Jedro

Ne glede na to, ali gre za zasebni ali javni sektor, je dejstvo, da neenaka obravnava delavca, ki opravlja delo za delodajalca na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav bi moral delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 11. člena ZDR, 2. odstavek 13. člena ZDR-1), v primerjavi z drugimi pri delodajalcu zaposlenimi delavci, ni dopustna. Če so bili pri toženi stranki, kot je pokazal dokazni postopek, v spornem obdobju zaposleni kot kamermani tudi delavci brez ustrezne izobrazbe, tožnica pa je pri toženi stranki tudi opravljala delo kamermana že od leta 2007 dalje, pomanjkanje strokovne izobrazbe ni ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, če so sicer vsi elementi delovnega razmerja dokazani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo: - da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, za polni delovni čas na delovnem mestu kamerman, uvrščenem v 27. plačni razred, od 1. 1. 2016 dalje pa z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, za polni delovni čas na delovnem mestu kamerman VI, uvrščenem v 25. plačni razred (I. točka izreka); - da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 29. 2. 2016 ni prenehalo in še vedno traja, tožena stranka pa je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto kamerman VI ter jo prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja za čas od 1. 7. 2010 dalje (II. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati bruto plače za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015 v višini 27. plačnega razreda, odvesti davke in prispevke ter izplačati razliko med neto plačami in prejetimi plačili za delo pri toženi stranki od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, za čas od 1. 1. 2016 do 29. 2. 2016 v višini 25. plačnega razreda, odvesti davke in prispevke ter izplačati razliko med neto plačami in prejetimi plačili za delo pri toženi stranki od 1. 1. 2016 do 29. 2. 2016, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter za čas od 1. 3. 2016 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v višini 25. plačnega razreda, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leta 2010 do 2015 v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, ter tožnici po odvodu davkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku določenih datumov zapadlosti do plačila, v presežku (glede tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 346,00 EUR bruto z izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila ter glede obrestnega zahtevka od prisojenega neto regresa za letni dopust za leto 2010 za čas od 2. 7. 2010 do 31. 12. 2010) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati stroške za prevoz na delo in z dela v zneskih, ki so razvidni iz izreka, za obdobja od oktobra 2011 do februarja 2016, v presežku (glede tožbenega zahtevka za plačilo stroškov za prevoz na delo in z dela za september 2012 v znesku 86,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 do plačila) pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (V. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati stroške za prehrano med delom za isto obdobje, v zneskih, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe, v presežku pa je tožbeni zahtevek (za plačilo višjih zneskov iz tega naslova za posamezne mesece, navedene v izreku, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo (VI. točka izreka); - da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.795,17 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo oziroma njen ugodilni del tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo (v izpodbijanem delu) spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je imelo delovno razmerje tožnice pri toženi stranki v času od 1. 7. 2010 do 29. 2. 2016 naravo delovnega razmerja. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje v celoti zanemarja dejstvo, da tožnica tudi ni imela ustrezne izobrazbe za delovno mesto, ki bi lahko po opisu del in nalog ustrezalo pogodbenemu opisu dela, ki ga je v navedenem obdobju opravljala, kar med pravdnima strankama niti ni sporno (glej izpovedbo tožnice na naroku dne 17. 11. 2016, 5. stran zapisnika). Neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja, ki je predpisan za zasedbo delovnega mesta kamerman (univerzitetna izobrazba) in kamerman VI (VI. stopnja strokovne izobrazbe), onemogoča sklenitev zakonite pogodbe o zaposlitvi z delavcem, ki takšnih izobrazbenih pogojev ne izpolnjuje. Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki jih je tožena stranka v navedenem obdobju sklenila s tožnico, so bile posledično sklenjene zakonito in ne predstavljajo prikritega oz. de facto delovnega razmerja. Tožena stranka je javni zavod, zato je pri sklepanju pogodb o zaposlitvi dolžna upoštevati določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Navedeni zakon v 3. odstavku 16. člena toženi stranki kot javnemu zavodu prepoveduje, da bi delavcu zagotavljala pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenila javna sredstva (3. odstavek 16. člena ZJU). Delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, mora izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela (22. člen ZDR-1). ZDR-1 v 1. odstavku 9. člena določa, da sta pri sklepanju in pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov. Če bi tožena stranka zaposlila tožnico na delovno mesto kamerman ali kamerman VI, bi s tem neposredno kršila določila 9. in 22. člena ZDR-1, s takšno zaposlitvijo pa bi ji tudi bile priznane pravice v večjem obsegu, kot bi ji lahko šle, kar pa je v nasprotju z zgoraj omenjenim določilom 16. člena ZJU. