Jedro

Denacionalizacija v obliki nadomestnih zemljišč je urejena različno za kmetijska in za stavbna zemljišča. Za stavbna zemljišča je podlaga za to obliko denacionalizacije v 3. odstavku 42. člena ZDen. Sporazum o vrnitvi nadomestnega zemljišča skleneta zavezanec, v premoženju katerega so nepremičnine, glede katerih sicer ni ovir za vrnitev v naravi. Zavezanec za vrnitev nadomestnega kmetijskega zemljišča pa je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Sklad je zavezanec za vrnitev nadomestnih zemljišč, če podržavljenih kmetijskih zemljišč, iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrnitvi v naravi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 6. 6. 2002, se odpravi in se zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 12. 3. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil njegovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišča, v času podržavljenja parc. št. 338 gozd v izmeri 5547 m2 vl. št. 164 k. o. C. Na podlagi listin v upravnih spisih je tožena stranka ocenila, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je podržavljeno zemljišče v času odločanja zazidano stavbno zemljišče in ga kot takega ni mogoče vrniti v naravi glede na določilo drugega odstavka 32. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Vrniti pa ga tudi ne bi bilo mogoče zato, ker se nahaja v sredstvih podjetja, v postopku lastninskega preoblikovanja katerega tožnik svojega denacionalizacijskega zahtevka ni zavaroval s predlogom za začasno odredbo. Denacionalizacijskemu upravičencu bi zato šla odškodnina v obveznicah Slovenska odškodninske družbe. Prvostopni organ je tožnika večkrat pravilno pozval, naj v tako obliko spremeni svoj zahtevek in ga vsakič pravilno opozoril, da bo sicer njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik je vsakič vztrajal pri odškodnini v obliki nadomestne nepremičnine, čeprav mu je bilo pojasnjeno, da je taka oblika denacionalizacije možna samo na podlagi sporazuma z zavezancem. Tožnik v teku postopka takega sporazuma ni uspel skleniti, niti ni izkazal realne možnosti, da bi ga sklenil. Ker ni pristal na odškodnino v obliki obveznic, ki bi bila edino možna oblika denacionalizacije, je po presoji tožene stranke prvostopni organ njegov zahtevek pravilno zavrnil. Nerelevantni so po oceni tožene stranke pritožbeni ugovori tožnika, da je pri vračanju v naravi vztrajal, ker odškodnina v obveznicah ne predstavlja realne tržne vrednosti zemljišča in bi zato bil v neenakopravnem položaju s tistimi, ki premoženje dobijo vrnjeno v naravi. Gre namreč za različne dejanske in pravne položaje: v obravnavanem primeru je zaradi opustitve zavarovanja zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetje, ki ima sporno nepremičnino v svojih sredstvih, prenehalo biti denacionalizacijski zavezanec in kot tako tudi ni imelo interesa za sklenitev morebitnega sporazuma, sporno zemljišče pa je tudi zazidano stavbno zemljišče. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik tudi v tožbi vztraja, da se ne strinja z vrnitvijo podržavljenega premoženja v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Zglasil se je na Skladu, vendar so mu tam povedali, da ne sklepajo sporazuma z upravičenci. V podjetju, ki je sedaj lastnik podržavljenega zemljišča, pa so mu povedali, da so zemljišče odkupili od občine, zato jih denacionalizacija ne zanima. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve te odločbe, in predlaga, da se tožba zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

Predmet odločanja v tem postopku je denacionalizacija parc. št. 338, gozd v izmeri 5547 m2, vl. št. 164 k.o. C, ki je bila tožnikovemu pravnemu predniku razlaščena z odločbo MLO, A z dne 12. 2. 1954, izdano na podlagi temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ; št. 28/47). V vlogi za denacionalizacijo je tožnik zahteval za pozidana zemljišča nadomestno kmetijsko zemljišče. Za presojo pravilnosti odločitve je pomembna ugotovitev, kakšne vrste je bilo razlaščeno zemljišče takrat, ko je na njem prenehala lastninska pravica. Denacionalizaciji v obliki nadomestnih zemljišč je bila namreč v času, ko sta upravna organa odločala, že urejena različno za kmetijska in za stavbna zemljišča. Za stavbna zemljišča je podlaga za to obliko denacionalizacije v tretjem odstavku 42. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odl. US). V smislu te določbe je zahtevek za vrnitev nadomestne nepremičnine odškodninski zahtevek, ki ga denacionalizacijski upravičenec naslovi proti zavezancu, v premoženju katerega so nepremičnine, ki se po ZDen vrnejo (prvi odstavek 51. člena ZDen), torej podržavljeno premoženje, glede katerega ni ovir za vrnitev v naravi. Zavezanec za vrnitev nadomestnih kmetijskih zemljišč pa je po Zden-B (Uradni list RS, št. 65/98) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad). Po obvezni razlagi prvega stavka prvega odstavka 27. člena ZDen (Uradni list RS, št. 66/00) je Sklad, ki gospodari z zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije na podlagi 2. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 in 1/96) zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen, v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi. V tem primeru ni pomembno, ali so podržavljena kmetijska zemljišča v njegovih sredstvih, ali ne, pomembno tudi ni, zakaj kmetijskih zemljišč ni možno vrniti v naravi.

Iz odločb obeh upravnih organov izhaja, da sta podržavljeno zemljišče štela za stavbno zemljišče. Zavezanec za vrnitev nadomestnega zemljišča bi torej naj bilo podjetje, v katerem so sedaj podržavljena zemljišča. Po presoji sodišča pa v upravnem postopku vprašanje vrste rabe zemljišča ob razlastitvi ni bilo dovolj razčiščeno in zato tudi ni mogoče preiskusiti, ali so bili tožniku dani pravilni napotki, s kom mora skleniti sporazum o vrnitvi nadomestnega zemljišča. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994 (Uradni list RS, št. 3/95), zavzelo stališče, da so bila kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Po mnenju ustavnega sodišča je za tak predpis šteti zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, s katerim so bila nacionalizirana zemljišča v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja. Temeljnemu zakonu o razlastitvi iz leta 1947, ki je bil podlaga podržavljenju v tem primeru, pa glede na njegov cilj podržavljenja, ki ni bil usmerjen zgolj na zemljišča v gradbenem okolišu mest in naselij mestnega značaja, po mnenju tega sodišča ni mogoče pripisati enakega pomena na določitev statusa razlaščenega zemljišča. Zato je v primeru podržavljenja kmetijskih in gozdnih zemljišč na tej pravni podlagi treba ugotoviti, ali so bila ta zemljišča po planih stanovanjske in komunalne graditve že opredeljena kot gradbena. To je v postopku dejansko vprašanje, ki po presoji sodišča glede na podatke v predloženih upravnih spisih v obravnavanem primeru ni bilo razčiščeno. Zato je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, da bo v skladu z napotili v tej sodbi sama oziroma po prvostopnem organu dopolnila ugotovitveni postopek. Ob tem sodišče še pripominja, da je od opredelitve zemljišča odvisna tudi stvarna pristojnost drugostopnega upravnega organa (57. člen ZDen).

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena.