Jedro

Po določilu 320. člena ZOR se denarne obveznosti izpolnijo v kraju, kjer ima upnik svoj sedež. Glede časa izpolnitve denarne obveznosti preko banke pa velja določilo 318. člena ZOR, da je dolg poravnan, ko prispe na upnikov bančni račun.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da ostane v veljavi sklep, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo glavnice 11.355,20 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1992 do plačila in izvršilnimi stroški 5.460,00 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.5.1992 do plačila - vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna plačati toženi stranki 5.985,00 sit pritožbenih stroškov v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložila dne 22.5.1992, zahtevala od tožene stranke obračunane obresti v znesku 11.355,20 sit z zamudnimi obrestmi od vložitve predloga in stroške. Po ugovoru tožene stranke, je sodišče prve stopnje v postopku, ki je tekel po določilih za spore majhne vrednosti, razsodilo tako, da je izvršilni naložitveni sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi uveljavila pritožbeni razlog zmotne uporabe materijalnega prava.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da je bila tožena stranka od 25.5.1990 dalje (DUR) dolžna znesek 60.000 din. Znesek je plačala z nakazilom preko banke, pri tem pa je toženka po lastni navedbi zapisala v nakazilo napačno številko podružnice SDK (501500 - namesto 51500) in je bilo nakazilo preusmerjeno firmi iz Ljubljane, ki ga je imela na svojem računu od 25.5.1990 do 6.3.1991. Tožeča stranka je od toženke zahtevala obračunane obresti za čas od zapadlosti to je od 2.6.1990 do nakazila na svoj bančni račun dne 7.3.1991. Prvostopno sodišče je glede na skladne navedbe strank pravilno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa je uporabilo materijalno pravo.

Po določilu 320. člena ZOR se denarne obveznosti izpolijo v kraju, kjer ima upnik svoj sedež. Glede časa izpolnitve denarne obveznosti preko banke pa velja določilo 318. člena ZOR, da je dolg poravnan, ko prispe na upnikov bančni račun. Iz obeh določil je šteti, da je toženka poravnala svoj dolg 7.3.1991, ko je nakazilo prispelo k tožeči stranki. Le-ta je upravičena tudi do zamudnih obresti, ki jih je obračunala v predloženem obračunu.

Pomota v zapisu upnikovega žiro računa, ki je povzročila plačilno zamudo, se je dogodila toženi stranki. Obveznost tožene stranke je skladno s 295. členom ZOR prenehala z izpolnitvijo dne 7.3.1991. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materijalnega prava, je pritožbeno sodišče skladno s 4.odst. 373. člena ZPP, spremenilo prvostopno odločbo tako, kot je razvidno iz izreka.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 1.odst. 154. in 2. odst. 166. člena ZPP. Tožeča stranka je priglasila le pritožbene straoške in je upravičena do nagrade odvetniku ta sestavo pritožbe (80 točk) in končno poročilo (10 točk) pri vrednosti točke 66,50 sit.