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, na katerega se v nadaljevanju obrazložitve (točka 11) sklicuje sodišče prve stopnje, in sicer da je pomočnica generalnega direktorja tožene stranke A.A. v elektronskem sporočilu z dne 18. 2. 2015 zapisala, da tožnica za delovno mesto po posredovanem ji osnutku pogodbe o zaposlitvi izpolnjuje s splošnim aktom delodajalca predpisane pogoje. Enako velja tudi za izpovedbo priče B.B., da tožnica izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta kamerman VI in da pri toženi stranki upoštevajo nacionalno poklicno kvalifikacijo. Takšne navedbe ne morejo spremeniti dejstva, da po zgoraj navedenih prisilnih določilih sklenitev pogodbe o zaposlitvi v javnem sektorju z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev (v obravnavanem primeru izobrazbenega), ne more biti zakonita. Objektivno dejstvo, ki ga je lahko iz predloženih dokazil ugotovilo sodišče in ki med pravdnima strankama sploh ni sporno, je, da tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta kamerman (univerzitetna izobrazba) in kamerman VI (VI. stopnja strokovne izobrazbe). Tožena stranka zato meni, da sodišče iz tega razloga ne sme ugotoviti obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje, saj bi bila takšna odločitev v neposrednem nasprotju s citiranimi materialnim določili, ki so prisilne narave. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka meni, da judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 291/2015, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne obravnava enakega primera, kot je obravnavani. V navedenem judikatu je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da (cit.) je v zvezi z uporabo prvega odstavka 20. člena ZDR (22. člena ZDR-1) treba pritrditi reviziji, da je zakonska določba res taka, kot jo razlaga revidentka: delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, mora izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oz. s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Iz tega izhaja, da načeloma delodajalec z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ni dolžan skleniti pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa, če jo kljub tej določbi sklene, pogodba velja. V nadaljevanju obrazložitve je Vrhovno sodišče RS s tem v zvezi še pojasnilo, da je pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja poleg elementov tega razmerja tudi to, da izvajalec del (delavec) izpolnjuje pogoje za sklenitev delovnega razmerja (glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe, itd.) na enakih delih v organiziranem procesu delodajalca. Res je, da je Vrhovno sodišče RS tudi opozorilo, da je ena od odločilnih okoliščin enako obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi zaposlenimi, oziroma da je treba delavca, za katerega se ugotavlja obstoj delovnega razmerja, obravnavati enako, kot delavca, s katerim delodajalec kljub neustrezni izobrazbi sklene pogodbo o zaposlitvi, in da je zato pomembno tudi vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za določen čas, ker ni imel ustrezne izobrazbe in ni izpolnjeval drugih pogojev (vozniško dovoljenje) in ali je tožena stranka tudi sicer na takih in podobnih delih zaposlovala samo delavce z ustrezno izobrazbo, ali je pa zaposlovala tudi delavce brez ustrezne izobrazbe. V obravnavanem konkretnem primeru pa se je sodišče pri uporabi navedenega pravila enakega obravnavanja očitno naslonilo na del izpovedbe priče E.E., da tudi nekateri od drugih kamermanov, ki so zaposleni pri toženi stranki, ne izpolnjujejo pogoja VII. stopnje izobrazbe za zasedbo tega delovnega mesta. Vendar pa je sodišče pri tem zanemarilo pomen drugega - povezanega ključnega dela izpovedbe E.E., ki je pojasnil, da se je pred novo sistemizacijo delovnih mest v letu 2008 na takšna delovna mesta zaposlovalo tudi osebe brez ustrezne izobrazbe na podlagi delovnih izkušenj iz preteklosti, medtem ko kasneje to ni bilo več mogoče. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo v citirani odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 291/2015 nobene podlage za ugotavljanje neenakega obravnavanja tožnice glede na ostale zaposlene delavce tožene stranke ne enakih delovnih mestih. Kršitev pravila enakega obravnavanja bi obstajala samo v primeru, če bi tožena stranka v času, ko je s tožnico sklepala pogodbo civilnega prava, s katerim od delavcev, ki ne izpolnjuje pogoja izobrazbe za določeno delovno mesto, kljub temu sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tudi judikat VS RS opr. št. VIII Ips 306/2009, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne obravnava istovrstnega primera, saj pogoj neizpolnjevanja izobrazbe obravnava v kontekstu upravičenosti do plače delovnega mesta, ki ga delavec dejansko opravlja, ne glede na to, ali za to delovno mesto izpolnjuje pogoje. Ne pomeni pa takšno stališče, da delavec, ki ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za delovno mesto, lahko kljub temu za takšno delovno mesto sklene z delodajalcem v javnem sektorju zakonito pogodbo o zaposlitvi, oziroma celo to, da lahko sodišče takšno delovno razmerje vzpostavi s sodbo. Nepravilna in nezakonita je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015 na delovnem mestu kamerman, uvrščenem v 27. plačni razred, ter od 1. 1. 2016 dalje na delovnem mestu kamerman VI, uvrščenem v 25. plačni razred (točka I. izreka sodbe). Posledično je sodišče tožeči stranki neutemeljeno prisodilo tudi vse iz delovnega razmerja izvirajoče denarne zahtevke (razlike v plači, regres, stroške prevoza na delo in stroške za prehrano med delom).

