8. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 3/2006 z dne 12. 1. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1846/2005 z dne 27. 12. 2005 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Kpd 1161/2005 z dne 26. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnika je bil s sklepom preiskovalnega sodnika odrejen pripor zaradi koluzijske nevarnosti po 2. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat je pritožbo njegovega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno. Tudi Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo prava ter kršitve 14., 20., 22., 25., 28. in 29. člena Ustave. Navaja, da ni podan utemeljen sum, da naj bi storil očitano kaznivo dejanje, saj niso izpolnjeni vsi njegovi zakonski znaki. Po oceni pritožnika iz opisa dogajanja ne izhaja, katerega od splošnih in abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja naj bi s svojimi ravnanji oziroma opustitvami izpolnil. Poleg tega naj ne bi obstajala niti vzročna zveza med ravnanji in opustitvami pritožnika ter nastalimi prepovedanimi posledicami. Pritožnik zatrjuje, da niti v opisu samega dejanja niti v razlogih izpodbijanih odločb niso navedeni oziroma obrazloženi nobeni konkretni razlogi ali očitki, ki bi kakorkoli kazali na obstoj protipravnosti v povezavi z očitanim kaznivim dejanjem. Pritožnik še navaja, da mu tožilstvo očita le storitev prekrška po Zakonu o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 59/02 in nasl. ─ ZJZ), Ustava in Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – ZP-1) pa preprečujeta odreditev pripora zaradi suma storitve prekrška.

3.Pritožnik tudi navaja, da je sodišče pri izdaji izpodbijanih pripornih sklepov kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine, kršilo pravila postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, saj priporni razlogi niso podani. V zvezi s pripornim razlogom koluzijske nevarnosti pritožnik poudarja, da se sodišča do njegovih navedb, da nikoli ni oviral izvedbe dokazov, niti ni vplival na priče, v obrazložitvah odločb sploh niso opredelila, zato teh ni moč preizkusiti. Poleg tega še dodaja, da naj bi bila vsa pomembna oziroma odločilna dejstva že ugotovljena in dokazi že rovani. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pritožnik zatrjuje, da ta upoštevaje dejstvo, da gostinski lokal ne posluje več, ne more biti podan. Tega dejstva naj sodišča pri izdaji sodnih odločb ne bi upoštevala. Vsem izpodbijanim odločbam pritožnik očita, da niso konkretizirane, izpostavlja pa tudi dejstvo, da sodišče pri odreditvi pripora ni upoštevalo njegove nekaznovanosti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe razveljavi in pripor zoper njega odpravi.

4.Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero naj zadrži izvrševanje izpodbijanih odločb ter pripor do zaključka postopka pred Ustavnim sodiščem odpravi.

B.

5.Veljavnost izpodbijanih pripornih sklepov je že pred vložitvijo ustavne pritožbe potekla. Pritožnik navaja, da je še vedno v priporu. Dne 7. 2. 2006 je pritožnik ustavno pritožbo razširil tudi na sklepe o podaljšanju pripora. Njegova vloga je bila vpisana kot nova ustavna pritožba (št. Up-152/06), o kateri bo Ustavno sodišče odločalo posebej.

6.Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-763/03 (odločba z dne 8. 4. 2004, Uradni list RS, št. 51/04). Tudi v tej zadevi gre za tak primer.

7.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti v primeru upravičene bojazni, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. V 3. točki prvega odstavka 201. člena pa ZKP določa, da se sme pripor odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

8.Pritožnik v zvezi z izpodbijanjem obstoja utemeljenega suma in pripornih razlogov sodiščem očita predvsem napačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma dokazno oceno, pa tudi napačno uporabo prava. To samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem, saj to ni instanca sodišč, ki odločajo v postopku odrejanja in podaljšanja pripora. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

9.Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že zavzelo stališče o tem, kakšen mora biti utemeljen sum v kazenskih zadevah (npr. sklep št. Up-34/96 z dne 19. 6. 1996, OdlUS V, 202). Ta sum mora biti predhoden, artikulabilen (izrazljiv), konkreten in specifičen. Brez takega suma ne more biti niti pripora niti uvedbe kazenskega postopka (preiskave) zoper osumljeno osebo. Za merilo utemeljenosti suma se uporablja objektivno – subjektivno merilo razumnega človeka. Ustavno sodišče je že odločilo, da mora biti obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja posebej skrbno obrazložen v sklepu o odreditvi pripora, izdanem pred pravnomočno uvedbo kazenskega postopka. V konkretnem primeru je preiskovalni sodnik utemeljen sum ugotovil na podlagi podatkov iz kazenske ovadbe, iz zapisnikov o ogledu kraja dejanja in okoliščinah, ugotovljenih na kraju dejanja, obdukcijskih zapisnikov, zapisnika o zaslišanju osumljenca, zapisnikov o opravljenih informativnih razgovorih s številnimi udeleženci zabave, z zaposlenimi v lokalu, z varnostniki, iz odločb Občine Medvode o obratovalnem času lokala, iz številnih prijav kršitev, poročila tržnega inšpektorja, albuma fotografij kraja dejanja, skice kraja dejanja, zapisnika o zasegu predmetov, uradnega zaznamka o odstranitvi ograje in drugih listin v spisu. Preiskovalni sodnik se v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora zgolj sklicuje na podatke kazenske ovadbe, zunajobravnavni senat pa je ob odločanju o pritožbi (ter Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti) obrazložil, na podlagi katerih dejstev šteje, da je utemeljen sum podan. Ker so sodišča pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma navedla konkretna dejstva in dokaze, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je pritožnik storil očitano mu kaznivo dejanje, so pritožnikove navedbe o neobstoju utemeljenega suma očitno neutemeljene.

