Jedro

Intervenient ni stranka postopka, njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen z možnimi pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj.

Pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se stranska intervencija zavrne, ima samo (potencialni, zavrnjeni) stranski intervenient, ne pa tudi stranka postopka. Odločitev, da se določeni osebi ne dopusti udeležba v postopku, na pravni in procesni položaj stranke v ničemer ne vpliva. Vsi civilnopravni učinki (npr. pravica do regresa, preprečitev ugovora slabega pravdanja) nastanejo že z obvestilom o pravdi, ne glede na to, ali se obveščeni udeleži pravde kot intervenient ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrže. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predmet pravde je odškodnina za posebno hudo invalidnost bližnjega, to je V. P., ki se je poškodoval v delovni nesreči na gradbišču v L.. Druga toženka je bila glavni izvajalec del, predlagatelj intervencije, F., d. o. o., pa podizvajalec in delodajalec ponesrečenega. Družba F., d. o. o. je intervencijo predlagala na podlagi obvestila druge toženke o pravdi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ne dopusti stranska intervencija družbe F., d. o. o., na strani toženih strank. Nosilni razlog je, da predlagatelj stranske intervencije ni niti z verjetnostjo izkazal, da med njim in katero od toženk obstaja materialnopravno razmerje, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala, zato ni izkazan pravni interes za stransko intervencijo.

3. Zoper sklep se pritožuje druga toženka, ki med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je druga toženka prevzela v izvedbo vsa gradbena dela, potrebna za obnovo stavbe v L. Druga toženka je bila glavni izvajalec, delavci družbe F., d. o. o., pa so bili angažirani na podlagi dogovora z družbo A., d. o. o., ki je delala na lastno odgovornost s podizvajalci. V. P. je bil zaposlen pri družbi F., d. o. o., ki je bila kot delodajalka odgovorna za varstvo pri delu zaposlenih delavcev. S tem je izkazan tudi pravni interes stranskega intervenienta, saj je bila navedena družba kot delodajalka angažirana na skupnem delovišču, pri čemer se odškodninska odgovornost lahko razširi preko okvira delodajalca le v posebnih okoliščinah, ki pa v tej zadevi v razmerju do druge toženke niso podane.

4. Tožeče stranke so na pritožbo odgovorile in med drugim navajajo, da stranski intervenient nima pravnega interesa za pridružitev pravdi na strani druge toženke.

5. Pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo.

6. Oseba, ki želi vstopiti v tujo pravdo kot stranski intervenient (199. člen Zakona o pravdnem postopku1), mora dokazati, da med njim in katerokoli stranko pravdnega postopka obstoji takšno pravno razmerje, zaradi katerega bi odločitev v konkretni zadevi lahko vplivala na pravni položaj intervenienta. Intervenient ni stranka postopka, njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen z možnimi pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj.2

7. Iz povedanega je jasno razvidno, da stranski intervenient v pravdi zasleduje svoj lastni interes. Pravdna stranka, kateri se intervenient pridruži, ima sicer lahko korist od intervenienta (ki stranki pomaga z oblikovanjem navedb, zbiranjem dokaznega gradiva ipd.), vendar pa nikogar ni mogoče prisiliti v stransko intervencijo, zato stranka tudi ne more zahtevati, da kdorkoli vstopi v pravdo proti svoji volji kot intervenient. Zato stranka niti ne more predlagati, da kdo vstopi v pravdo kot intervenient, lahko ga le obvesti o pravdi v smislu 204. člena ZPP.3

8. Zato ima pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se stranska intervencija zavrne, samo (potencialni, zavrnjeni) stranski intervenient, ne pa tudi stranke postopka. Stranka ima pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se intervencija dovoli (četudi nima posebne, samostojne pritožbe – primerjaj 200. člen ZPP), saj lahko udeležba drugih oseb v pravdi vpliva na položaj stranke (npr. stroškovno; primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP). Po drugi strani pa odločitev, da se določeni osebi ne dopusti udeležba v postopku, na pravni in procesni položaj stranke v ničemer ne vpliva. Vsi civilnopravni učinki (npr. pravica do regresa, preprečitev ugovora slabega pravdanja) nastanejo že z obvestilom o pravdi, ne glede na to, ali se obveščeni udeleži pravde kot intervenient ali ne.