Nepravilna in nezakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 29. 2. 2016 ni prenehalo in še vedno traja. Tudi če bi bilo pravilno stališče sodišča, da so bili pri tožnici podani vsi elementi delovnega razmerja, torej da je obstajalo faktično delovno razmerje ne glede na neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja, je potrebno obvestilo tožene stranke z dne 28. 1. 2016 obravnavati kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, česar pa sodišče ni storilo in se do tega tudi ni opredelilo, čeprav je tožena stranka navedbe s tem v zvezi podala v okviru pripravljalne vloge z dne 13. 9. 2016. Sodišče prve stopnje si namreč s tem v zvezi zastavlja kot odločilno vprašanje, ali pri toženi stranki obstaja potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica. Tožena stranka je v obvestilu o prenehanju pogodbenega razmerja z dne 28. 1. 2016, ki ga je podpisal B.B., vodja G. programa C. centra D., pojasnila razloge, zakaj pogodbeno sodelovanje s tožečo stranko objektivno ni več mogoče - enako seveda velja tudi za delovno razmerje, v kolikor bi obstajalo faktično delovno razmerje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je pojasnila, da je meseca januarja 2016 glede na sprejeti programsko produkcijski načrt za leto 2016 pričela z dodatnim zmanjševanjem obsega lastne produkcije in produkcijskih standardov TV oddaj, v G. C. centru D. pa je začela z izvedbo reorganizacije delovnih procesov oz. kadrovske sanacije z namenom zmanjševanja stroškov dela. V ta namen je bila sprejeta odločitev, da se v F. v D. zmanjša število vseh delavcev za 21, tako redno zaposlenih kot honorarnih sodelavcev. Navedeno je bilo tudi razlog, da tožena stranka pogodbe o poslovnem sodelovanju s tožnico ni podaljšala oz. ji je poslala obvestilo o prenehanju pogodbenega razmerja z dne 28. 1. 2016. Razlogi, ki so navedeni v točkah 3 in 4 obrazložitve navedenega obvestila so resnični in utemeljeni. F. v D. studijske dnevno informativne oddaje v uredništvu za italijansko narodno skupnost v uredništvu G. programa od tedaj dalje producira z enim kamermanom manj, druge studijske oddaje, ki so bile producirane s tremi kamermani, pa producira z dvema kamermanoma. Tožena stranka torej dela tožnice ni nadomestila z novo zaposlitvijo ali novim zunanjim sodelavcem. V nasprotju z vsemi zgoraj navedenimi razlogi se je sodišče pri presoji, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, omejilo na del izpovedbe priče B.B., da je pri toženi stranki potreba po kamermanu, oziroma da so potrebe po opravljanju tega dela. Takšna izjava priče B.B. je izvzeta iz konteksta njegove izpovedbe in ji je sodišče dalo povsem drugačno sporočilno vrednost, ko jo ima ob pravilnem razumevanju vsebine, ki je razvidna iz prepisa zvočnega posnetka na 15 strani (zlasti drugi in tretji odstavek izpovedbe). B.B. je namreč izpovedal, da potrebe po tem delu so, vendar pa tožena stranka v okviru racionalizacije oz. zmanjševanja stroškov ni mogla drugače, kot da je produkcijski proces prilagodila tako, da sedaj oddaje dela z enim kamermanom in da so zmanjšali tudi zahtevnost oz. produkcijski standard oddaj. Iz njegove izpovedbe so povsem jasno razvidni razkoraki med potrebami in realnimi zmožnostmi, ki jih narekujejo objektivna dejstva in okoliščine (ukrepi za znižanje stroškov poslovanja, reorganizacija delovnih procesov z namenom zmanjševanja stroškov dela). Tudi na posebno vprašanje sodnice - ali lahko zaključimo, da potreb po tem delu ni? - je B.B. jasno odgovoril, da potrebe sicer so, vendar da vsak dodatni zaposleni v C. v D. pomeni strošek, in da si C. v D. ne more privoščiti zaposlitve enega kamermana, pa enega snemalca. Izrecno je pojasnil, da po kamermanu za 8 ur ni nobene potrebe. Sodišče prve stopnje je vsa navedena dejstva povsem spregledalo, zato je s tem v zvezi dejansko stanje ugotovilo nepravilno, iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi izvajalo napačne materialno pravne zaključke glede obstoja interesa za nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, oziroma tistih, ki jih uveljavlja tudi pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Odločilna dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, so zlasti naslednja: - Tožnica je delala pri toženi stranki od maja 2007 dalje v G. C. v D. in opravljala delo kamermana oz. kamermana VII in kamermana VI. Opravljala je enaka dela kot ostali zaposleni kamermani kot samostojna podjetnica na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju in sicer do 29. 2. 2016 (A 26, A 27).

- E.E., zaposlen pri toženi stranki v G. centru C. v D., je, zaslišan kot priča, potrdil, da sta bila s tožnico od vsega začetka sodelavca pri toženi stranki, od februarja 2013 dalje, ko je prevzel operativno vodenje televizijske produkcije, pa je bil njen nadrejeni. Tožnici je od tedaj dalje sam odrejal delo. Do tedaj sta bila tožnici nadrejena H.H. in I.I.. Iz njegove izpovedi tudi izhaja, da med delom tožnice in delom redno zaposlenega kamermana ni bilo nobenih razlik - tožnica je v spornem obdobju opravljala dela delovnega mesta kamerman VII, ki je zahtevnejše, pa tudi naloge delovnega mesta kamerman VI.

- Tožnica je bila vključena v organizirani proces dela pri toženi stranki na isti način kot redno zaposleni delavci. Delo je opravljala neprekinjeno, kot izhaja iz pogodb o poslovnem sodelovanju in poročil o opravljenem delu, pa tudi iz evidenc prisotnosti. Delo je opravljala redno na podlagi vnaprej pripravljenih tedenskih planov dela oziroma urnikov in glede na število mesečno opravljenih ur dela dosegala polni štirideseturni tedenski delovni čas. Delala je v istih prostorih in z isto opremo kot redno zaposleni delavci, za svoje delo pa prejemala mesečna plačila, kot izhaja iz evidence izplačil tožnici in izpisa izplačil honorarjev. Tožnica je delo opravljala po navodilih in pod nadzorom nadrejenih delavcev, kot izhaja iz izpovedi tožnice in prič E.E. in B.B..

- Tožnica je v obdobju od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015 dejansko opravljala zahtevnejša dela kamermana oziroma najmanj kamermana VII/1 (za katero se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, uvrščeno pa je v 27. plačni razred), čeprav ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja VII. stopnje strokovne izobrazbe za zasedbo teh delovnih mest, ker ji njena v Italiji pridobljena izobrazba (A 17 do A 19) ni bila priznana v Sloveniji. Da je dejansko opravljala zahtevnejše delo, izhaja iz opisov del v pogodbah o poslovnem sodelovanju in delovnih nalogov, pa tudi iz izpovedi tožnici neposredno nadrejenega E.E..

