Jedro

Tožena stranka je imela za reševanje sporov z njenimi delavci v podjetniški kolektivni pogodbi predvideno arbitražo, njeno sestavo, postopek in urejena nekatera druga vprašanja v zvezi z arbitražo. Sodišče bi moralo na ugovor tožene stranke upoštevati dogovor o reševanju sporov pred arbitražo delodajalca, ki je bil vsebovan v tožničini pogodbi o zaposlitvi in s katerim sta stranki v skladu z 205. členom ZDR izključili redno sodno pot, ter tožbo zato zavreči.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita.

Sodišče ni pristojno za odločanje v tem sporu.

Tožba se zavrže. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 472,58 EUR, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova razlike stroškov prevoza na delo izplača 156.920 SIT in iz naslova razlike plače 147.901 SIT, z odvodom davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih zneskov. Pri tem ugovora tožene stranke, da je bil med strankama sklenjen dogovor o reševanju sporov pred arbitražo, ustanovljeno na podlagi kolektivne pogodbe tožene stranke, ni upoštevalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede utemeljenosti sicer pravočasnega ugovora, da sodišče zaradi sklenjenega arbitražnega dogovora ni pristojno za odločanje v sporu, je ugotovilo, da ima tožena stranka predvideno reševanje individualnih delovnih sporov pred arbitražo, ki jo urejata tako kolektivna pogodba bivše družbe M d.d., kjer je do njene statusne pripojitve toženi stranki v decembru leta 2005 delala tožnica, kot kolektivna pogodba tožene stranke. Prav tako je ugotovilo, da je tožnica ob podpisu pogodbe o zaposlitvi izrecno pristala na reševanje vseh sporov iz te pogodbe pred arbitražo. Pri tem pa je ugotovilo, da se arbitraža po kolektivni pogodbe družbe M. d.d. ne more konstituirati, saj sindikat, ki bi na podlagi te pogodbe moral imenovati del arbitrov, več ne obstoja. Zato arbitražnega dogovora ni bilo mogoče upoštevati.

Ker vrednost spora ne dosega zakonske meje za dovoljenost revizije (2. odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04), je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) izdalo sklep o dopustitvi revizije, saj je ocenilo, da je zlasti glede pristojnosti sodišča v zvezi z ugovorom arbitražne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče kljub pravočasnemu ugovoru neutemeljeno ni upoštevalo arbitražnega dogovora med strankama v sporu, s katerim je bila izključena pristojnost sodišča. Navaja, da reševanje individualnih delovnih sporov pred arbitražo na bistveno enak način urejata tako kolektivna pogodba družbe M. d.d., ki je s pripojitvijo toženi stranki prenehalo obstojati, kot kolektivna pogodba tožene stranke, to je P d.d.. Obe določata pravila postopka, sestavo arbitraže, uporabo prava in rok, v katerem je dolžna arbitraža odločiti. Dejstvo, da na podlagi kolektivne pogodbe družbe M. d.d. arbitri niso bili imenovani, ni razlog za neveljavnost arbitražnega dogovora. Če arbitri niso imenovani, na podlagi določb 465. člena ZPP podpisnik arbitražnega dogovora pozove sopodpisnika, naj imenuje arbitra. Za primer nepravočasnega imenovanja pa 464. člen ZPP določa možnost imenovanja arbitra s strani sodišča. Tožnica pa je varovana tudi z določbo 4. odstavka 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) o uveljavljanju sodnega varstva pred delovnim sodiščem, če arbitraža (tudi zaradi ne imenovanja arbitrov) ne bi sprejela odločitve v 60 dneh. Tako bi morala tožnica vsaj poskusiti spor rešiti pred arbitražo. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka je imela pravno podlago za določitev arbitražnega reševanja sporov v 205. členu ZDR, ki določa, da se s kolektivno pogodbo lahko določi arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov, s tem, da mora kolektivna pogodba določati sestavo, postopek in druga vprašanja, pomembna za delo arbitraže. V tem primeru se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi, oziroma najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti, sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo. Tudi za primer takšne ureditve reševanja sporov pred arbitražo pa ZDR v 4. odstavku 205. člena določa možnost zahtevati sodno varstvo pred delovnim sodiščem, če arbitraža ne odloči v roku iz kolektivne pogodbe, najkasneje pa v 60. dneh.

