Jedro

Kriterije in merila iz 15. do 19. člena Pravilnika o pogojih in merilih za pridobitev socialnega stanovanja v najem (Ur. l. RS, št. 56/93 in 73/95 - pravilnik) je potrebno uporabljati po načelu kumulacije. Posamezna merila, ki niso podrobneje definirana pa je treba kot pravne standarde oblikovati ob upoštevanju v pravni teoriji in praksi znanih metod razlage pravnih standardov (kuhinja, ločeno življenje, stalno bivanje), ne pa od primera do primera različno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev sklepa Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin opr. št. 771 z dne 23.9.1998. Razloguje, da glede na pravilnik, na podlagi katerega so se dodeljevala socialna stanovanja v najem in merila ter kriterije, kljub stanovanjski stiski tožnice, ni moglo razsoditi drugače. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo smiselno zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da ji je bila storjena krivica pri točkovanju tako po kriteriju neprimernosti stanovanja, kot števila ožjih družinskih članov in socialnih razmer prosilca. Poudarja, da živi v prostoru, v katerem se prehranjuje, spi in umiva, neadaptirane hiše, stare že 160 let, zato ni mogoča primerjava z modernimi stanovanji. Čudi se, da je sodišče sprejelo interpretacijo komisije toženca, kaj pomeni stanovanjski prostor s kuhinjo. Nadalje meni, da bi po kriteriju socialnih razmer iz naslova "ločenega življenja otroka od roditelja" morala prejeti 72 točk, četudi ni imela odločbe Centra za socialno delo, saj je mlajšo hčerko prav zaradi stanovanjskih razmer morala dati v dijaški dom. Tudi po kriteriju zdravstvenih razmer bi za prizadeto hčerko morala pridobiti še dodatnih 60 točk. Ne soglaša z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da pravilnik favorizira družino, kot skupnost obeh staršev in otrok, ker noben zakon ne določa, da družina z enim staršem ni družina.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka tožničine navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne pravne presoje in posledične pomanjkljivosti postopka, ostalo dejansko stanje v predmetni zadevi pomanjkljivo razčiščeno tako, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana preuranjeno.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve glede uvrstitve na prednostno listo zaradi pridobitve socialnega stanovanja je podana v Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/91 in 21/94; v nadaljevanju SZ) in Pravilniku o pogojih in merilih za pridobitev socialnih stanovanj v najem (Ur. l. RS, št. 56/93 in 73/95; nadaljevanju: pravilnik). V 100. členu cit. SZ je določeno, da so do socialnih stanovanj opravičeni državljani R Slovenije, katerih skupni prihodek člana družine ne presega višine, ki jo za upravičenost do denarnega dodatka določajo predpisi s področja socialnega varstva. Splošne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati državljani R Slovenije za dodelitev socialnega stanovanja, določa 101. člen, 102. člen pa kriterije, ki vplivalo na obseg in časovno prednost pri dodeljevanju socialnih stanovanj. Podrobneje so kriteriji, pogoji in postopek za dodelitev socialnih stanovanj urejeni v cit. pravilniku. Tako 13. člen opredeljuje splošne, 14. člen pravilnika pa posebne pogoje za dodelitev socialnega stanovanja, in sicer stanovanjske razmere, število ožjih družinskih članov, ki živijo s prosilcem, socialne razmere in zdravstveno stanje prosilca. Našteti kriteriji so podrobneje razdelani v 15. do vključno 18. členu pravilnika in zanje določeno tudi možno število točk. Ker ni posebne določbe o načinu uporabe navedenih kriterijev, jih je po stališču pritožbenega sodišča mogoče pravilno uporabiti le po načelu kumulacije in ne eliminacije, posamezna merila, ki niso podrobneje definirana pa kot pravne standarde oblikovati ob uporabi v pravni teoriji in praksi znanih razlagalnih metod, ne pa od primera do primera različno.

Za pravilno uporabo merila "stanovanje brez kuhinje" po kriteriju neprimernosti stanovanja iz 4. tč. 15. člena cit. pravilnika tako ne zadostujejo zgolj "izkušnje" stanovanjske komisije, da v modernejših tipih stanovanj pogosto kuhinja ni več fizično ločena od drugih prostorov. Na vprašanje o tem, ali stanovanje ima kuhinjo ali ne in ali je torej tudi tožnica upravičena do dodatnih 32 točk, je mogoče odgovoriti šele ob oblikovanju ustreznega pravnega standarda, saj pravilnik kuhinje ne konkretizira. Obstoj ali neobstoj kuhinje je tako potrebno ugotoviti za vsak konkretni primer posebej, ob tem pa kot bistveno upoštevati, ali je določen prostor ali del prostora v stanovanju takšna funkcionalna celota, da zagotavlja koriščenje prostora v namen, za katerega je določen. Ni zadostna le primerjava z novogradnjami, še zlasti v konkretnem primeru, ko iz pritožbenih navedb posebej izhaja, da gre za stanovanje v 160 let stari, neadaptirani hiši, v katerem tožnica živi tako, da v njem zadovoljuje vse življenjske potrebe, od bivanja, spanja, pripravljanja obrokov prehrane, umivanja in pranja.