- Tožnica je v času od 1. 1. 2016 dalje opravljala dela kamermana VI (za katerega se zahteva višja strokovna izobrazba oziroma nacionalna poklicna kvalifikacija kot alternativna strokovna izobrazba), kot izhaja iz skladnih izpovedi tožnice, E.E. in B.B. in je za čas po 1. 1. 2016 tudi uveljavljala obstoj delovnega razmerja na tem delovnem mestu, ki je v skladu z Aneksom št. 3 h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 105/2015) uvrščeno v izhodiščni 25. plačni razred. Iz dopisa tožene stranke z dne 21. 12. 2015 (A 33) izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da so v tožničinem primeru podani elementi delovnega razmerja, zato ji je predložila v podpis osnutek pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas (A 32) za delovno mesto kamerman VI.

6. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 7. 2010 do dneva 31. 12. 2015 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, in sicer za polni delovni čas za delovno mesto kamerman (27. plačni razred), od 1. 1. 2016 dalje pa na delovnem mestu kamerman VI (25. plačni razred). Glede na takšno odločitev je v pretežnem delu ugodilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku tožeče stranke (v II. do VI. točki izreka sodbe). Ugotovilo je, da so v tem obdobju obstajali vsi elementi delovnega razmerja, določeni v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) oziroma 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Na podlagi navedenih zakonskih določb so elementi delovnega razmerja, pomembni za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, prostovoljnost vključitve delavca v organiziran delovni proces pri delodajalcu, pri katerem delavec opravlja delo za plačilo, osebno in nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Glede na sprejeto dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna in prepričljiva, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v vtoževanem obdobju (od 1. 7. 2010 dalje) obstajali vsi navedeni elementi delovnega razmerja v zvezi z zaposlitvijo tožnice pri toženi stranki na delovnih mestih kamerman oziroma kamerman VI. Na tej podlagi je, ob upoštevanju določbe 18. člena ZDR-1 (oz. 16. člena ZDR), po kateri se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, pravilno presodilo, da so elementi delovnega razmerja dokazani in da je v vtoževanem obdobju med tožnico in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas (za polni delovni čas) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 29. 2. 2016 ni prenehalo in še vedno traja.

7. Pritožba tožene stranke neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje zlasti z argumentom, da tožnica ne izpolnjuje pogoja strokovne izobrazbe niti za delovno mesto kamerman VII (VII. stopnja) niti za delovno mesto kamerman VI (VI. stopnja strokovne izobrazbe) in da ji iz tega razloga ni dopustno priznati obstoja delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da tožnica res ni izpolnjevala pogoja univerzitetne izobrazbe oziroma visokošolske strokovne izobrazbe, ki se zahteva za delovna mesta kamerman (B 4 in B 7) ter kamerman VII/1 (B 7), ker tožnici, kot izhaja iz njene izpovedi, v Italiji pridobljena izobrazba (A 17 do A 19) ni bila priznana. Pravilno pa je upoštevalo izpoved tožnici nadrejenega delavca E.E., ki je, zaslišan kot priča, izpovedal, da tudi nekateri od drugih kamermanov, ki so zaposleni pri toženi stranki, ne izpolnjujejo pogoja VII. stopnje strokovne izobrazbe za zasedbo tega delovnega mesta, ker se je pred novo sistemizacijo delovnih mest leta 2008 na takšna delovna mesta zaposlovalo tudi osebe brez ustrezne izobrazbe na podlagi delovnih izkušenj iz preteklosti. Ne glede na to, da po letu 2008 to ni več mogoče, kot je izpovedal E.E., je dejstvo, da je tožnica pri toženi stranki delala kot samostojna podjetnica kot kamerman že od leta 2007 dalje neprekinjeno. To pa pomeni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ne more biti neenako obravnavana v primerjavi z drugimi zaposlenimi, ker je tožena stranka na enakih ali podobnih delih (kamermana) zaposlovala in še zaposluje tudi delavce brez ustrezne izobrazbe. Ker so bili pri toženi stranki na teh delovnih mestih (kamermana) tudi v spornem obdobju, na katerega se nanaša tožničin zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja (od 1. 7. 2010 dalje), še vedno zaposleni tudi delavci brez ustrezne izobrazbe, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 291/2015 z dne 17. 5. 2016, čeprav pritožba meni nasprotno. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS izrecno navedlo, da je pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja poleg elementov tega razmerja tudi to, da izvajalec del (delavec) izpolnjuje pogoje za sklenitev delovnega razmerja (glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe itd.) na enakih delih v organiziranem procesu delodajalca, ker pa je treba delavca, za katerega se ugotavlja obstoj delovnega razmerja, obravnavati enako kot delavca, s katerim delodajalec kljub neustrezni izobrazbi sklene pogodbo o zaposlitvi, je pomembno, ali je delodajalec tudi sicer na takih in podobnih delih zaposloval samo delavce z ustrezno izobrazbo ali pa je zaposloval tudi delavce brez ustrezne izobrazbe.

