Jedro

Ko je zagovornik obtoženca zaradi nestrinjanja z odločitvijo sodišča, da opravi glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti po 3. odstavku 307. člena ZKP, zapustil glavno obravnavo, po njegovem odhodu ni bilo več pogojev, da se glavna obravnava opravi in je s svojim ravnanjem zakrivil stroške, ki so nastali z njeno preložitvijo.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega I.T., odvetnika J.H. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 1. odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je odvetnik J.H. dolžan plačati stroške preložitve glavne obravnave dne 15.2.2000 in sicer povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik, odvetnik J.H. iz vseh razlogov po 370. členu ZKP v zvezi s 403. členom ZKP ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 94. člena ZKP obdolženec, oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak (178. člen) plačajo ne glede na izid kazenskega postopka stroške, nastale s svojo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitvijo napovedane pritožbe in druge stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen del povprečnine. Kdaj so stroški zakrivljeni, ugotavlja sodišče prve stopnje v vsakem primeru posebej. Če ugotovi, da gre za stroške, ki jih je po svoji krivdi povzročil procesni udeleženec, v obravnavanem primeru obtoženčev zagovornik, mu jih je tako tudi dolžno naložiti v plačilo. Potem ko je sodišče prve stopnje na podlagi določila 3. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku sprejelo sklep, da opravi glavno obravnavo v obtoženčevi nenavzočnosti, je zagovornik glavno obravnavo zapustil. S takšnim ravnanjem je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, onemogočil izvedbo glavne obravnave ter povzročil njeno preložitev. Pritožnik v svoji pritožbi obširno graja odločitev sodišča prve stopnje, da opravi glavno obravnavo, čeprav obtoženec ni navzoč, ter pojasnjuje, da je bil v takšni situaciji prisiljen ravnati v skladu z navodili svojega klienta, ki je izrecno nasprotoval temu, da se glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti. Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, pa ne predstavljajo okoliščin, ki bi lahko pomenile opravičljiv razlog za zagovornikovo ravnanje in povzročitev preložitve glavne obravnave. Sklep sodišča prve stopnje, da opravi glavno obravnavo, čeprav obtoženec na njej ni navzoč, sodi med procesne sklepe in predstavlja način vodenja glavne obravnave. Zato tudi razlogi pritožnika, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 3. odstavka 307. člena ZKP, ko se je odločilo, da opravi glavno obravnavo v obtoženčevi nenavzočnosti, ne predstavljajo opravičljivega razloga za ravnanje pritožnika. Ko je zagovornik odvetnik J.H. zapustil glavno obravnavo, je s tem tudi zakrivil stroške, ki so zaradi njegovega ravnanja nastali, saj po njegovem odhodu ni bilo več pogojev, da se glavna obravnava opravi. Sodišče prve stopnje je zato popolnoma pravilno odločilo, skladno z določbo 1. odstavka 94. člena ZKP, da mu naloži zakrivljene stroške, ki jih je povzročil s svojim ravnanjem.

Neutemeljeno pritožnik izpodbija tudi določeno višino povprečnine.

Povprečnina se določi v okviru, ki je naveden v 3. odstavku 92. člena ZKP. Pri določitvi višine povprečnine pa je sodišče prve stopnje tudi, kot je navedlo v razlogih izpodbijanega sklepa, pravilno upoštevalo obsežnost zadeve tudi osebne in materialne izdatke v zvezi z delom sodišča, do katerih je prišlo zaradi preložitve obravnave po zagovornikovi krivdi.

Ker razlogi, s katerimi pritožnik izpodibja sklep niso podani, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo skladno z določbo 3. odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.