Jedro

Ker je delavcu delovno razmerje prenehalo po novem ZDR - 2002, je pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati 2. odst. 109. člena ZDR-2002 in ne določb panožne kolektivne pogodbe.

Novi ZDR je uvedel nov koncept delovnega razmerja in ji na novo uredil odpravnino, zato pri odmeri višine odpravnine ni mogoče uporabiti določil panožne kolektivne pogodbe, saj ta temeljijo na prej veljavnem ZDR-90.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača odpravnino v višini 125.243,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2003 do plačila in ugotovilo obstoj terjatve iz naslova jubilejne nagrade in zapadlih obresti od 3.4.2002 do 17.11.2002 v višini 166.382,00 SIT, ki jo je toženi stranki naložilo v plačilo pod pogoji prisilne poravnave. Kar je tožnik iz naslova odpravnine zahteval več (86.562,45 SIT), je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 26.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 do plačila.

Zoper zavrnilni del 1. točke izreka sodbe se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Obširno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) pri odmeri odpravnine, saj bi moralo uporabiti veljavno Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 37/96), ki določa za delavca ugodnejšo odpravnino. Meni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi po novem ZDR enaka prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu po prejšnjih delovnopravnih predpisih, saj gre v obeh primerih za prenehanje delovnega razmerja zaradi ekonomskih, tehnoloških, strukturnih in organizacijskih razlogov. KP dejavnosti z uveljavitvijo novega ZDR ni prenehala veljati, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati voljo strank in določb KP dejavnosti ne bi smelo obiti. Ker teh določb ni uporabilo, mu pritožba očita napačno uporabo materialnega prava; ker pa ni pojasnilo, zakaj jih ni uporabilo, pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih). Predlaga razveljavitev 1. točke izreka sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka dne 15.6.2003, torej v času, ko je že veljal novi ZDR-02. Tožnik je zahteval odpravnino v višini, določeni s KP dejavnosti, ki v 3. odstavku

67. člena povzema določbo 3. odstavka 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini odpravnine, ki pripada tožniku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, oprlo na 109. člen ZDR-02. Po tej določbi je delodajalec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, delavcu dolžan izplačati odpravnino. Kot osnova za obračun se upošteva povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odpravnina se v skladu z 2. odstavkom

109. člena ZDR-02 odmeri v odvisnosti od števila let delovne dobe delavca pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 4 leta, zato je po citirani določbi upravičen do odpravnine v višini ene petine od osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. Glede na prejeto povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je tožniku prisodilo 125.243,95 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo.

V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, torej o tem, zakaj je sodišče prve stopnje uporabilo 109. člen ZDR-02 in ne

67. člena KP dejavnosti. Obrazložilo je, da je citirana določba KP dejavnosti določala odpravnino za delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo po postopkih, določenih v zakonodaji, veljavni pred 1.1.2003. Podpisniki KP dejavnosti se ob spremembi delovnopravne zakonodaje oz. podaljšanju veljavnosti KP dejavnosti niso izrecno dogovorili za ugodnejši obračun odpravnine, kot je določen v ZDR-02. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje. Tako v prejšnji kot sedanji delovnopravni zakonodaji sicer velja načelo, da se s kolektivnimi pogodbami lahko določi višji obseg pravic, kot pa ga delavcem zagotavlja zakon. Pritožba ima prav, da volje pogodbenih strank ni mogoče obiti. Vendar pa iz vsebine citirane določbe KP dejavnosti ne izhaja, da je bila pogodbena volja strank ob sklenitvi KP določitev ugodnejše višine odpravnine, kot jo je tedaj določal zakon. Nasprotno - stranke KP so se dogovorile za enako odpravnino, kot jo je določal tedanji zakon. Novi ZDR-02 je uvedel nov koncept delovnega razmerja in na novo uredil institut odpravnine. Zato ureditve v KP dejavnosti, ki temelji na prejšnjem ZDR-90, ni mogoče uporabiti v razmerjih, ki so nastala po uveljavitvi novega ZDR-02. Ne nazadnje je v KP dejavnosti ostala tudi vrsta za delavca "ugodnih" določb, ki jih sploh ni mogoče uporabiti, ker so v popolnem nasprotju s konceptom novega ZDR-02 (npr. dvostopenjsko odločanje, postopek razporeditve, postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti itd.).

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je uporabilo

109. člen ZDR-02 in odmerilo odpravnino v prisojeni višini. Višji tožbeni zahtevek je utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, navedeni v pritožbi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje pritožbene stroške krije sam.