Jedro

Pri presoji pravočasnosti tožbe v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, kakšno je bilo tožničino zdravstveno stanje v času od prejema odpovedi, torej ali je bila v tem času sposobna razumeti svoja ravnanja in na prejeto odpoved ustrezno odreagirati oziroma je bila v posameznih trenutkih sposobna razumeti v kakšnem stanju je, poiskati pravno pomoč, kar pomeni ali so posamezni trenutki trajali tako dolgo, da bi lahko ustrezno zavarovala svoje pravne koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1., 2., 3., 4. in 7. točka) razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, ki jo je podala tožena stranka, nezakonita (1. točka). Nadalje je ugotovilo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 27. 10. 2010 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (2. točka). V posledici navedenega je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki od prenehanja delovnega razmerja do 27. 10. 2010 obračunati bruto mesečne plače in izplačati neto zneske, preostanek celotnega regresa za letni dopust za leto 2009, ter poravnati vse davke in prispevke pristojnim organom od navedenih zneskov, ter plačati tožnici zakonske zamudne obresti od neto zneskov, od zapadlosti posamezne neto plače do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (3. točka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino po 118. členu ZDR v višini 25.785,50 EUR, v roku 30 dni po prejemu te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (4. točka). Zahtevek tožeče stranke, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji priznati obstoj delovnega razmerja in vse pravice iz delovnega razmerja vključno s plačo, tudi od 28. 10. 2010 dalje, do ponovne vrnitve na delo, je zavrnilo (5. točka). Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka iz naslova 118. člena ZDR plačati še znesek 9.917,50 EUR (6. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.222,68 EUR, v roku osmih dni po prejemu te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (7. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper del, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice iz razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno stališče, da je tožnica tožbo vložila pravočasno kljub temu, da ji je bila odpoved vročena 19. 3. 2009, ona pa je tožbo vložila 27. 5. 2009, to je po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Takšno stališče ni utemeljeno, zato je sodišče kršilo določila 274. člena ZPP. Pravilna uporaba te določbe bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi moralo sodišče tožbo zavreči, če bi ugotovilo, da je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Sodišče se je oprlo izključno na izvedeniško mnenje dr. B.B., izpoved tožnice v zvezi s tem, v kakšnem psihičnem stanju je bila v času, pa v celoti prezrlo. Tožnica je namreč izpovedala glede svojega psihičnega stanja dne 19. 3. 2009, da je bila prepričana, da ji v času bolniškega staleža ne morejo odpovedati pogodbo o zaposlitvi in da ji delovno razmerje ne more prenehati. Ravnatelju je grozila z objavo v medijih in v elektronskih sporočilih tudi nakazala, da si bo poiskala pravno pomoč. To kaže na to, da je tožnica najkasneje 19. 3. 2009, ko je iz hišnega predalčnika vzela pismo z odpovedjo o zaposlitvi, nedvomno vedela, v kakšni situaciji se je znašla in je bila sposobna razumeti in ustrezno odreagirati. Potrebno je razlikovati med neustreznem ravnanjem iz razlogov, na katere stranka ne more vplivati (duševna bolezen), od neustreznega ravnanja iz razlogov, na katerega stranka lahko vpliva. Tožnica je kljub zdravstvenemu stanju ravnala zelo razumno in premišljeno in storila vse, da bi njena morebitna duševna bolezen postala razlog, da tožbe ni vložila že prej in se tudi zagovora v zvezi s kršitvami ni udeležila. Merilo pri oceni bi moralo biti tudi opažanje njene lečeče psihiatrinje dr. M.