Jedro

Komunalna oprema je zgrajena in bi bilo treba nanjo zgraditi za priključitev še individualni priključek, kar je obveznost lastnika objekta in ne javnega komunalnega podjetja oziroma občine.

Okoliščina, da je treba priključek speljati po tujih nepremičninah (in da služnost v ta namen ni ustanovljena), ni ovira za plačilo komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi 217. in drugega odstavka 220. člena člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) ter 2 in 15. člena Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (v nadaljevanju Odlok) odmeril komunalni prispevek v višini 955,44 EUR zaradi priklopa enostanovanjske hiše na naslovu ... na zemljišču parc. št. ... k.o. ... na javni vodovod A. Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da ni stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na območju naselja B. zgrajeno novo vodovodno omrežje A., odsek ... Na podlagi izdanega soglasja C., d.o.o. ugotavlja, da je tožniku omogočena priključitev stanovanjske hiše na naslovu ... na javni vodovod, zato je dolžan plačati odmerjeni komunalni prispevek.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Trditev, da mu priklop ni omogočen, ker bi bilo treba zgraditi še priključek, zavrača, ker možnost izvedbe priključka ne pomeni, da bi moral biti objekt že priključen na omrežje. Zadostuje, da obstaja hipotetična možnost priklopa na javni vodovod. Ta možnost pa je izkazana z zgrajenim javnim vodovodnim omrežjem v relevantnem oskrbnem območju in s soglasjem javnega komunalnega podjetja. Z izgradnjo priključka bi bila priključitev dejansko izvedena. Kot neutemeljen nadalje zavrača tožnikov argument, da je priključitev povezana z nesorazmernimi stroški, saj komunalni prispevek ni strošek, ki bi bil povezan z izvedbo vodovodnega priključka. Tudi pravna podlaga za uporabo tuje nepremičnine na vprašanje dejanske možnosti priključitve ne vpliva. Služnost lahko tožnik pridobi v nepravdnem postopku po pravilih o nujni poti. Tudi to, da je objekt od najbližje možne točke priključitve oddaljen 120 m, še ne predstavlja take oddaljenosti objekta, da bi izgradnja povzročila nesorazmerne stroške.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej vztraja, da mu ni omogočena priključitev na javni vodovod, ker bi bilo treba prej od nepremičnine ... do mesta priklopa zgraditi vodovodni priključek. Sama priključitev pa je pogojena z visokimi stroški najmanj v znesku 2.976,74 EUR. Še pred tem bi moral tožnik pridobiti služnostno pravico, pri čemer lastnik predmetne nepremičnine soglasja ne da, tako da bi moral služnost zahtevati v sodnem postopku, kar bi pomenilo stroške najmanj v višini 1.605,20 EUR. Ob upoštevanju zneska, naloženega v plačilo z izpodbijano odločbo, to pomeni najmanj 5.537, 38 EUR. Tožnik takih stroškov ne zmore, saj je upokojen in prejema 620,00 EUR pokojnine. Zato od njega ni mogoče zahtevati, da se zaradi javnega interesa priključi na vodovod, pri čemer sam tega interesa nima, ker se že celo življenje oskrbuje z vodo z vodnega zajetja na parc. št. ... k.o. ..., za kar ima tudi vodno dovoljenje. Tožnik je tako zaradi načela sorazmernosti komunalnemu podjetju predlagal, da ga oprosti plačila priključitve na javni vodovod ali pa izgradi vodovodni priključek, saj bi šele v tem primeru obstajala možnost priključitve na javni vodovod. Odlok namreč ne govori o hipotetični, ampak o dejanski možnosti priključitve. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo tožbi nasprotuje in vztraja pri razlogih svoje odločitve. Dodaja, da Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Litija (v nadaljevanju Odlok o OPN) v 69. členu omogoča, da se lahko s soglasjem upravljavca vodovodnega omrežja izjemoma dovoli začasna ali stalna uporaba lastnih sistemov za oskrbo z vodo ali ureditev individualnega vodovodnega sistema, vendar le zaradi fizičnih ovir med objektom in vodovodnim omrežjem. Ker je upravljavec tožniku izdal soglasje za priključitev, takšne ovire v obravnavani zadevi očitno ne obstajajo. Prav tako za odločitev ni relevanten strošek priključitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po 217. členu ZUreP-2, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine (drugi odstavek). Po prvi alineji drugega odstavka 2. člena Odloka se komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme oziroma obstaja možnost priključitve ali bremenitve komunalne opreme, katere uporaba je s predpisom obvezna.

8. Po prvem odstavku 68. člena Odloka o OPN so stavbna zemljišča za gradnjo objektov komunalno opremljena, če imajo zagotovljeno oskrbo s pitno vodo, odvajanje odpadne vode, priključitev na elektroenergetsko omrežje ter dostop do javne ceste. Po prvem odstavku 69. člena je treba objekte priključiti na predpisano komunalno opremo iz prejšnjega člena tega odloka in na drugo komunalno opremo, ki jo za posamezne vrste objektov oziroma enote urejanja predpisuje ta odlok ali drug predpis. Vsi objekti na območjih, na katerih obvezna komunalna oprema po tem odloku še ni zagotovljena kot gospodarska javna infrastruktura, morajo zagotoviti lasten sistem komunalnega opremljanja v skladu z določili tega odloka in pogoji pristojnega nosilca urejanja prostora. Nadalje četrti odstavek tega člena določa, da se morajo najkasneje v šestih mesecih po izgradnji javnega vodovodnega ali kanalizacijskega omrežja vsi objekti, za katere je priključitev možna, priključiti na javno vodovodno oziroma kanalizacijsko omrežje. V primeru, ko je komunalna oprema zagotovljena, je torej priključitev obvezna.