8. Ne glede na to, ali gre za zasebni ali javni sektor, je dejstvo, da neenaka obravnava delavca, ki opravlja delo za delodajalca na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav bi moral delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 11. člena ZDR, 2. odstavek 13. člena ZDR-1), v primerjavi z drugimi pri delodajalcu zaposlenimi delavci, ni dopustna. Če so bili pri toženi stranki, kot je pokazal dokazni postopek, v spornem obdobju zaposleni kot kamermani tudi delavci brez ustrezne izobrazbe, tožnica pa je pri toženi stranki tudi opravljala delo kamermana že od leta 2007 dalje, pomanjkanje strokovne izobrazbe ni ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, če so sicer vsi elementi delovnega razmerja dokazani, čeprav je uveljavljala obstoj delovnega razmerja šele od 1. 7. 2010 dalje in ne glede na izpoved E.E., da po sprejemu nove sistemizacije delovnih mest v letu 2008 sklepanje delovnih razmerij z osebami brez ustrezne izobrazbe na podlagi delovnih izkušenj iz preteklosti, ki je bilo mogoče do tedaj, ni več mogoče. Ta del njegove izpovedi pritožba izpostavlja kot bistveno oviro za priznanje obstoja delovnega razmerja tožnici, vendar pa je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožena stranka sama ponudila tožnici v podpis osnutek pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu kamerman VI (A 32), pa tudi izpoved B.B., ki je potrdil, da pri toženi stranki upoštevajo nacionalno poklicno kvalifikacijo, te pogoje pa tožnica izpolnjuje.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ker je v spornem obdobju od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015 dejansko opravljala dela delovnega mesta kamerman oziroma najmanj kamerman VII/1, upravičena tudi do plače za to delovno mesto, ker je dokazano dejansko opravljanje zahtevnejšega dela (kljub neizpolnjevanju pogoja ustrezne izobrazbe).

9. Tožena stranka je z obvestilom z dne 28. 1. 2016 tožnico seznanila, da z njo ne bo podaljšala sodelovanja po pogodbi o poslovnem sodelovanju, v obvestilu pa se je sklicevala na reorganizacijo, zmanjšanje obsega dela in znižanje stroškov kot razloge za nepodaljšanje pogodbe o poslovnem sodelovanju. Sodišče prve stopnje je glede na odločitev, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas, pravilno presodilo, da tožnici delovno razmerje dne 29. 2. 2016 ni prenehalo in še vedno traja, ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto kamerman VI, ker je ugotovilo, da predlog tožene stranke za sodno razvezo v smislu 118. člena ZDR-1 ni utemeljen, kljub dejstvu, da je G. C. center D. v letu 2016 izvedel reorganizacijo delovnih procesov oziroma kadrovsko sanacijo z namenom zmanjšanja stroškov dela (kar je bil razlog za odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju tožnici). Pri tem je kot odločilno štelo dejstvo, da je tožena stranka dne 21. 12. 2015, torej neposredno pred odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, sama ponudila tožnici v podpis osnutek pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu kamerman VI, kar kaže na to, da je - ne glede na vsebino kasneje podanega obvestila o odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju - vendarle imela potrebe po tožničinem delu. Kot je izpovedal B.B., se je odločila, da bo v letu 2016 pričela z zaposlovanjem stalnih pogodbenih sodelavcev. Njegovo izpoved je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, čeprav tožena stranka meni nasprotno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki izpostavlja, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni več mogoče zaradi reorganizacije in nujnega zmanjšanja stroškov. Zlasti nesprejemljivo pa je stališče tožene stranke, da bi bilo potrebno obvestilo tožene stranke z dne 28. 1. 2016 obravnavati kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) in ga šteti kot razlog za zakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

10. Odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za čas, ko je za toženo stranko delala na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, to je od 1. 7. 2010 dalje, je torej pravilna, pravilna pa je tudi odločitev o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku, to je o denarnem zahtevku (za plačilo razlik v plači, regresu za letni dopust, povračilu stroškov za prevoz z dela in za prehrano), ki ji pritožba po višini konkretno ne nasprotuje.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP.

12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.