Jedro

Za status ŽVN - begunca je treba v upravnem postopku dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 450/99-6 z dne 21.4.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr., v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.2.1999. Z njo je bila v revizijskem postopku odpravljena odločba Upravne enote S. z dne 11.11.1997, s katero je bil tožnici za obdobje od 10.10.1943 do 15.4.1944 priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke, ter odločeno, da se ji navedenega statusa in iz njega izhajajočih pravic ne prizna. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvi tožene stranke, da tožnica ni dokazala, da izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN), veljavnega v času izdaje revizijske odločbe, po katerem se za žrtev vojnega nasilja - begunca ob pogojih iz prvega člena navedenega zakona šteje oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 (1. odstavek 2. člena) oziroma oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. odstavek 2. člena) vendar le, če je prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje zoper njo trajalo neprekinjeno najmanj 3 mesece (1. odstavek 3. člena navedenega zakona). Navedeno določbo je, po presoji sodišča prve stopnje treba, razlagati tako, da lahko pridobijo ta status le osebe, ki so bile zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov izpostavljene neposredno grozečim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Zapustitev stanovanjske hiše zaradi požiga, po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče oceniti kot posledico neposredno grozečega nasilja ali prisilnega ukrepa izselitve. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da se tožnici statusa žrtve vojnega nasilja - begunca in pravic iz tega statusa ne prizna. Pravno podlago za priznanje uveljavljenega statusa bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko predstavljala novela ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN-D), ki je bila uveljavljena dne 19.6.1999. Ker pa se zakonitost v upravnem sporu izpodbijanega akta presoja po dejanskem stanju in predpisih, ki so veljali v času izdaje revizijske odločbe, jih sodišče ni moglo uporabiti.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je mogoče dejansko stanje, ki v zadevi ni sporno, subsumirati pod določbo 2. člena ZZVN, veljavnega v času odločanja v upravnem postopku ter ji že na tej pravni podlagi priznati status žrtve vojnega nasilja - begunke, kot čas trajanja prisilnega ukrepa oziroma nasilnega dejanja pa upoštevati celotno obdobje, v katerem se ni mogla vrniti na požgan dom. Navaja, da je tožena stranka po uveljavitvi novele ZZVN-D imela možnost, da na podlagi določbe 261. člena ZUP/86 spremeni v upravnem sporu izpodbijano odločbo in ji prizna uveljavljeni status na spremenjeni pravni podlagi, pa tega ni storila. Tožena stranka je tudi ni opozorila na uveljavitev navedene novele zakona, čeprav jo k temu zavezuje 2. odstavek 5. člena ZUP/86. Zato je zamudila 6-mesečni rok za vložitev nove zahteve za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ki ga določa 16. člen ZZVN-D. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, kot izhaja iz odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu in ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, med strankama ni sporno. Na takšni dejanski podlagi, tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na določbi 1. in 2. člena ZZVN, ki sta veljali v času odločanja na prvi stopnji (11.11.1997) in ob reviziji (9.2.1999), tožnici ni bilo možno priznati uveljavljenega statusa žrtve vojnega nasilja. Medtem, ko je 1. člen navedenega zakona splošen, pa je 2. člen podrobno urejal posamezne kategorije žrtev vojnega nasilja. Zlasti naštevanje je bilo takšno, da ni dopuščalo širše razlage. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šele novela zakona, ki je bila uveljavljena 19.6.1999, pravno uredila primere, med katerimi bi lahko bil uvrščen tudi tožničin primer.

Vendar pa tožnica ne more uveljavljati statusa in pravic na tej spremenjeni pravni podlagi že v tem upravnem sporu. Pač pa lahko, če je še ni, vloži zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja pri pristojnem upravnem organu na podlagi novele ZZVN, ki je bila uveljavljena dne 19.6.1999, torej po tem, ko je bil upravni postopek že končan. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-14/00-8 z dne 7.12.2000 je bila namreč razveljavljena določba 16. člena ZZVN-D, po kateri je bilo potrebno zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja vložiti v prekluzivnem 6-mesečnem roku od uveljavitve obravnavane novele ZZVN. To pa za tožnico pomeni, da rok za vložitev zahteve na navedeni pravni podlagi v njenem primeru še ni potekel. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.