Tožnik je zoper izpodbijani sklep imel možnost vložiti pritožbo, pa je ni vložil. Zato je sodišče na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 obravnavano tožbo zavrglo. Stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže.
I.Tožba se zavrže.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke, za plačilo dolgovanega zneska davčne obveznosti v višini 117,86 EUR glavnice, 1,11 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj torej 128,97 EUR (1. točka izreka). Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije se naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov tožnika (2. točka izreka), pri čemer upošteva izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjeno je, kam mora delodajalec oz. izplačevalec prenesti zarubljene denarne prejemke in na katerih izvršilnih naslovih temeljijo obveznosti tožnika (4. točka izreka). Delodajalcu oz. izplačevalcu se prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku (5. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik, pritožba pa ne zadrži začete davčne izvršbe (6. in 7. točka izreka).
2.Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu je bilo z odločbo davčnega organa odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Logatec za leto 2024 v znesku 471,51 EUR. Po vloženi pritožbi je bil odmerjeni znesek zmanjšan na 156,01 EUR, medtem pa je tožnik že poravnal polovico prvotno odmerjenega zneska, zato meni, da je prišlo do preplačila. V odgovoru na poziv za odpravo pomanjkljivosti tožnik vztraja, da je bila izvršba neutemeljena, zato zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo. Upravičeno pričakuje, da se mu bo zarubljeni znesek 62,34 EUR vrnil.
3.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik v pravnem pouku izpodbijanega sklepa poučen, da je zoper sklep dovoljena pritožba, ter navodila za vložitev le-te. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, tega ne navaja niti v tožbi oz. odgovoru na poziv sodišča za odpravo pomanjkljivosti. Glede na določbo prvega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila, sodišču predlaga, da tožbo zavrže.
4.V odgovoru na odgovor toženke tožnik pojasnjuje, da je v tožbi kronološko navedel akte in dejstva zaradi katerih je oškodovan. Toženka ne prereka dokumentov, ne prereka tožnikovih navedb in zahtev, ampak meni, da se tožnik na sklep davčnega organa ni pritožil, kar pa ne drži. Komunikacija z davčnim organom je potekala preko e-pošte, o čemer bi morali obstajati pisni dokumenti.
5.Tožba ni dovoljena.
6.V skladu z 2. členom ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, dokončni upravni akt pa je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja, npr. pritožbe v upravnem postopku. Iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1 izhaja, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu je torej vedno treba izkoristiti pritožbeno pot v upravnem postopku, saj instančni in sodni nadzor ne moreta potekati sočasno.
7.Sodišče je dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe, v okviru katerega mora preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na te razloge pa mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu.
8.V konkretnem primeru iz odgovora na tožbo izhaja, da tožnik zoper izpodbijani sklep pritožbe ni vložil, kar pomeni, da tožba tožnika zoper izpodbijani sklep v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 ni dopustna. Sodišče je tožnika z navedenim odgovorom seznanilo. V odgovoru z dne 25. 3. 2025 tožnik sicer navede, da navedba toženke o nevložitvi pritožbe ne drži, vendar v zvezi z navedenim ne predloži nobenega dokaza. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi bila pritožba vložena.
9.Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je imel tožnik zoper izpodbijani sklep možnost vložiti pritožbo, pa je ni vložil. Zato je na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 obravnavano tožbo zavrglo. Kot rečeno, stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže.
10.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.