Jedro

Tožnika z ugovorom, da imata za objekt, ki bi ga morala porušiti, vsa upravna dovoljenja, napadata zakonitost s tožbo izpodbijane upravne odločbe. Presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta sodišče opravi šele pri odločanju o tožbi, ne more pa o tem sprejeti pravnega sklepanja v postopku presoje zahteve za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero sta tožnika zahtevala zadržanje izvršitve odločbe gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper z dne 23. 6. 2010 in odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 2. 2011, do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu. Z izpodbijanima odločbama je bilo tožnikoma naložena takojšnja ustavitev gradnje stanovanjskega objekta ter zunanje ureditve na parc. št. 15 k. o. ... (1. točka izreka); odstranitev navedenega objekta in zgrajene zunanje ureditve v šestih mesecih po prejemu odločbe organa druge stopnje (2. točka izreka); opozorilo tožnikoma, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka); prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO (4. točka izreka); da ni stroškov postopka (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnika nista izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki naj bi jima nastala z izvršitvijo izpodbijanih upravnih aktov. Zato je njuno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sklicuje se na določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 3. Zoper sklep sodišča prve stopnje sta tožnika vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjujeta, da imata za sporni objekt pravnomočno izdano gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano takratnemu investitorju, ki je tožnikoma prodal objekt v gradnji, skupaj z gradbenim dovoljenjem. Na mestu začete gradnje pa je bil postavljen objekt že pred letom 1967. V objektu, ki naj bi ga morala podreti, tožnika živita skupaj s svojima otrokoma, vnukinjo in materjo tožnice. Zato imata širši pravni interes za nerealizacijo izvršitve rušitve objektov, saj sporna nepremičnina predstavlja njun edini dom.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnika težko popravljive škode nista izkazala na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, oziroma da tožnika nista uspela dokazati, da se jima bo z izvršitvijo izpodbijanih upravnih odločb prizadela težko popravljiva škoda. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih, začasno odloži na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Trditveno in dokazno breme o nastanku težko popravljive škode sta na strani tožnikov. Tožnika morata natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanju izpodbijana odločitev in ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe zatrjevano težko popravljivo škodo verjetno tudi izkazati. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe zahteva restriktiven pristop.

7. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, tožnika skupaj s tožbo podajata zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odložila izvršba nedenarne obveznosti, ki je odrejena za primer neizpolnitve odrejenih obveznosti, naloženih z izpodbijanima odločbama (3. točka izreka prvostopne odločbe), vendar v izreku predlagane začasne odredbe predlagata odložitev izvršitve celotne tako prvostopne kot tudi drugostopne odločbe upravnih organov (z drugostopno odločbo je bil delno nadomeščen izrek prvostopne odločbe). Svoj predlog sta utemeljila s tem, da v objektu, ki naj bi po inšpekcijskih odločbah morala porušiti, stanujeta vse od nakupa nepremičnine v letu 1998 in da nimata drugega ustreznega prebivališča. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da s takšnimi navedbami tožnika nista navajala dejstev, pomembnih za nastanek pravno relevantne škode in se Vrhovno sodišče strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

8. Pritožbeni ugovor, da imata tožnika za objekt, ki bi ga morala porušiti, vsa potrebna upravna dovoljenja, na drugačno odločitev ne more vplivati. Tožnika z navedenim ugovorom napadata zakonitost s tožbo izpodbijane upravne odločbe. Presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta sodišče opravi šele pri odločanju o tožbi, ne more pa o tem sprejeti pravnega sklepanja v postopku presoje zahteve za izdajo začasne odredbe. V tem postopku presoja le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za njeno izdajo iz 32. člena ZUS-1. 9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.