Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo brez glavne obravnave in tudi ni pojasnilo razlogov, zakaj je ni izvedlo (čeprav je tožnik zahteval glavno obravnavo, so bila sicer po presoji pritožbenega sodišča kršena pravila postopka (1. in 2. točka 50. čl. ZUS), vendar ta kršitev ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, zato opustitev glavne obravnave ni vplivala, niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izrečene sodbe (2. odst. 72. člena ZUS ). Glede na omejevalne pogoje predstavlja odločanje v stvari izjemo pri odločanju po 1. odstavku 61. člena ZUS. Glede na določbo 130 člena Ustave RS, ki določa, da sodnika voli državni zbor na predlog sodnega sveta, ni dopustno, da bi sodišče v upravnem sporu s svojo meritorno odločitvijo prevzelo funkcijo predlagatelja.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 26.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo 12. sklep Sodnega sveta Republike Slovenije s ... seje z dne 15.1.1998 in odločbo Sodnega sveta Republike Slovenije z dne 15.1.1998, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo kandidaturo kot okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v ... na mesto predsednika Okrožnega sodišča v ... V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 28., 29. in 32. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in 8/96) ter ugotavlja, da so v teh določbah podani kriteriji tudi v zvezi s presojo tožnikove kandidature za predsednika Okrožnega sodišča v ... Te kriterije je tožena stranka poskušala objektivizirati z njihovim opisom, sprejetim na njeni 44. seji 14.12.1995, vendar s temi kriteriji ni primerjala listin in podatkov, ki so v upravnih spisih, pač pa je v izpodbijani odločbi ostala pri pavšalnih ugotovitvah glede ocenjevanja tožnika. Le s pavšalnimi navedbami, ne da bi bile podrobno razčiščene konkretne okoliščine glede kriterijev, tožena stranka ne more zavrniti tožnikovo kandidaturo. Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku konkretno in podrobno razčistiti vse okoliščine. Spustiti se bo morala v konkretno obravnavo in presojo, kot ji to narekujejo navedene določbe Zakona o sodniški službi, tožnikove dopolnitve prijave na javni razpis z dne 3.12.1997 in njej posredovanega mnenja Personalnega sveta Okrožnega sodišča v ... z dne 9.12.1997. Oceniti bo morala njuno vsebino v smislu od nje sprejetih meril za ugotavljanje pričakovanega obsega sodnikovega dela in sistematizacijo sodniških mest na njeni ... seji, predvsem glede obravnave teh meril v zvezi z okrožnimi sodišči in v zvezi z opredelitvijo v teh merilih, da se med drugim predsedniku Okrožnega sodišča v ... lahko prizna do 75 % pričakovanega obsega sodnikovega dela. Tožena stranka tudi ni presodila ugotovitve v oceni Personalnega sveta Višjega sodišča v ... z dne 28.8.1995, da je bilo dosedanje delo tožnika pri opravljanju vodstvenih nalog uspešno in da zato ustreza sodniški službi glede kriterija, določenega v 7. točki 1. odstavka 29. člena ZSS. Ker navedenih okoliščin tožena stranka ni razčistila, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep ter izpodbijano odločbo in to na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. V skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS mora tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobila sodbo.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so bila zaradi napačne uporabe 3. odstavka 60. člena ZUS toženi stranki v obrazložitvi dana napačna postopkovna navodila. S tem ko je sodišče toženi stranki naložilo, da mora izdati nov akt v 30 dneh od dneva, ko je dobilo sodbo, je sodišče odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve sodbe. To pa je v nasprotju tako z Ustavo kot z določili ZUS. Navedena kršitev je vplivala na zakonitost odločitve tožene stranke, mogla pa bi vplivati tudi na pravilnost te odločitve, če bo pritožbeno sodišče ugodilo vloženi pritožbi tožeče stranke v tej zadevi. Tožeča stranka je namreč prejela izpodbijano sodbo 29. maja 1999, tožena stranka pa je nov upravni akt izdala še predno je ta sodba postala pravnomočna (s sklepom, sprejetim na ... seji z dne ..., s katerim je ponovno zavrnila tožnikovo kandidaturo). Zaradi napačne uporabe zakona je bila z izpodbijano sodbo tožeči stranki kršena ustavna pravica iz 25. člena Ustave do učinkovitega pravnega sredstva in pravica iz 22. člena Ustave do enakega varstva pravic v sodnih postopkih. Z izpodbijano sodbo so bile tudi absolutno bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Tožnik je namreč s tožbo zahteval meritorno odločitev sodišča in je poleg odprave akta terjal tudi, da se ga predlaga v imenovanje za predsednika Okrožnega sodišča v ... Po določbi 2. odstavka 38. člena ZUS je sodišče na tožbeni zahtevek vezano. Z izpodbijano sodbo o tem delu tožbenega zahtevka ni odločeno, čeprav sodišče v obrazložitvi navaja, da je bil tak zahtevek postavljen. Sodba torej o tem nima razlogov, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 2. odstavka 72. člena ZUS, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost sodbe. Tožnik je glavno obravnavo izrecno zahteval in pri tem kumulativno navedel razloge iz 1. in 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je akt tožene stranke odpravilo iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 60. člena ZUS, kar pomeni, da sta bila izpolnjena oba pogoja za obvezno izvedbo glavne obravnave. Ker sodišče prve stopnje glavne obravnave ni izvedlo, niti v sodbi ni pojasnilo razlogov, zakaj je ni izvedlo, je bila s tem tožniku kršena ustavna pravica iz 23. člena Ustave do sodnega varstva in pravica iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic do javne obravnave in sodbe. Tožnik je sprožil spor polne jurisdikcije in uveljavljal obstoj vseh predpostavk za meritorno odločanje. Glede ocene, ali narava stvari dopušča meritorno presojo, se je tožnik skliceval na ustavno sodno prakso, po katerem je tako odločanje ne le dopustno ampak nujno v primerih, ko je očitno, da organ, ki je pristojen za odločitev o oblikovanju predloga za izvolitev oziroma imenovanje, ne spoštuje sodne odločbe (odločba Ustavnega sodišča Up-132/96). Narava stvari dopušča meritorno presojo tudi zato, ker je tožnik edini kandidat za prosto mesto predsednika Okrožnega sodišča v ..., saj so bile ostale kandidature pravnomočno zavrnjene. Da narava stvari ne le dopušča, pač pa tudi terja meritorno odločanje, izhaja tudi iz odredbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6.5.1999, v kateri so navedeni razlogi za ureditev prioritetnega reševanja tega upravnega spora. Tožnik je pogoj iz 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS, torej očitno ravnanje tožene stranke v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča v sodbi I Uv ..., izkazoval s tem, da tožena stranka ni objektivizirala kriterijev, ker je določitev teh kriterijev presegla zakonske okvire, ker ti kriteriji niso bili v naprej določeni in kandidatu znani ter bi morali veljati za vsa predsedniška mesta istovrstnih sodišč. Sodišče je bilo tako dolžno odločati o sporu polne jurisdikcije, tako pa je bila tožniku kršena njegova ustavna pravica iz 23. člena Ustave do sodnega varstva in poštenega sojenja iz 6. člena citirane konvencije. Kršeno je bilo tudi procesno pravilo kontradiktornosti iz 2. točke 1. odstavka 44. člena ZUS, ker tožniku sodišče ni vročilo odgovora na tožbo in se zato ni mogel izjasniti o dejstvih in dokazih, ki jih je navajala tožena stranka, kar je lahko vplivalo na odločitev sodišča o nemeritorni presoji. S tem je bila tožniku tudi kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravica do poštenega obravnavanja po 6. členu EKČP. Tožnik zato zahteva izvedbo glavne obravnave in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi 12. sklep Sodnega sveta Republike Slovenije s ... seje tega sveta z dne 15.1.1989 in odločba Sodnega sveta Republike Slovenije z dne 15.1.1998 ter se tožnika predlaga ministru za pravosodje v imenovanje za predsednika Okrožnega sodišča v ...