9. Tudi morebitno realno korist pri pravdanju, npr. pomoč pri dokazovanju, si lahko stranka zagotovi tudi brez udeležbe intervenienta v pravdi, npr. s predlaganjem dokazov, saj tudi sicer ne bi mogla intervenienta prisiliti, da opravi določena procesna dejanja, navede dejstva ali predlaga dokaze, ki bi bili stranki v korist. 10. Ena od osnovnih predpostavk za dopustnost pravnega sredstva, vključno s pritožbo, je pravovarstvena potreba. Ta je podana le tedaj, kadar ima vlagatelj pravnega sredstva zoper sebe neugodno odločbo.4 Pravno sredstvo je torej dopustno le, če je izpodbijana odločitev za stranko neugodna in če stranka lahko z izpodbitjem te neugodne odločbe izboljša svoj položaj. Glede na zgoraj povedano odločitev o tem, da se stranska intervencija ne dopusti, na položaj stranke (ne v konkretni pravdi ne v okviru pravic materialnega prava) ne more vplivati. Zato stranka (ne glede na to, ali je ona obvestila potencialnega intervenienta o pravdi, ga torej “povabila,” naj intervenira, ali ne) nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o tem, da se intervencija ne dopusti, temveč ima pravni interes za pritožbo zoper tako odločitev le zavrnjeni intervenient. 11. Ker je presoja intervencijskega interesa procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, za dopustitev intervencije (in presojo pritožbenega interesa glede te odločitve) ni pomembno, da intervenciji ni nasprotovala nobena stranka, saj lahko glede na prvi odstavek 200. člena ZPP sodišče zavrne intervencijo tudi brez izjave strank, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta.

12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v teoriji (Ude, delo, navedeno v opombi št. 2) in tudi sodni praksi5 zaznati stališče, da ima (tudi) stranka pravico do pritožbe zoper zavrnitev intervencije. Pritožbeno sodišče torej odstopa od dosedanje sodne prakse, kar terja dodatno obrazložitev. V tem kontekstu pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odločbe, s katerimi so pritožbena sodišča vsebinsko obravnavala pritožbe strank (in ne zavrnjenih intervenientov) zoper sklepe o zavrnitvi intervencij (VSL I Cpg 832/2016, II Cp 665/2019, I Cpg 778/2018, I Cpg 289/2017), z vprašanjem pravnega interesa za pritožbo oz. dopustnosti pritožbe stranke niso izrecno ukvarjale, o tem vprašanju torej niso zavzele stališča v okviru nosilnih razlogov, zato ni mogoče reči, da bi te odločbe ustvarjale zavezujočo, enotno sodno prakso. Le v odločbi VSL II Cp 459/2017 se je pritožbeno sodišče izrecno (na ugovor nasprotne stranke v odgovoru na pritožbo) ukvarjalo s tem vprašanjem. V navedeni zadevi je tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlagala zavrženje pritožbe kot nedovoljene, saj bi pritožbo lahko vložil le J. B. (potencialni intervenient), ne pa tožeča stranka. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče zapisalo: “Tožeča stranka je povabila v pravdo J. B. na njeni strani, ta se je odzval in ko sodišče zavrne sodelovanje le-tega, ima stranka, ki je predlagala intervencijo, pravico do pritožbe.”

13. Naslovno sodišče se s to obrazložitvijo ne more strinjati iz naslednjih razlogov: pojasnjeno je bilo, da nobena stranka ne more tretje osebe prisiliti, da vstopi v pravdo kot intervenient. Stranka torej ne more “predlagati intervencije” tretje osebe, niti je pravno zavezujoče “povabiti v pravdo,” temveč so vsa tovrstna procesna dejanja po vsebini obvestilo o pravdi po 204. členu ZPP. Intervencijski efekt (s katerim zavaruje svoje pravice) stranka doseže že s samim obvestilom o pravdi, ne glede na to, ali bo obveščeni vstopil kot intervenient ali ne. Zato zgoraj povzeti argumenti, s katerimi se v zadevi VSL II Cp 459/2017 utemeljuje pravni interes stranke za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi intervencije, po oceni pritožbenega sodišča ne potrjujejo interesa stranke za pritožbo v navedeni situaciji. Zato se pritožbeno sodišče na zgoraj citirano odločbo ni dolžno opreti kot na sodno prakso, ki bi jo moralo upoštevati v okviru ustavno varovane pravice do enakosti pred zakonom.

14. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugotožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo stransko intervencijo, zato je pritožbo zavrglo (prva točka 365. člena ZPP).

15. Druga toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa tudi ni pripomogel k rešitvi zadeve (ne izpostavlja vprašanja pravnega interesa za pritožbo), zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 73/20078 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj L. Ude: komentar 199. člena ZPP v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 266. 3 V praksi sicer stranke neredko “predlagajo” ali “pozivajo” določeno osebo, da vstopi v pravdo kot intervenient, vendar so vse tovrstne vloge po vsebini obvestilo o pravdi. Primerjaj npr. sodbo VSL II Cpg 1228/2016 z dne 8. 11. 2016 in sklep VSL II Cp 1367/2015 z dne 27. 7. 2015. 4 J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ; Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 469. 5 Npr. odločbe VSL II Cp 459/2017 (ki se neposredno ukvarja s tem vprašanjem); VSL I Cpg 832/2016, II Cp 665/2019, I Cpg 778/2018, I Cpg 289/2017 (ki stranki interes za pritožbo priznajo posredno s tem, da pritožbe vsebinsko obravnavajo).