Jedro

Zaradi korenite spremembe kraja bivališča in travmatične ločitve od matere bi bila otroku povzročena škoda, ki bi se zaradi trenutne zmedenosti na njegovem čustvenem področju lahko prevesila v vedenjske motnje. Ker toženka tudi glede svoje osebnosti ne izkazuje posebnosti, ki bi ji onemogočale vzgojo, varstvo in oskrbo otroka ter zato, ker so se ponovno vzpostavili redni stiki med tožnikom in otrokom, je prav, da otrok še naprej ostane v vzgoji, varstvi in oskrbi materi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove zahtevke, da se sodna poravnava z dne 19.5.2010, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št.3423/2004-IV, s katero je bil mld. A.M.J.Ž., roj. 15.9.2004, zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo toženki, spremeni tako, da se mld. otrok zaupa v varstvo in vzgojo ter oskrbo tožniku, da je toženka dolžna od dneva predodelitve otroka dalje tožniku prispevati 100,00 EUR mesečne preživnine in da ima tožena stranka stike z otrokom med tednom dva dni popoldan, vsak drugi konec tedna pa od petka popoldan do nedelje zvečer. Sodišče je zavrnilo tudi izdajo začasne odredbe, po kateri bi tožnik imel stike z mld. otrokom vsak ponedeljek in četrtek od 14. do 20.00 ure in vsako soboto od 9.00 do 20.00 ure ter 14 dni v obdobju poletnih počitnic. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 351,00 EUR.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je tožbo vložil zaradi preprečevanja normalnega izvajanja stikov, krive ovadbe suma spolne zlorabe in grdega ravnanja toženke ter na sploh iz razloga, ker toženka ni zmožna zagotoviti primerne vzgoje ter zagotoviti ustreznega in varnega okolja brez pritiskov na mld. otroka. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je bil obseg preprečevanja stikov tolikšen, da utemeljuje predodelitev otroka. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede škodljivega in doktrinarnega ravnanja toženke in do njegovih navedb o slabem vplivu matere na sina. Meni, da bi bilo zaupanje otroka v vzgojo in varstvo njemu potrebno in v skladu z dolgoročno otrokovo koristjo, saj razmere in okoliščine bivanja z materjo otrokovim koristim ne ustrezajo. Meni še, da bi se morale v ponovljenem postopku ponovno preučiti sinove dejanske življenjske okoliščine ter, ali je s tem, da je dodeljen materi, zagotovljena njegova največja korist. Tožnik je vložil tudi dopolnitev pritožbe vendar po poteku pritožbenega roka, zato ni mogla biti predmet presoje pritožbenega sodišča. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevati in zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Pravni standard „korist otroka“ je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Za konkretizacijo daje zakon le splošna izhodišča (4. člen, 5.a člen, 6. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR). Korist otroka je glavno načelo tudi pri uresničevanju pravice otroka do stikov s starši. Otrokov interes je odraščati ob obeh starših, čeravno z enim od njim le prek izvrševanja stikov. Pravica do stikov je tako pravica staršev kot pravica otroka. Vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. Ker stike legitimira otrokova korist, zato zakon določa, da sodišče lahko pravico staršev do stika omeji, če ti pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (5. odstavek 106. člena ZZZDR). Otrokova psihična obremenitev pa je lahko tudi posledica kratenja pravice do stikov tistega od staršev, kateremu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Prav upoštevaje otrokovo korist sta zato oba starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka, ki povzroča njegov odpor proti stikom. Dolžan pa je tudi aktivno ravnati: v okviru svoje vzgojne naloge, mora pri otroku poskušati odpraviti morebitni psihični odpor proti stikom oziroma pri njem vzpostaviti ustrezen pozitivni odnos do stikov. Po drugi strani pa mora tisti od staršev, ki mu gre pravica do stikov, opustiti vse, kar drugemu otežuje vzgojo otroka (prim. Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uvodna pojasnila prof. dr. Karla Zupančiča in dr. Barbare Novak, Ur. l. RS, Ljubljana 2008).

V obravnavani zadevi niti ni sporno, da je prišlo do omejitve stikov tožnika z mld. otrokom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zato obstajala podlaga (sum spolne zlorabe otroka), ki pa se je kasneje izkazala za neutemeljeno. Kot je ugotovila sodna izvedenka psihiatrične stroke, so dogodki, ki so sledili postavljenemu sumu spolne zlorabe, značilna eskalacija konflikta po neuspeli partnerski zvezi. Iz izvedenkinega mnenja izhaja, da je bilo treba otrokove izjave obravnavati skrajno resno, kar je toženka, ki jo izvedenka v vlogi matere ocenjuje kot skrbno, ljubečo in stabilno, tudi pravilno storila. Ni pa bilo ustrezno njeno nadaljnje postopanje tudi zaradi neustrezne strokovne pomoči, ki jo je dobila. Ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca klinične psihologije dr. G., ki je situacijo med otrokom in staršema ocenil kot podaljšano simbiotično obdobje med materjo in sinom, toženko pa ocenil kot pretirano navezano na svojega otroka in pretirano zaskrbljeno, omejitve oziroma prekinitve stikov (junij in julij 2008) ni mogoče šteti kot podlago, ki bi narekovala poseg v pravnomočno odločitev, v kateri je mld. otrok zaupan v vzgojo in varstvo toženki. Drugi izvedenec klinično psihološke stroke (dr. P.) je namreč ugotovil, da bi bilo kljub izkazani možnosti negativne indoktrinacije otroka in kljub toženkini hiperprotektivnosti, vendarle v otrokovo največjo korist, da še naprej ostane s toženko. Zaradi korenite spremembe kraja bivališča in travmatične ločitve od matere, bi otroku bila povzročena škoda, ki bi se zaradi trenutne zmedenosti na njegovem čustvenem področju lahko prevesila v vedenjske motnje. Ker toženka tudi glede svoje osebnosti ne izkazuje posebnosti, ki bi ji onemogočale vzgojo, varstvo in oskrbo otroka ter zato, ker so se ponovno vzpostavili redni stiki med tožnikom in otrokom, je prav, da otrok še naprej ostane v vzgoji, varstvi in oskrbi materi. Pri tem pa je treba opozoriti na ugotovitve izvedenca kliničnega psihologa dr. P., ki ugotavlja, da je mld. A.M. že v čustvenem zapletu, ki je pogojevan z neustreznim postopanjem njegovih staršev, ki izhaja iz njunega nepredelanega partnerskega odnosa. Iz sodne prakse izhajajo primeri resnih čustvenih težav otrok, ki so bile posledice neugodnega psihosocialnega okolja, ustvarjenega z nepredelanim konfliktom bivših partnerjev. Pravdni stranki bi se morali zavedati vsebine svoje starševske vloge, da so jima njune starševske pravice in dolžnosti dane v korist otroka in da se zato predpostavlja, da sta jih v ta namen pripravljena in sposobna uresničevati. Kot primarna varuha otrokovih koristi bosta zato morala najti način, s katerim bosta čimbolj omilila posledice prenehanja njune partnerske zveze, in se usmerila k otroku tako, da mu omogočita čim boljše pogoje za njegov optimalni psihosocialni razvoj.

Glede na gornje razloge se pritožba izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Odločitev o toženkinih stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 413. člena ZPP.