Š., ki pa je sodišče ni zaslišalo, ampak se je zadovoljilo zgolj s skopimi izvidi, na katere se je oprl izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju. Izvedenec je s psihiatrinjo govoril le v grobem, zanj so bili odločilni le izvidi. V kolikor bi izvedenec govoril s psihiatrinjo, bi si lahko ustvaril boljšo sliko in podal bolj točne odgovore na postavljena vprašanja. Tožnica je bila namreč v vseh ključnih datumih na isti dan ali z nekajdnevnim zamikom na kontroli pri svoji lečeči psihiatrinji. Po oceni tožene stranke tožnica ni uspela izkazati, da je bila celotno obdobje od februarja 2009 do maja 2009 nesposobna razumeti pomen svojih dejanj. Tudi izvedenec B.B., dr. med. psihiater je dopustil možnost, da so bili v obdobju od 19. 3. 2009 do 26. 4. 2009 posamezni trenutki, ko je bila sposobna razumeti v kakšnem stanju je in poiskati pravno pomoč, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena šele 27. 5. 2009, vložena prepozno. Ocena izvedenca, da naj bi bilo iskanje pomoči zapleten proces, so zgolj njegove domneve, saj ni bil seznanjen z dejstvom, da je tožnica kot članica sindikata upravičena tudi do pravne pomoči odvetnika. Izvedeniško mnenje ni v celoti skladno z medicinsko dokumentacijo. Njena osebna zdravnica je izpovedala, da je bila tožnica dne 6. 5. 2009 zelo razburjena, preveč aktivna. Njena psihiatrinja pa je ob predčasni kontroli 4. 5. 2009 ugotovila, da je napeta, vznemirjena, v pripovedi konfuzna, zaskrbljena, zaradi česar ji je svetovala bolniški stalež. Dejstvo je, da je tožnica 4. 5. 2009 poiskala pomoč in se očitno morala zavedati pomena svojih dejanj, čeprav izvid z dne 4. 5. 2009 kaže ravno nasprotno. Izvedensko mnenje je tudi samo s sabo v nasprotju v delu, na katerega se je oprlo sodišče. Izvedenec tudi ni znal pojasniti, kaj je nenavadnega v njenih reakcijah 19. 3. 2009 in v čem se razlikuje od reakcij drugih ljudi. Grožnja vročevalcev s policijo, če bo nasilen, loputanje z vrati, odklonitev sprejema pošiljka, vračilo pisma pošiljateljev dandanes ni nič nenavadnega in pretirana. Sodišče ni ugotovilo, kdaj naj bi se duševna bolezen pri tožnici razvila do te mere (manična depresija), da bi to pričelo vplivati na njene sposobnosti razumevanja. Zgolj zmanjšanje sposobnosti voditi pedagoški proces ob dejstvu, da tožnica nima razvitih socialnih spretnosti, ki jih potrebuje v kontaktu s problematičnimi dijaki, še ne pomeni, da tožnica ne bi bila sposobna pravilno zaznavati dogodkov okoli sebe oziroma imeti samo sebe v oblasti in pravilno reagirati. Tožnica je razumela kaj se ji očita in se je branila s tem, kaj počnejo vsi dijaki. Glede višine odškodnine je sodišče prisodilo odškodnino v višini 13 plač. Tožnica bo postala zgolj nekdanja profesorica na gimnaziji, poleg tega pa tožnica o oddaljenosti morebitne upokojitve in družbenega položaja ni navajala kot okoliščine, ki bi lahko vplivale na odmero odškodnine. Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic oziroma druge osebne okoliščine, prejemanje nadomestila, kar pomeni, da so glede na konkreten primer lahko odločilni tudi drugi kriteriji. Sodišče bi moralo tudi upoštevati zakaj je prišlo do odpovedi pogodbe. Razlog za nezakonito odpoved ni na strani tožene stranke, ampak na strani tožnice. Sodišče je tudi nepravilno odmerilo stroške postopka in ni upoštevalo uspeha v pravdi, saj je tožnica s svojim denarnim zahtevkom uspela le polovično. Sodišče je ni reintegriralo in ji tudi ni priznalo celotne odškodnine kot jo je uveljavljala. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka njene pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka se postavlja v vlogo izvedenca in skuša dokazovati, da bi tožnica glede na zdravstveno stanje tožbo lahko vložila v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, pri čemer pa je izvedenec dr. B.B. ugotovil ravno nasprotno. Izvedenec je izpovedal, da so morda res bili posamezni trenutki, ko je bila tožnica sposobna razumeti v kakšnem stanju je, vendar niso mogli trajati toliko časa, da bi si tožnica lahko tudi dejansko poiskala pravno pomoč. Tožnica je na glavni obravnavi dne 22. 9. 