9. Tožnik uveljavlja, da možnost priključitve objekta ni zagotovljena, ker je v ta namen treba zgraditi še priključek, kar naj bi bila obveznost izvajalca javne službe, ker sam teh stroškov ne zmore plačati.

10. ZUreP-2 je določal, da gradnjo komunalne opreme zagotavlja občina (prvi odstavek 156. člena). Komunalno opremljeno je stavbno zemljišče, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na: - javno elektroenergetsko omrežje, - javno vodovodno omrežje in - javno kanalizacijsko omrežje (prvi odstavek 149. člena ZUreP-2).

11. Zakon torej predpostavlja, da mora komunalno opremo načeloma zagotoviti občina1, priključek pa investitor. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem v sodbi X Ips 94/2017 zavzelo stališče, da je treba za presojo možnosti priključitve posamezne nepremičnine (ko se torej šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno) ugotoviti, kakšna je prava razmejitev med dolžnostjo občine, da zagotovi komunalno opremo (javno infrastrukturo) in dolžnostjo, da zagotovi izgradnjo priključka na komunalno opremo.

12. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavna Gradbeni zakon in ZUreP-2 nista definirala pojma priključka. Po presoji sodišča pa je glede na njegovo naravo še vedno treba uporabiti razlago iz sodbe X Ips 94/2017, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo razliko med priključkom in sekundarno komunalno infrastrukturo, in sicer je navedlo, da se ne razlikujeta zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. Komunalni priključek je priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje, možnost priključka pa se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt in je torej vezan na izgradnjo določenega objekta, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo. Komunalna oprema zemljišča ne more ostati v zasebni lasti, saj jo je tudi v primeru komunalnega opremljanja zemljišča na podlagi pogodbe o opremljanju treba prenesti na občino (157. člen ZUreP-2).

13. Pri tem je treba upoštevati, da se komunalni prispevek odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme ( drugi odstavek 217. člena ZUreP-2). Zato je tudi glede tega uporabljivo stališče Vrhovnega sodišča iz omenjene sodbe, po katerem mora občina zagotoviti priključitev objektov na javno infrastrukturo, tako da se kot komunalno opremljene lahko štejejo le tiste parcele, pri katerih se je priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla (le) na podlagi izgradnje posameznih priključkov. Če je bilo pred tem za priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo (več) značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture (torej komunalne opreme), navedenih parcel pravno ni bilo mogoče šteti za komunalno opremljene.

14. Sicer pa tudi 18. člen Odloka določa, da so s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo poravnani vsi stroški priključevanja objekta na obstoječo komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Stroški izvedbe priključkov niso predmet odmere komunalnega prispevka in v celoti bremenijo investitorja.

15. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, tj. tožnik ne ugovarja temu, da je komunalna oprema zgrajena in da bi bilo treba za priključitev nanjo zgraditi še individualni priključek. Kot izhaja iz prej pojasnjenega, pa je to obveznost lastnika objekta in ne javnega komunalnega podjetja oziroma občine. Okoliščina, da za to nima sredstev, ga po citiranih predpisih ne oprosti obveznosti plačila komunalnega prispevka.

16. Tožnik prispevka ne bi bil dolžan plačati le v primeru, ki ga določa drugi odstavek 69. člena Odloka o OPN. Po tej določbi se lahko pri obveznosti priključevanja objektov na javno vodovodno omrežje izjemoma, zaradi fizičnih ovir med objektom in vodovodnim omrežjem (velika višinska razlika, oddaljenost posameznih objektov od omrežja, vodotoki ipd.), s soglasjem pristojnega upravljavca vodovodnega omrežja dovoli tudi začasna ali stalna uporaba lastnih sistemov za oskrbo z vodo (lastno zajetje, kapnica, cisterna) ali ureditev individualnega vodovodnega sistema. Vendar med strankama ni sporno, da je upravljavec vodovodnega omrežja dal soglasje za priključitev, na podlagi česar toženka pravilno ugotavlja, da možnost priključitve obstaja. Tožnik pa v upravnem postopku in niti v tožbi obstoja fizičnih ovir ni zatrjeval. 17. Iz citiranih predpisov in ustaljene sodbe prakse nadalje izhaja, da tudi okoliščina, da je treba priključek speljati po tujih nepremičninah (in da služnost v ta namen ni ustanovljena), ni ovira za plačilo komunalnega prispevka.2

18. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama v relevantnem delu ni sporno oziroma tudi v primeru, če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze in bi ti potrdili, da so zatrjevana dejstva resnična (tj., da je treba za priključitev na javni vodovod zgraditi približno 120 m dolg priključek, da je treba v ta namen v sodnem postopku izposlovati služnost, da tožnik stroškov za izvedbo priključka ne zmore plačati, da je podal vlogo za oprostitev plačila prispevka in da se oskrbuje z vodo iz vodnega zajetja), to ne bi vplivalo na odločitev. Poleg tega se je tožnik, kot je navedel v pisni vlogi, v izogib dodatnim stroškom glavni obravnavi odpovedal. 20. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Razen, kadar jo na podlagi pogodbe o komunalnem opremljanju iz 157. člena ZUreP-2 zagotovi investitor. 2 Glej I U 251/2011, I U 255/2011, 172/2020 in druge.