Jedro

Predlagana začasna ureditev stanja (naj se poimensko določeni gradbeni inšpektorici začasno prepove nadaljnje delo v navedeni inšpekcijski zadevi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu) se ne nanaša na sporno pravno razmerje. Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi je ugotovitev inšpektorice, da ni razlogov za ustavitev inšpekcijskega postopka.

Na drugačno odločitev ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da je škoda izkazana z nestrokovnim in protipravnim ravnanjem imenovane gradbene inšpektorice, saj so eventualne kršitve določb postopka ali materialnega prava lahko predmet preizkusa v upravnem pritožbenem postopku (oziroma z drugimi pravnimi sredstvi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi gradbeni inšpektorici A. A. prepovedalo nadaljnja dela v inšpekcijski zadevi, ki teče pred Inšpektoratom RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-3415/2009, in sicer do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da iz vložene zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožeča stranka zahteva izdajo tako imenovane ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Vendar pa se predlagana začasna ureditev stanja ne nanaša na sporno pravno razmerje, ki je v ugotovitvi inšpektorice, da ni razlogov za ustavitev inšpekcijskega postopka, ampak tožeča stranka z njo smiselno zahteva izločitev poimensko določene uradne osebe iz postopka (kar je predlagala tudi že tekom postopka, a je bil predlog s sklepom z dne 1. 2. 2012 pravnomočno zavrnjen), tudi sicer pa ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Tožeča stranka namreč zahtevo utemeljuje le s sklicevanjem na nestrokovnost navedene inšpektorice, nastanka konkretne škode, ki bi jo bilo mogoče v zvezi s spornim pravnim razmerjem preprečiti, pa sploh ne zatrjuje.

3. Tožeča stranka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa, kot poudarja, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je zahtevala ureditveno začasno odredbo in sicer, naj se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu poimensko določeni gradbeni inšpektorici prepove nadaljnje delo v tej inšpekcijski zadevi. V nadaljevanju pa sodišče zmotno navaja, da se predlagana začasna ureditev stanja ne nanaša na sporno pravno razmerje in da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Tožeča stranka zahteva, naj se poimensko določeni gradbeni inšpektorici začasno prepove nadaljnje delo v navedeni inšpekcijski zadevi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, ne pa, da se jo trajno izključi iz navedene inšpekcijske zadeve, torej ne zahteva izločitve uradne osebe iz postopka, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Poleg tega je tožeča stranka izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijanega akta z izkazanim nestrokovnim in protipravnim ravnanjem imenovane gradbene inšpektorice, ki se je sklicevala na razveljavljene določbe predpisov ter prezrlo zavezujoče pravno mnenje drugostopenjske odločbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik pa lahko iz razlogov iz drugega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Tudi v primeru zahtevane tako imenovane ureditvene začasne odredbe pa mora, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, tožnik že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je zanj ta škoda težko popravljiva. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen z izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta.

7. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe za ureditev stanja, saj je predmet tega upravnega spora sklep, s katerim je bila zavržena njena zahteva za ustavitev inšpekcijskega postopka v zvezi z gradnjo nadstreška, ki se prisilno ne izvršuje.

8. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se predlagana začasna ureditev stanja (naj se poimensko določeni gradbeni inšpektorici začasno prepove nadaljnje delo v navedeni inšpekcijski zadevi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu) ne nanaša na sporno pravno razmerje. Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi je ugotovitev inšpektorice, da ni razlogov za ustavitev inšpekcijskega postopka v zvezi z gradnjo nadstreška, zaradi česar je s sklepom to zahtevo tožeče stranke na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrgla (drugostopenjski organ pa je zavrnil pritožbo zoper ta sklep), a ta sklep o zavrženju zahteve za ustavitev postopka ni bil izdan v postopku odločanja o (glavni) stvari.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala. Na drugačno odločitev ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da je škoda izkazana z nestrokovnim in protipravnim ravnanjem imenovane gradbene inšpektorice, saj so eventualne kršitve določb postopka ali materialnega prava lahko predmet preizkusa v upravnem pritožbenem postopku (oziroma z drugimi pravnimi sredstvi) in jih ni mogoče uveljavljati v postopku izdaje začasne odredbe.

10. Tožeča stranka je pritožbi priložila kot nov dokaz oziroma novo dejstvo, ki naj ga brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, svoj dopis z dne 6. 1. 2016, ki ga je istega dne poslala Inšpektoratu za javni sektor in se nanaša na očitek o diskriminatornem oziroma protiustavnem ravnanju imenovane inšpektorice v navedeni inšpekcijski zadevi. Gre torej za novo dejstvo (novoto), ki v času odločanja še ni obstajalo in se zato ne presoja, poleg tega pa tožeča stranka ni obrazložila niti navedla, kaj naj bi z njim dokazovala.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.