Ker je na pravilno uporabo materialnega prava potrebno paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi uporabo 16. člena cit. pravilnika. Ta določba opredeljuje število ožjih družinskih članov, ki živijo s prosilcem, kot merilo pa enega ali več članov z ustreznim številom točk. Pritožbeno sodišče ne vidi materialnopravnega razloga, da v obravnavanem primeru tudi ta kriterij ne bi bil uporabljen v skladu z okoliščinami dejanskega stanu. S tožnico je v pravnorelevantnem obdobju živela sicer polnoletna hčerka, ki pa se je šolala. Za materialnopravno razlogovanje v sodbi, da pravilnik favorizira družino, kot skupnost obeh staršev in otrok, pa ni nobene pravne podlage. Družino predstavlja tudi eden roditelj z otrokom oz. več otroci, ne glede na razlog odsotnosti drugega roditelja (ločenost, smrt,...).

Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno uporabilo 19. a člen Sprememb in dopolnitev cit. pravilnika, ki predpisuje dobo stalnega bivanja na območju petih ljubljanskih občin in število točk v odstotkih glede na njegovo dolžino. Dobe "stalnega bivanja" ne bi smelo enačiti s "prijavo stalnega prebivališča" na navedenem območju (ki je sicer formalnopravna oblika evidence prebivalstva), pač jo ugotavljati tudi na podlagi drugih dokazil. Če naj bi ta kriterij resnično predstavljal dobo prijavljenosti stalnega prebivališča, bi moral biti kot tak izrecno predpisan, kar pa iz abstraktnega dejanskega stanu 19. a člena pravilnika ne izhaja.

Zmotno je nadalje interpretiralo 17. člen cit. pravilnika o "socialnih razmerah prosilke" za dodelitev socialnega stanovanja, iz naslova "ločenega življenja roditeljev in mladoletnih otrok zaradi neprimernosti stanovanjskih razmer" (rejništvo, oskrba v tuji družini, v zavodu). Pravilnik ne predpisuje, da bi to merilo bilo mogoče dokazovati le z odločbo Centra za socialno delo, kar bi moralo biti izrecno predvideno, če naj bi se tako razlagal in uporabljal. Po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96; v nadaljevanju ZOFVI) pa imajo dijaški domovi status zavoda. Ker ni ugotovljeno, da Dijaški dom ..., v katerem je bivala tožničina hčerka J. B. v šolskem letu 1997/98, ne bi imel statusa zavoda, je dejansko stanje v tem obsegu pomanjkljivo razčiščeno.

Sicer pa pritožbena navedba tožnice, da ji pripada dodatnih 60 točk, ker živi s prizadetim otrokom, ki ima motnjo, ni utemeljena. Po kriteriju zdravstvenih razmer hčerke, pogojenih s slabimi stanovanjskimi razmerami, je bilo tožnici dodeljenih 60 točk iz 2. alinee 18. člena cit. pravilnika, določba 19. člena pa v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj ni nobenega dokaza o tem, da bi šlo za družino z otrokom z zmerno, težjo ali težko duševno ali telesno motnjo po posebnem zakonu.

Ker zaradi ugotovljene zmotne pravne presoje, dejansko stanje ni dovolj razčiščeno, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano zavrnilno sodbo kot preuranjeno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo ob pravilni uporabi materialnega prava z dodatnim temeljitim zaslišanjem tožnice, oceno vseh razpoložljivih listin ter z morebitnimi drugimi pravno-relevantnimi dokazi razčistilo dejansko stanje tudi glede pogojev za dodelitev točk po sporno uporabljenih kriterijih oz. merilih, in nato ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta toženca. V kolikor bodo izpolnjeni pogoji za priznanje dodatnih točk, bo tožnico samo uvrstilo na ustrezno mesto na seznamu prosilcev in ji eventualno priznalo pravico do socialnega stanovanja, če bo na ta način v seštevku preseženih 490 točk in hkrati v času sojenja še izpolnjeni pogoji iz 21. člena cit. pravilnika ali zadevo ob pogojih iz 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) vrnilo v ponovni postopek in odločanje tožencu, v nasprotnem primeru pa tožbeni zahtevek ponovno kot neutemeljen zavrnilo.