Jedro

Vlagatelj v zahtevi, glede na končni rezultat izvršilnega postopka, utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v sklepu navesti, kaj bi dolžnica morala še storiti, da bi svojo obveznost izpolnila.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Upnik in dolžnica sta nesporno v nepravdnem postopku za ureditev razmerij med solastniki sklenila poravnavo, po kateri je tožnik postal lastnik, med drugim tudi sporne parcele 167/2 k.o... V breme tej parceli so stranke ustanovile služnostno pravico pešpoti v korist vsakokratnega lastnika parcel 160/5 in 160/6. Upnik je v pravdnem postopku od sodišča zahteval naj odloči, da mu je dolžnica dolžna izročiti zapadni del njegovega zemljišča parc.št. 167/2 k.o... in s tega zemljišča odstraniti nasutje s trdim materialom, škarpo pri vhodu v garažo v dolžini 1 m in širini 0.30 m ter betonski podstavek pred vhodom v garažo z rešetko in razni gradbeni material ob garaži ter mu plačati 36.000,00 SIT z obrestmi in pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 36.000,00 SIT z obrestmi, v ostalem pa je tožbenemu zahtevku ugodilo. Dolžnica se je proti odločitvi sodišča prve stopnje pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v delu, ki se nanaša na odstranitev nasutja s trdim materialom, škarpe pri vhodu v garažo, betonskega podstavka pred vhodom v garažo z rešetko in raznega materiala ob garaži in v odločitvi o pravdnih stroških, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, ki se nanaša na izročitev zahodnega dela zemljišča na parc. št. 167/2 k.o..., potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi navedene izvršljive sodne odločbe je upnik, zaradi dosege nenadomestnih dejanj, predlagal izvršbo zaradi izročitve zemljišča v posest in izterjave izvršilnih stroškov. Sodišče je s sklepom o izvršbi dovolilo predlagano izvršbo. Proti sklepu o izvršbi je dolžnica vložila ugovor s predlogom, da ga sodišče razveljavi v celoti in izvršbo ustavi. V ugovoru je dolžnica navedla, da je upniku izročila nepremičnino, na katero meri sklep, v njegovo posest in uživanje že zdavnaj. Sodišče je ugovor dolžnice kot neutemeljen zavrnilo in v obrazložitvi navedlo, da iz priloženih spisov in navedb upnika izhaja, da dolžnica svoje obveznosti ni izpolnila niti v petnajstih dneh niti do danes, čeprav navaja, da je zemljišče že zdavnaj izročila v posest upnika. Sodišče je glede na navedeno štelo, da ni izkazan razlog iz 8. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) in je ugovor dolžnice kot neutemeljen zavrnilo.

Proti sklepu sodišča o ugovoru se je pritožila dolžnica in v pritožbi navedla, da ima upnik posest na nepremičninah, ki so predmet izvršbe in da dolžnica na teh nepremičninah izvršuje samo posest stvarne služnosti vožnje. Sodišče druge stopnje je dolžničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da dolžnica ni niti v ugovoru proti sklepu o izvršbi niti v pritožbi navedla nobenih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo v smislu določb 50. člena ZIP.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju vlagatelj) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vlagatelj z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija sklep sodišča prve stopnje in sklep sodišča druge stopnje v celoti, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in sicer 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, v povezavi z napačno uporabo materialnega prava in sicer 1. in 2. odstavka 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter 1. odstavka 42. člena ZTLR. Vlagatelj v zahtevi navaja, da imata oba sklepa take pomanjkljivosti, da ju ni mogoče preizkusiti, saj nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega so razlogi nejasni oziroma so med seboj v nasprotju, nasprotje pa obstaja tudi med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami. Po mnenju vlagatelja nobeden od sklepov nima razlogov o tem, zakaj dolžnica svoje obveznosti iz izvršilnega naslova ni izpolnila, oziroma nima razlogov o tem, kaj bi pravzaprav morala storiti, oziroma v čem je njena obveznost iz izvršilnega naslova. Nobeden od sklepov torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o neobstoju razlogov, ki preprečujejo izvršbo.

