Jedro

Presoja (ne)obstoja procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožniki morajo v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožencema 1.578,68 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnikov, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Ugotovljeno je bilo, da je v sporu med prvim tožnikom (ki je vstopil v pravdo namesto druge tožnice) in A. A., pravno prednico tožencev, glede dolžnosti prenehanja uporabe stopnišča v stolpu hiše Š. 1, Ljubljana, že odločeno s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 230/1989 z dne 27. 3. 1989 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 144/1990 z dne 7. 11. 1990 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 163/1991 z dne 24. 10. 1991. Sodišče je v omenjeni pravdi presodilo, da trditve prvega tožnika, da njegov solastninski delež v zadevni stavbi predstavlja celoten prizidek, v katerem je v vsaki od etaž stopnišče, niso utemeljene. Prvi tožnik ni izključni lastnik stopničastega stolpa, temveč gre za skupne prostore oz. prostore, ki so namenjeni stavbi v etažni lastnini kot celoti, zato je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočni sklep so tožniki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložili revizijo. Navajajo, da so z listino v postopku dokazovali, da uveljavljajo pravico iz svoje lastninske pravice na stolpiču, ki ni skupen del stavbe. Postopek v zadevi Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 230/1989 je temeljil na pravnih pravilih, ki so se nanašali na etažno lastnino, zato je bilo stopnišče, ki se nahaja v prizidku tožnikov, obravnavano kot skupen del stavbe. V predmetnem postopku je tožeča stranka trdila in dokazovala, da je samolastnik prizidka k objektu parc. št. 141/2 k. o. ... Prizidek je v zemljiški knjigi vpisan kot solasten delež prej omenjene nepremičnine, iz listin, na katerih vpis temelji, in izreka sodbe z dne 29. 5. 2005 pa izhaja, da je ta solastni delež v naravi predmetni prizidek v izključni lasti prvega tožnika. V prizidku se nahajajo stopnišče in sanitarni prostori. Višje sodišče navaja, da je samo odpravilo pomanjkljivosti, kar ni res. Povzetek izreka sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 3724/2001 z dne 29. 5. 2005, kot navaja sodišče druge stopnje, odstopa od njegove dejanske vsebine, zato je podano očitno nasprotje med vsebino izreka odločbe in zapisom vsebine izreka v odločbi višjega sodišča. Pritožbeno sodišče odločbe očitno ni prebralo. Višje sodišče navaja, da iz omenjene sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ne izhaja urejanje problema prepovedi uporabe stopnišča, kar je predmet te pravde, temveč prepoved uporabe sanitarnih prostorov. Taka interpretacija izreka pravnomočne sodbe pomeni skrajno malomarno ravnanje pritožbenega sodišča. Izrek sodbe okrajnega sodišča, ki izkazuje izključno lastninsko pravico prvega tožnika na prizidku, se namreč glasi, da sta toženca dolžna opustiti vsako poseganje v prizidek stanovanjske hiše. Tožeča stranka je določno trdila, da je solastnica 5/100 nepremičnine parc. št. 141/2 k. o. ..., ki v naravi predstavlja prizidek stanovanjske stavbe, zato je imela zahtevek, da sta toženca dolžna opustiti vsako poseganje v prizidek, zlasti hojo po stopnišču. Toženca nista solastnika parc. št. 141/2, k. o. ..., sodišče pa je kljub temu uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na etažno lastnino, ne pa določb o solastnini in izključni lastnini. Zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodbe višjega sodišča ni mogoče preizkusiti, ker razlogi o odločilnih dejstvih (uporaba stopnišča tudi v sodni odločbi Okrajnega sodišča v Ljubljani) v njej niso navedeni. V odločbi je podano nasprotje med dejansko vsebino izreka odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 5. 2005 in tistim, kar je v zvezi z njo navedeno v razlogih odločbe pritožbenega sodišča. 4. Toženca sta na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Četrti tožnik je nato (ponovno) vložil vlogo, imenovano revizija, v kateri navaja, da so navedbe tožencev (tudi v odgovoru na revizijo) neresnične in predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedena vloga po vsebini dejansko predstavlja laičen odgovor četrtega tožnika na odgovor tožencev na revizijo, ki v skladu z drugim odstavkom 91. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni upoštevan.

6. Tožniki so na odgovor na revizijo odgovorili. Toženca sta odgovorila na vlogo četrtega toženca, imenovana revizija.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer se pravna teorija pri presoji slednjega zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje.(1) Takšni opredelitvi spornega predmeta je sledila tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe.(2) Od izdaje sodbe namreč ni več pomemben tožbeni zahtevek, ampak sodna odločba, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih mej pravnomočnosti sodne odločbe: tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe, ta pa se nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev (omogočajo individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno), nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga (omogočata individualizacija novega tožbenega zahtevka) ter njuna medsebojna primerjava (omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov).(3) Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. V skladu s sodno prakso jo je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks)(4). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago.(5)

9. Presoja nižjih sodišč, da tožeča stranka kot podlage nove tožbe ni navedla nobenega dejstva, ki bi nastalo po pravnomočnosti sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 230/1989, je pravilna. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da prvi tožnik, ki je solastnik do 5/100 zadevne nepremičnine, ni izključni lastnik (oz. kot pravi sam samolastnik) stopničastega stolpa, v katerem se nahaja stopnišče. Trditveno podlago te tožbe tožeča stranka gradi prav na teh zatrjevanjih, in sicer, da je prvi tožnik solastnik do 5/100, in da ta delež dejansko predstavlja celoten prizidek, pri čemer pa ne izpostavlja, da bi do morebitne spremembe lastniških razmerij prišlo po pravnomočnosti sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 230/1989. Očitek protispisnosti glede sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 3724/2001 ni utemeljen; iz njenega izreka izhaja natančno to, kar navaja pritožbeno sodišče. Poleg tega omenjena sodba ne razrešuje spora med tožniki in tožencema, temveč med prvim tožnikom in B. in C. B., in kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, predmet te pravde tudi ni bila presoja narave lastninske pravice prvega tožnika na parc. št. 141/2, k. o. ... Izpodbijani sklep vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, zato so revizijski očitki, da njegov preizkus ni mogoč, neutemeljeni.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP).

11. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožniki, ki z revizijo niso uspeli, morajo tožencema, ki sta na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost in za materialne stroške ter skupno znašajo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, komentar k členu 319, strani 161-162. Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 596/2005, II Ips 229/2012 idr.

Op. št. (3): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 229/2012. Op. št. (4): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 596/2005, II Ips 85/2009 in II Ips 274/2011. Op. št. (5): Prim. D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k členu 319, stran 163. S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, 7. izdaja, Narodne novine, Zagreb, 2004, stran 647, in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 596/2005, II Ips 85/2009, II Ips 455/2008, II Ips 274/2011 in II Ips 44/2008.