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da pritožba v konkretnem primeru zadrži izvršitev sodbe sodišča prve stopnje. Vendar za pritožben ugovor, da je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve sodbe, v izpodbijani sodbi po presoji sodišča ni podlage. Takšnega izreka izpodbijana sodba nima. Sodba, izdana v upravnem sporu se izvrši šele, ko postane pravnomočna. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi.

S tem ko je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo brez glavne obravnave in tudi ni pojasnilo razlogov, zakaj je ni izvedlo, čeprav je tožnik zahteval glavno obravnavo, so bila sicer po presoji pritožbenega sodišča kršena pravila postopka (1. in 2. odstavek 50. člena ZUS), vendar ta kršitev pravil postopka ne predstavlja bistvene kršitve določb ZUS. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, zato opustitev glavne obravnave ni vplivala in niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS). Zahteva po glavni obravnavi ni identična s tožbenim zahtevkom. Ta se nanaša na predmet spora (1. odstavek 31. člena ZUS), pri glavni obravnavi ali seji pa gre za dve možni procesni obliki odločanja sodišča v upravnem sporu. Zato nima prav tožnik, ko trdi, da sodišče ni odločalo o celotnem tožbenem zahtevku.

Po določbi 1. odstavka 61. člena ZUS sme sodišče, če odpravi izpodbijani akt, s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča, okoliščine iz točk 2. do 3. istega odstavka pa so še nadaljnji pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za takšno obliko odločanja. Gre torej za možnost, ki jo zakon daje sodišču, ne pa za absolutno zapoved takšnega načina odločanja. Glede na navedene omejevalne pogoje predstavlja takšno odločanje izjemo pri odločanju v upravnem sporu, saj gre za nadomeščanje odpravljenega akta. Po mnenju pritožbenega sodišča je zadržano ravnanje sodišča v upravnem sporu v takšnih primerih potrebno tudi zaradi položaja, ki ga ima sodni svet. Določba 130. člena Ustave, ki določa, da sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta, ne dopušča, da bi sodišče, čeprav v upravnem sporu, s svojo meritorno odločitvijo prevzelo funkcijo predlagatelja. Ne gre za organ sodne oblasti, temveč za organ, ki opravlja posebno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti ter ima po veljavni zakonodajni ureditvi pravico, da odloča o vprašanjih, ki zadevajo pravni položaj sodnika. Gre za poseben organ, ki v bistvu določa kadrovsko politiko v pravosodju. Sicer pa tožnik v tožbi, razen golega zatrjevanja, da narava stvari dopušča zahtevano odločanje, ne navaja ničesar, kar bi kazalo na drugačno naravo stvari. Glede na takšno naravo stvari pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na naravo stvari. Tudi glede izpolnjevanja ostalih pogojev iz 61. člena tožnik ni navajal nobenih relevantnih okoliščin, njegova trditev, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s postopkovnimi navodili sodbe I Uv ... z dne 11.9.1997, pa v sodbi nima opore. Upoštevaje vse navedeno, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo postopka, ko je z izpodbijano sodbo - s katero je sicer ugodilo tožnikovi tožbi - presodilo "le" zakonitost akta tožene stranke.

Iz vseh navedenih razlogov tožnikova zahteva, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo in s sodbo spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, nima nikakršne podlage, ne v 78. členu ZUS, ne v ostalih določbah, ki urejajo način odločanja in možne oblike odločitve pritožbenega sodišča. Tožnikovi tožbi, s katero je v upravnem sporu izpodbijal akt tožene stranke, je bilo s sodbo sodišča prve stopnje ugodeno. Zato in zaradi vseh navedenih razlogov tožnik ne more v pritožbi uspešno uveljavljati ne kršitve 23. člena Ustave do sodnega varstva in poštenega sojenja, ne kršitve do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj mu je bilo varstvo dano. Zato je tudi neutemeljen tožnikov ugovor glede kršitve načela kontradiktornosti postopka.

Sicer pa člen 44. ZUS, na katerega se pri tem pritožbenemu ugovoru sklicuje, ureja pripravljalni postopek kot eno izmed faz, kadar se sodišče odloči, da bo zadevo obravnavalo na glavni obravnavi.

Ker je torej pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani ne pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.