Tudi za arbitražo, ustanovljeno na podlagi 205. člena ZDR, veljajo določbe enaintridesetega poglavja ZPP o postopku pred arbitražami, razen ureditve pristojnosti v zvezi z arbitražo iz 11. člena ZDSS-1. Na podlagi te določbe je za odločanje o imenovanju arbitra oziroma predsednika arbitraže, kadar se arbitraža ne more konstituirati, o razveljavitvi pogodbe o arbitraži zaradi nemožnosti konstituiranja in o tožbi za razveljavitev arbitražne odločbe, pristojno delovno sodišče, na območju katerega je sedež arbitraže. Pri presoji veljavnosti arbitražnega dogovora, možnosti oblikovanja arbitraže in ureditve postopka pred arbitražo je potrebno upoštevati navedene določbe ZPP.

Sodišče je pri izdaji izpodbijane sodbe upoštevalo, da je tožnica uveljavljala plačilo razlike stroškov prevoza na delo in razlike plače za čas, ko je bila zaposlena pri družbi M. d.d., ki se je s 1.12.2005 pripojila k toženi stranki. Na tak način je bilo zagotovljeno pravno nasledstvo tožene stranke, sindikat družbe M. d.d., ki je bil podpisnik kolektivne pogodbe te družbe, pa je prenehal obstojati.

Navedena statusna sprememba je za tožnico pomenila spremembo delodajalca v smislu določb 73. člena ZDR. Pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi tožnice so prešle na toženo stranko. To velja tudi za določbe 24. člena pogodbe o zaposlitvi o reševanju sporov, s katerimi sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je za reševanje vseh sporov iz te pogodbe, ki jih ne bosta mogli rešiti na miren način, pristojna arbitraža delodajalca, v skladu s kolektivno pogodbo delodajalca, to je v tem primeru tožene stranke. Določbe 2. odstavka 73. člena ZDR o zagotavljanju pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, še najmanj eno leto po izvedeni spremembi delodajalca se nanašajo na materialne pravice in obveznosti delavca in delodajalca. Glede načina reševanja sporov in pristojnosti organov ter ureditve postopkov v zvezi s tem pa se praviloma vedno uporabljajo določbe, veljavne v času sprožitve in vodenja spora. Tožena stranka zaradi statusne pripojitve družbe M. d.d. ni bila dolžna vzdrževati dveh arbitraž, temveč je za spore vseh njenih delavcev pristojna arbitraža, predvidena v njeni kolektivni pogodbi. Možnost imenovanja arbitrov po tej kolektivni pogodbi, upoštevaje tudi določbe 465. in 466. člena ZPP, ni bila vprašljiva. Prav tako so v kolektivni pogodbi tožene stranke urejena druga vprašanja v zvezi z arbitražo, ki jih navaja 1. odstavek 205. člena (sestava, postopek in nekatera druga vprašanja), kot je to ugotovilo že sodišče druge stopnje. Dogovor o reševanju sporov pred arbitražo delodajalca, to je tožene stranke, ki je vsebovan v pogodbi o zaposlitvi tožnice, je bilo v času vložitve tožbe v mesecu aprilu 2006 mogoče izvršiti. Zato bi moralo sodišče tak dogovor, s katerim sta stranki v skladu z določbami 205. člena ZDR izključili redno sodno pot za primere vseh sporov iz pogodbe o zaposlitvi, torej tudi glede denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, na ugovor tožene stranke ustrezno upoštevati in v skladu s 1. odstavkom 464. člena ZPP tožbo zavreči. Glede na povedano je sodišče na podlagi 2. odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in v skladu s 464. členom ZPP ugotovilo, da v tej zadevi ni podana sodna pristojnost, razveljavilo doslej izdani sodbi nižjih sodišč in tožbo zavrglo. V skladu z arbitražnim dogovorom iz pogodbe o zaposlitvi bo lahko tožnica uveljavljala sporne pravice iz delovnega razmerja v ustreznem postopku pred arbitražo tožene stranke. Le v primeru, če arbitraža o njenem zahtevku ne bo odločila v 30. oziroma 60. dneh od vložitve predloga (192. člen KP tožene stranke v zvezi s 4. odstavkom 205. člena ZDR), bo lahko tožnica neposredno zahtevala sodno varstvo pri pristojnem delovnem sodišču. Ker tožnica s svojo tožbo ni uspela, mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene utemeljene stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, ki jih je sodišče, upoštevaje odvetniško tarifo, odmerilo na 472,58 EUR (sestava odgovora na tožbo in ene pripravljalne vloge, udeležba na obravnavi in sestava pritožbe ter priglašena taksa za odgovor na tožbo). Stroškov v zvezi z vložitvijo revizije tožena stranka ni priglasila.