2009 res izjavila, da je prepričana, da ji v času bolniškega staleža pogodbe o zaposlitvi ne more odpovedati, vendar tožena stranka na podlagi te izjave dela nepravilne zaključke. Tožnica je verjetno šele tedaj, ko se je zglasila pri odvetniku, začela razmišljati, v kakšni situaciji je. Izvedenec dr. B.B. je vedel, katera vprašanja mora zastaviti tožničini psihiatrinji, zato tožnica ocenjuje, da zaslišanje psihiatrinje dr. M.Š. ni potrebno. Neutemeljene so navedbe tožene stranke glede višine prisojene odškodnine, saj je le-ta popolnoma pravična in ustreza okoliščinam primera. Nepravilne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odmero stroškov, saj je tožnica s svojim tožbenim zahtevkom uspela v celoti. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z zaslišanjem dr. M.A.B., tožnice, vročevalca M.G., ravnatelja F.R., z vpogledom v izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. B.B. z dopolnitvijo ter po zaslišanju izvedenca psihiatrične stroke ter z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki, ugotovilo, da je bila podana odpoved tožnici nezakonita, ter da tožnici preneha delovno razmerje z dnem odločanja pred sodiščem prve stopnje, ji do tega dne priznalo plače ter regres za letni dopust. Hkrati je sodišče tožnici priznalo odškodnino na podlagi določil 118. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v višini 25.785,50 EUR, saj je sodišče ocenilo, da bi tožnica kot srednješolska učiteljica morala biti vedno sposobna in zmožna ustrezno reagirati tudi v konfliktnih situacijah pri pouku, in v kolikor bi se tožnica vrnila na delo, tožena stranka zaradi njenih pretiranih, nepredvidljivih in neustreznih reakcij ne bi mogla zagotavljati varnost in varovati zdravje dijakov. S tem je bilo porušeno zaupanje tožene stranke v tožnico kot učiteljico, kar je temeljni pogoj za nadaljnji obstoj delovnega razmerja.

Glede na podane pritožbene navedbe tožene stranke glede pravočasnosti vložene tožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje le pavšalno in vsaj preuranjeno odločilo, da je tožnica vložila tožbo pravočasno, saj v času od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 19. 3. 2009 pa do konca meseca maja, ko je vložila tožbo dne 27. 5. 2009, ni bila sposobna ustrezno zavarovati svojih pravic, zato tožnica tudi ni zamudila prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi zgolj navede, da je izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. B.B. prepričljivo in strokovno in da ne dvomi v pravilnost in strokovnost tega mnenja, pri čemer pa bi moralo sodišče glede na to, da je tožnica prejela odpoved dne 19. 3. 2009, tožbo vložila po odvetniku s priporočeno pošiljko 27. 5. 2009, ugotoviti, kakšno je bilo tožničino zdravstveno stanje v vsem tem času in ali je bila sposobna razumeti svoja ravnanja in na prejeto odpoved ustrezno odreagirati in ali je bila glede na to, da je izvedenec psihiatrične stroke navedel, da je bila v posameznih trenutkih sposobna razumeti v kakšnem stanju je, poiskati pravno pomoč, kar pomeni ali so posamezni trenutki trajali tako dolgo, da bi lahko ustrezno zavarovala svoje pravne koristi in to v času od 19. 3. 2009 pa do 27. 5. 2009. Pritožbeno sodišče glede na to, da izvedenec psihiatrične stroke ni mogel odgovoriti na vsa relevantna vprašanja, ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi tožničino lečečo psihiatrinjo dr. M.Š., saj sta navedeni dokazni predlog podali obe pravdni stranki. Ugotoviti je namreč, da je tožnica v spornem obdobju večkrat obiskala svojo lečečo psihiatrinjo, tako da bi le-ta lahko dodatno pojasnila tožničino stanje, saj je imela neposreden kontakt z njo v spornem obdobju, prav tako pa bi postavljeni izvedenec psihiatrične stroke dr. B.B. po razgovoru s tožničino lečečo psihiatrinjo lahko natančneje podal svoje strokovno mnenje o tem, ali je bila tožnica sposobna razumeti pomen svojih dejanj v spornem obdobju. V ponovljenem dokaznem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožničino lečečo psihiatrinjo dr. M.Š. in pridobiti dodatno izvedeniško pisno mnenje dr. B.B., pri čemer naj dr. B.B. opravi razgovor tudi z lečečo zdravnico psihiatrinjo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (ugodilni del) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.