10.Glede zanikanja obstoja pripornega razloga koluzijske nevarnosti je treba ugotoviti, da so sodišča na obstoj pripornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP sklepala na podlagi več okoliščin. Odreditev pripora iz koluzijske nevarnosti mora namreč temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj upravičene bojazni, da bo storilec uničil sledove kaznivega dejanja, ali na obstoj posebnih okoliščin, ki kažejo na to, da bo storilec oviral preiskavo s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Pri tem je treba poudariti, da se tudi presoja Ustavnega sodišča o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti opravlja glede na stanje o zavedanju vseh tistih dejstev in okoliščin, ki so obstajale v času odreditve pripora.

11.Preiskovalni sodnik obstoj koluzijske nevarnosti utemeljuje z okoliščino, da je pritožnik že opravil nekatere aktivnosti v zvezi z uničenjem dokazov v teku kazenskega postopka (izginotje poškodovane kovinske ograje, ki je bila kasneje najdena pri opravljanju hišne preiskave na pritožnikovem naslovu, ter izbris videoposnetka na računalniku za kritični večer). Po oceni preiskovalnega sodnika obstoji tudi nevarnost, da bi pritožnik vplival na priče, katere bo potrebno zaslišati v teku postopka. To so osebe, ki so v kritičnem času delale v lokalu, in varnostniki, vsi pa so v določeni meri povezani ali odvisni od pritožnika. Tudi po oceni zunajobravnavnega senata je pripor neogibno potreben, da se prepreči nevarnost uničenja sledov, saj naj bi pritožnik že začel z uničevanjem sledov kaznivega dejanja, z določenimi izjavami, namenjenimi zaposlenim, pa bi lahko tudi vplival na njih kot potencialne priče. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča je razumno sklepanje obeh sodišč, da je pritožnik s svojim ravnanjem pokazal, da pri njem nevarnost vplivanja ni ostala zgolj na abstraktni ravni, ampak se je že udejanila. Vrhovno sodišče je še dodalo, da čeprav priče v sklepu o odreditvi pripora niso poimensko naštete, so v zadostni meri opredeljene in določljive. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da so sodišča konkretno in dovolj prepričljivo navedla, zakaj je pri pritožniku v trenutku odreditve pripora obstajala nevarnost uničenja sledov očitanega mu kaznivega dejanja, kot tudi prepričljivo utemeljila nevarnost oviranja preiskave z vplivanjem na priče. S tem so sodišča zadostila zahtevam za odreditev pripora iz prvega odstavka 20. člena Ustave (neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka).

12.Pripor je v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave dopusten tudi le iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti. Zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkusiti, ali so sodišča zadostila ustavnim in zakonskim pogojem tudi glede ugotavljanja obstoja nadaljnjega pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190).

13.Ker so sodišča pri odločanju o odreditvi pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložila, ni podana kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

14.Neutemeljeni so tudi pritožnikovi očitki, ki se nanašajo na kršitev 14. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih odraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ter na kršitev 25. člena Ustave. Že iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča njena presoja. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. V zvezi s tem je Ustavno sodišče že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel ustavnega zagotovila iz 25. člena Ustave ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.

15.Kot je bilo navedeno že v 9. in 11. točki obrazložitve tega sklepa, so sodišča pri odločanju o odreditvi pripora zoper pritožnika določno navedla in obrazložila razloge o obstoju utemeljenega suma kot tudi razloge o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti. Svoje odločitve so obrazložila in razumno utemeljila. Zato za kršitev 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave očitno ne gre. Očitno neutemeljen pa je tudi pritožnikov očitek kršitev 25. člena Ustave.

16.V čem naj bi bila z izpodbijanimi pripornimi sklepi podana kršitev 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), pritožnik ne izkaže, zato Ustavno sodišče teh očitkov v ustavni pritožbi ni moglo presojati.

17.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

18.Pritožnik je predlagal razpis javne obravnave. Ustavno sodišče predlogu ni ugodilo, ker odločitev o nesprejemu ne temelji na okoliščinah, ki bi jih bilo treba ugotavljati na javni obravnavi.

C.

19.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer