Jedro

Pravica do odbitka DDV je vezana na uporabo blaga oziroma storitev v zvezi z namenom opravljanja dejavnosti. Ker je tožnik na sporni nepremičnini pridobil dvotretjinski solastniški delež, je ne glede na to, če je v celoti investiral izgradnjo poslovnega objekta, tudi opravljanje njegove dejavnosti v poslovnem objektu lahko vezano samo na dvotretjinsko solastništvo objekta, ki skupaj z zemljiščem predstavlja celoto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 2. 2005, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 9. 11. 2001, ki je bila tožniku izdana v zadevi inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov od dobička pravnih oseb za leti 1999 in 2000 ter davka na dodano vrednost za davčno obdobje od julija 1999 do decembra 2000. Tožena stranka je prvostopenjsko odločbo v delu (I/1 in I/2 izreka), s katerim je bilo odločeno o teku zamudnih obresti, odpravila in odločila, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe, v ostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopenjski organ je s svojo odločbo tožniku naložil plačilo razlike DDV za davčno obdobje december 2000 v znesku 7.155.863 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I/1); obračun in plačilo pripadajočih zamudnih obresti od premalo plačanega DDV (točka I/2); pod točko II je odločil, da mora tožnik plačati davek po odbitku od izplačanih drugih prejemkov po stopnji 25 % od davčne osnove 9.055.967 SIT, v znesku 2.263.991 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; za leto 1999 je bilo tožniku naloženo plačilo razlike davka od dobička po stopnji 25 % od davčne osnove 430.351 SIT, v znesku 107.587 SIT ter pripadajoče zamudne obresti (točka III/1); za leto 2000 razlika davka od dobička po stopnji 25 % od davčne osnove 3.251.961 SIT, v znesku 812.990 SIT ter pripadajoče zamudne obresti (točka III/2 izreka); za leto 2001 plačilo zapadlih akontacij davka od dobička pravnih oseb v znesku 541.992 SIT ter pripadajoče zamudne obresti (točka III/3).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na obrazložitev in razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 67. člena ZUS). Izhaja iz nespornih ugotovitev upravnih organov, da tožnik ni lastnik celotne nepremičnine, temveč solastnik do 2/3 (zgradbe in zemljišča) na podlagi pogodbe o priznanju solastninske pravice, ki jo je sklenil s soinvestitorjem. V času investicije je po vseh računih sproti odbijal celotni vstopni DDV na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV. Najkasneje decembra 2000, po cenitvi nepremičnine, je bilo jasno, da je tožnik glede na svoja vlaganja postal solastnik nepremičnine v deležu 2/3 ter je po mnenju sodišča prve stopnje obračunal vstopni DDV v višjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil upravičen na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDDV. Iz tožbenih ugovorov je razvidno, da tožnik izpodbija odločbo tožene stranke le v točki I/1, čeprav predlaga odpravo celotne odločbe, pri tem pa posebej ne navaja konkretnih razlogov, zakaj se z ostalimi točkami ne strinja. Zato je sodišče preizkusilo izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti tudi v ostalem delu in ugotovilo, da je odločba v tem delu pravilna. Glede postavljenega zahtevka za vračilo preveč plačanih zamudnih obresti pa sodišče ugotavlja, da to ni predmet tega postopka, saj tožnik lahko vloži samostojno zahtevo pred pristojnim davčnim organom.

3. Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna plačati tožeči stranki razliko DDV za davčno obdobje december 2000 v znesku 7.155.863 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila dalje ter zakonske zamudne obresti na preveč plačane zamudne obresti, in sicer od dneva plačila obresti dalje, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni argumentiralo, ampak je samo povzelo argumente prvostopenjskega davčnega organa, s tem pa je kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Ni upoštevalo dejstva, da sta tožeča stranka in A.A. nastopala kot soinvestitorja pri izgradnji nove poslovne stavbe. Tožeči stranki se je končni solastniški delež na stavbi in na zemljišču (2/3) določil na podlagi višine vseh vloženih sredstev in ne zgolj na podlagi 2/3 teh. Tožeča stranka v celoti uporablja novo stavbo za opravljanje svoje dejavnosti. Posledično so bila vsa vložena sredstva s strani tožeče stranke uporabljena v okviru opravljanja dejavnosti. Interpretacija sodišča prve stopnje ni pravilna in oži določbo 40. člena ZDDV. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje niti glede zakonitih zamudnih obresti na preveč plačane obresti.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po določbah ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, ker se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Glede na obrazložitev prvostopenjske sodbe in razloge, navedene v reviziji, je v tem primeru sporna le še tožnikova obveznost plačila razlike DDV za mesec december 2000 v znesku 7.155.863 sit in zakonske zamudne obresti od tega zneska (točki I/1 in I/2).

9. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, v obravnavanem primeru pa niti ni sporno, izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala odbitek DDV po računih, ki se nanašajo na izgradnjo poslovnega objekta. Tožeča stranka je bila soinvestitorica gradnje spornega objekta, drugi soinvestitor pa je bila fizična oseba A.A., ki je kot svoj del investicije prispeval zemljišče, na katerem se je objekt zgradil. Tožeča stranka je financirala celotno izgradnjo poslovnega objekta in v celoti odbijala vstopni davek po računih za izgradnjo objekta. Po končani gradnji je bila decembra 2000 v skladu s pogodbo o soinvestiranju opravljena cenitev, na podlagi cenitve pa je bila sklenjena pogodba o priznanju solastninske pravice, po kateri je fizični osebi A.A. pripadel enotretjinski solastniški delež (na stavbi in zemljišču), tožeči stranki pa dvotretjinski.

10. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in obeh davčnih organov, da bi morala tožeča stranka najpozneje v decembru 2000, ko je postalo znano, kolikšen del nepremičnine ji pripada ter kolikšen del nepremičnine bo lahko uporabljala, popraviti odbitek vstopnega DDV na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV, ki določa, da se mora odbitek vstopnega DDV, ki ga je davčni zavezanec izvršil v skladu s tem zakonom, ustrezno popraviti, če se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v tem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo prvega odstavka 40. člena ZDDV. Na podlagi navedene določbe lahko davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbije DDV, vendar samo, če je blago oziroma storitve uporabil ali jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Čeprav je tožnik s celotnim financiranjem izgradnje poslovnega objekta, na katerem je nato na podlagi soudeležbe, ter ob upoštevanju vrednosti zemljišča fizične osebe, pridobil 2/3 deleža na stavbi in zemljišču, tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni upravičen do odbitka celotnega DDV, ki ga je plačal oziroma ga je bil dolžan plačati pri nabavah blaga oziroma storitev. Pravica do odbitka DDV je vezana na uporabo blaga oziroma storitev v zvezi z namenom opravljanja dejavnosti. Ker je tožnik na sporni nepremičnini pridobil dvotretjinski solastniški delež, je ne glede na to, če je v celoti investiral izgradnjo poslovnega objekta, tudi opravljanje njegove dejavnosti v poslovnem objektu lahko vezano samo na dvotretjinsko solastništvo objekta, ki skupaj z zemljiščem predstavlja celoto.

12. Neutemeljen je revizijski ugovor, ki se nanaša na bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker naj upravno sodišče ne bi obrazložilo, zakaj ni upoštevalo soinvestitorstva oziroma, zakaj se z dokumentacijo tožeče stranke ne strinja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v sodbi obrazložilo, delno pa se je sklicevalo na razloge iz izpodbijane odločbe, kar je na podlagi določbe drugega odstavka 67. člena ZUS lahko storilo.

13. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor glede priznanja obresti od plačanih obresti. Z izpodbijano odločbo tožene stranke je ta popravila prvostopenjsko odločbo v obrestnem delu tako, da je bil tožnik dolžan plačati razliko DDV za davčno obdobje december 2000 v znesku 7,155.863,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki so obračunane od dneva izvršljivosti odločbe (14. 12. 2001) do dneva plačila. Tožena stranka ni odločala o zahtevku za plačilo obresti od plačanih obresti, saj takega zahtevka tožnik niti ni postavil. To bo lahko storil s samostojnim zahtevkom pri pristojnem davčnem organu, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).