Jedro

Med viri dohodnine je tudi dohodek iz dejavnosti; pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti ni pogoj za vštevanje dobička v odmerno osnovo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8. 1. 2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 1999 Davčnega urada Koper z dne 27. 10. 2000. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke, da je bil tožniku v osnovo za odmero dohodnine za omenjeno leto pravilno in utemeljeno vštet dobiček v višini 3.988.687,00 SIT od opravljanja dejavnosti, ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti za omenjeno leto z dne 29. 8. 2000, ki se po 5. alineji 6. člena Zakona o dohodnini - ZDoh všteva v osnovo za dohodnino; dokončnost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti pa ni pogoj za vštevanje dobička v osnovo za odmero dohodnine.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov. Meni, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, in da sta tako odločba upravnega organa prve stopnje kot odločba tožene stranke zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja nezakoniti ter se sklicuje na sodbo U 410/2002 z dne 17. 7. 2003. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno ali je pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti pogoj za vštevanje dobička v osnovo za odmero dohodnine.

9. V 2. členu ZDoh je določeno, da so med viri dohodnine tudi dohodki iz dejavnosti; v osnovo za dohodnino se po 5. alineji 6. člena ZDoh všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po omenjenem zakonu. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča davčni organ prve stopnje oziroma tožena stranka pri odmeri dohodnine za leto 1999 tožniku utemeljeno in pravilno v osnovo za dohodnino vštel dobiček v višini 3.988.687,00 SIT od opravljanja dejavnosti, ki je bil ugotovljen z že omenjeno odmerno odločbo z dne 29. 8. 2000. Ker niti ZDoh niti ZDavP (123. člen), kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne pogojujeta vštevanja dobička, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v odmerno osnovo za dohodnino z dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo odločbe o odmeri davka iz dejavnosti, so bili pravilno in utemeljeno zavrnjeni tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odmero davka iz dejavnosti oziroma na dejstvo, da je bil zoper odločbo o odmeri davka iz dejavnosti sprožen upravni spor. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevah ( X Ips 334/2004 z dne 15. 5. 2008, I Up 290/2003 z dne 4. 4. 2006, I Up 534/2000 z dne 8. 6. 2004 in I Up 363/2003 z dne 2. 12. 2005).

10. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sodba U 410/2002, s katero je Upravno sodišče odpravilo odločbo Glavnega urada Davčne uprave RS z dne 7. 1. 2002 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Sklicevanje na omenjeno sodbo predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto, saj smejo stranke v skladu z 87. členom ZUS-1 v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem spor, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Takšnih ugovorov pa revident nima. Tudi sicer pa je z navedeno sodbo odpravljena odločba tožene stranke v postopku odmere davka od dejavnosti za leto 1999 in zadeva vrnjena v nov postopek, kakšen pa je končni izid v tej zadevi, pa tožnik niti ne navaja. Pri odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti (U 410/2002) gre namreč za samostojen postopek, ki se zaključi z izdajo odločbe. Le-ta pa lahko vpliva na postopek odmere dohodnine, zato bo v primeru, če bo tam sprejeta drugačna odločitev, lahko razlog za obnovo obravnavanega postopka. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno.

11. Revident zatrjuje kršitev določb postopka, ker meni, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče se ne strinja z navedenim pavšalnim revizijskim očitkom, saj je sodišče v obrazložitvi navedlo pravno podlago in pravno pomembne okoliščine za odločitev v zadevi, zato je tožnikov ugovor neutemeljen.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).