišča. 3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Taksna obveznost za tožnika je nastala dne 13. 4. 2001, ko je vložil pritožbo zoper sodbo, zato je pravica zahtevati plačilo sodne takse glede na določbo 9. člena ZST relativno in absolutno zastarala. Vztraja tudi pri ugovoru višine odmerjene takse. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi vrhovno sodišče kot pritožbo po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (relativni rok, prvi odstavek 9. člena ZST). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok, drugi odstavek 9. člena ZST).

9. ZST v 4. členu med drugim določa, da je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči (1. točka drugega odstavka).

10. Ni sporno, da je obravnavana taksna obveznost za pritožbo zoper sodbo nastala dne 13. 4. 2001. Zastaranje po prvem odstavku 9. člena ZST bi torej nastopilo dne 1. 1. 2004. Vendar je (pravdno) sodišče prve stopnje dne 19. 2. 2003, torej še pred iztekom tega roka, tožniku (sedaj revidentu) poslalo opomin za plačilo sodne takse za pritožbo. Z opominom je bil pretrgan relativni zastaralni rok in relativno zastaranje je začelo teči znova. Absolutno zastaranje bi nastopilo 13. 4. 2005, vendar je davčni organ (že) dne 7. 7. 2003 izdal izpodbijano odločbo, s katero je tožniku naložil plačilo redne takse, opomina in kazenske sodne takse. Glede na to, da je bila izpodbijana odločba o odmeri sodne takse izdana 7. 7. 2003 in je bilo tedaj odločeno o tožnikovi pravici oziroma obveznosti, zastaranje plačila sodnih taks ni moglo več nastopiti. Po presoji Vrhovnega sodišča zastaranje odmere sodne takse ne more več nastopiti, ko je enkrat izdana odločba o odmeri sodne takse, le ta pa je bila izdana, ko zastaranje še ni nastopilo. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi X Ips 771/2004, ko je odločilo, da odločba, izdana v času, ko zastaranje še ni nastopilo, iz tega razloga ne more biti nezakonita. Vprašanje, ali je bila taksa tudi dejansko prisilno izterjana pred nastopom relativnega oziroma absolutnega zastaranja, pa ni vprašanje tega postopka.

11. V zadevi je tudi sporno ali je bila taksa pravilno odmerjena. Ni sporno, da tožnik kot taksni zavezanec v pravdni zadevi ni plačal takse za pritožbo oziroma opomin v roku, določenem s 26. členom ZST, niti, da je pristojno okrožno sodišče z obvestilom z dne 1. 4. 2003 sporočilo pristojnemu davčnemu uradu, da to takso prisilno izterja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, in sicer za vlogo takrat, ko se izroči sodišču (1. točka drugega odstavka 4. člena ZST). Ker taksa, kljub opominu, ki ga je tožnik prejel dne 19. 2.2003, ni bila plačana, je pravdno sodišče pravilno v skladu s 29. členom ZST obvestilo pristojni davčni urad, naj takso za pritožbo in opomin prisilno izterja. Po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča, s katero je bilo taksnemu zavezancu naloženo, naj v nadaljnjih 15-ih dneh plača dolžno takso in 50% pribitka nanjo, pravilno temelji na določbi drugega odstavka 29. člena ZST.

12. Ker uveljavljeni revizijski razlogi, ter revizijski razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.