Vlagatelj navaja, da se sodišči sklicujeta na pravdne in izvršilne postopke, ki so tekli med obema strankama zaradi motenja posesti poti preko sporne parcele, ki pa z dano izvršilno zadevo nimajo nobene zveze. V pravdah zaradi motenja posesti se obravnava le zadnje dejansko posestno stanje, pravica pa se uveljavlja s posebno tožbo. Po mnenju vlagatelja sta obe sodišči z enačenjem pravde zaradi motenja posesti in pravde zaradi izročitve nepremičnine lastniku, tudi napačno uporabili 2. in 3. odstavek 37. člena in 1. odstavek 42. člena ZTLR. Vlagatelj v zahtevi tudi navaja, da sta obe sodišči napačno povzeli, da vlaga dolžnica ugovor "smiselno iz razloga po 8. točki 50. člena ZIP, torej, da je terjatev prenehala po nastanku izvršilnega naslova". Iz ugovora dolžnice, kot tudi iz pritožbe izhaja, da dolžnica ves čas zatrjuje, da je obveznost iz izvršilnega naslova "že zdavnaj izvršila". Torej povzemata sodišči nekaj, česar v ugovoru tožnice ni. Vlagatelj zato Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep sodišča druge stopnje ter sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vlagatelj ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je dolžnica vložila ugovor iz razloga po 8. točki 50. člena ZIP. Za tak ugovor gre, če dolžnik trdi, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Dolžnica je ugovarjala, da je sporne nepremičnine upniku izročila že zdavnaj, to pa ni trditev v smislu citirane zakonske določbe. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da iz priloženih spisov v pravdnih in izvršilnih zadevah glede motenja posesti in iz navedb upnika izhaja, da dolžnica svoje obveznosti ni izpolnila. Ob tem celo sodišče prve stopnje samo poudarja, da v teh pravdah ugotovljena posest pravice vožnje in pešpoti ter njeno motenje, za postopek izvršbe sploh ni pomembna. Vlagatelj v zahtevi, glede na končni rezultat izvršilnega postopka, utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v sklepu navesti, kaj bi dolžnica morala še storiti, da bi svojo obveznost izpolnila. Zato je treba sicer (pre)skromni ugovor dolžnice razumeti tako, da dolžnica trdi, da je že opustila vsa dejanja, s katerimi je posegala v upnikovo lastninsko pravico, razen dejanj, ki pomenijo izvrševanje služnostne pravice. Zatrjuje torej, da na podlagi izvršilnega naslova ni dolžna storiti ničesar več. Vrhovno sodišče se zato strinja z vlagateljem zahteve, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo in obravnavalo dolžničinega ugovora. Zato v sklepu tudi ni navedlo razlogov o dejstvih, ki so odločilna za presojo utemeljenosti ugovora. Torej je zagrešilo očitano bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje ni odpravilo postopkovne kršitve sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje, tudi sodišče druge stopnje v sklepu ni obrazložilo, kaj izvršilni naslov - takšen, kakor je nastal z odločitvijo sodišča druge stopnje, da le delno potrdi sodbo prve stopnje - dolžnici pravzaprav nalaga. Sodišče bi moralo obrazložiti, kaj bi dolžnica morala sploh (konkretno) storiti do vložitve izvršilnega predloga, v katerem je upnik navedel, da ni izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova. To je treba še dodatno obrazložiti zaradi narave predlaganega, in z izvršilnim sklepom sodišča prve stopnje tudi dovoljenega načina izvršbe. Sodišče je namreč z izvršilnim sklepom dovolilo predlagano izvršbo tudi z izvršitvijo zagrožene denarne kazni, če dolžnica tudi v dodatnem roku ne bo izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova. Pomembno je zlasti, kaj je dolžnici po izvršilnem naslovu za naprej naloženo, da bo izpolnjena njena obveznost iz izvršilnega naslova. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 408. člena ZPP in 14. členom ZIP, v celoti razveljavilo sklepa sodišč prve in druge stopnje in vrnilo zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju o ugovoru dolžnice oceniti, ali je dolžnica na podlagi izvršilnega naslova dolžna storiti še kaj, da bi svojo obveznost izpolnila. Glede na okoliščine primera, kakor so se pokazale doslej, ne bo odveč pripomba, da gre za situacijo, ko je treba presojo po 1. odstavku 53. člena ZIP skleniti z oceno, da je potreben narok za obravnavanje dolžničinega ugovora. Pričakovati je namreč, da bosta upnik in dolžnica, z dodatnimi utemeljitvami, sodišču preskrbela potrebno procesno gradivo. Po dosedanjem stanju postopka pa se zdi prav mogoče, da bo obravnavanje dolžničinega ugovora na način, ki je bil prej obrazložen, narekovalo ne le analizo izršilnega naslova, temveč na podlagi opravljene analize tudi presojo, kakšen izvršilni naslov obravnavana pravnomočna sodba sploh predstavlja - torej v kakšnem smislu sploh je izvršljiva in s kakšnim sredstvom.

Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava, ker je že uveljavljana kršitev določb postopka narekovala razveljatev sklepov obeh sodišč. Vendar je na koncu treba pripomniti, da bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o ugovoru upoštevati tudi materialnopravna izhodišča spora, torej 1. in 2. odstavek 37. člena in 1. odstavek 42. člena ZTLR, na kar je opozoril vlagatelj v zahtevi. Pri tem pa bo za pravilno razumevanje in razlago izvršilnega naslova, na katerega se opira izvršilni predlog, zanimiva tudi preostala vsebina spora, v katerem je izvršilni naslov nastal, namreč tista, o kateri v času dosedanjega odločanja še ni bilo pravnomočno odločeno.