Jedro

Samo dejstvo, da se obdolženec kljub zaviranju ni ustavil za vozilom oškodovanca, ne zadostuje za izpolnitev zakonskih znakov prekrška neprilagojene hitrosti. Za takšen prekršek bi bilo potrebno navesti okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je obdolženec vozil z neprilagojeno hitrostjo in takšne navedbe konkretizirati.

Izrek

Pritožba predlagateljice PP C. se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje razsodilo, da se postopek o prekršku proti obd. G. U. zaradi prekrška po čl. 30/V v zvezi s čl. 234 ZVCP-1 ustavi iz razloga po 5. tč. I. odst. 136. čl. Zakona o prekrških( ZP-1) ter da stroški postopka bremenijo proračun.

Proti takšni sodbi se je pritožila predlagateljica PP Celje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

ZVCP-1 v različnih določbah ureja vprašanje prilagoditve hitrosti določenim prometnim situacijam, pri čemer je uporaba ustreznega določila odvisna predvsem od dejanskih okoliščin vsakega dogodka. V obravnavani zadevi je šlo za situacijo, ki jo je predlagateljica v obdolžilnem predlogu opisala kot ravnanje obdolženca, ki kritičnega dne v tam navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah ni vozil s takšno hitrostjo, da bi lahko vozilo stalno obvladal in ga ustavil pred oviro, ki jo lahko pričakuje, kar je imelo za posledico, da je v trenutku, ko je opazil na vozišču ustavljeno vozilo, katerega je voznik nameraval zaviti levo, močno zavrl, vendar je kljub temu s prednjim delom vozila trčil v zadnji del pred njim ustavljenega vozila. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo obdolženca ter prebralo zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, pregledalo fotografije in skico kraja prometne nesreče ter zaslišalo kot pričo oškodovanca I. J. in po tako izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je obdolženec kritičnega dne vozil osebni avtomobil za drugim vozilom, torej za vozilom oškodovanca, pri čemer gre za okoliščine, v katerih bi moral upoštevati pravila o varnostni razdalji in v nadaljevanju ugotovilo, da ni mogoče nesporno ugotoviti, da se obdolženec v danih razmerah ni pravočasno ustavil z vozilom, ki ga je pred njim ustavil oškodovanec, ker zaradi hitrosti vožnje ni obvladal vozila. Pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem zaradi dejstva, da je obdolženčev opis dogodka potrdil tudi oškodovanec, kot neposreden udeleženec obravnavane prometne nesreče, torej kot neposredna priča. Glede na dejansko stanje dogodka, ugotovljeno na podlagi izvedenega dokaznega postopka na prvi stopnji, ki je bilo drugače od tistega, ki ga je opisala predlagateljica postopka v obdolžilnem predlogu, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da obdolžencu ni mogoče z zadostno gotovostjo očitati storitev prekrška po čl. 30/V ZVCP-1. Odločilnega pomena pa sta pri tem iz na prvi stopnji izvedenega dokaznega postopka izhajajoči dejstvi, da je obdolženec vozil za oškodovancem in da torej njegovega vozila ni dohitel tik preden je prišlo do prometne nesreče, kot to navaja predlagateljica v obdolžilnem predlogu ter da je iz sledi blokiranja koles njegovega vozila razvidno, da pri tem ni prišlo do zanašanja vozila, kljub temu, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka bilo mogoče zaključiti, da je cestišče bilo mokro. Pritožbene navedbe predlagateljice o tem, da obdolženec ni vozil s takšno hitrostjo, da bi lahko ustavil pred oviro, ki jo je glede na opisane okoliščine lahko pričakoval, ne morejo biti uspešne, saj teh okoliščin predlagateljica ni konkretizirala niti v obdolžilnem predlogu niti v pritožbi, čeprav je okoliščina, da je cestišče bilo mokro bila znana že ob samem dogodku, kar izhaja iz fotografij in zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, temveč v pritožbi le citira II. odst. 30. čl. ZVCP-1, v katerem so abstraktno navedene okoliščine, katerim vozniki morajo prilagoditi hitrosti vožnje. Samo dejstvo, da se obdolženec kljub zaviranju ni ustavil za vozilom oškodovanca, pa ne zadostuje za izpolnitev zakonskih znakov prekrška neprilagojene hitrosti. Da bi bili podani znaki takšnega prekrška, bi bilo potrebno navesti okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je obdolženec vozil z neprilagojeno hitrostjo. Dejstva, ki utemeljujejo očitek ravnanja v nasprotju s I. odst. 30. čl. ZVCP morajo biti v zadostni meri konkretizirana. Če te (neprilagojene) hitrosti ni mogoče numerično izraziti oz. je ni mogoče natančno določiti, pa je očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo mogoče nasloviti vozniku, šele če iz dejstev, navedenih seveda sprva v obdolžilnem predlogu in potem ugotovljenih v dokaznem postopku ter navedenih v opisu dejanja izhaja, da je bila hitrost vožnje glede na okoliščine, ki vplivajo na obvladljivost vozila in možnost ustavitve neprilagojena (II. odst. 30. čl. ZVCP-1). Nobenega dvoma ni, da navedena dejstva v obravnavani zadevi niso bila konkretizirana. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi zaslišanje policista, ki je prometno nesrečo obravnaval, katerega v pritožbi predlaga predlagateljica, pa ne pojasni kaj naj bi izpovedal, ne bi odpravil dvoma v obstoj obdolženčeve odgovornosti za prekršek, kot mu ga je očitala predlagateljica. Pri tem je jasno, da bi kot priča zaslišan policist, ki dogodku ni neposredno prisostvoval, lahko izpovedal samo o tem, kako so bili zavarovani dokazi ter tisto, kar je videl in slišal, ni pa pristojen, da bi na podlagi svojih opažanj izvajal zaključke. Glede na vse navedeno, predvsem glede na to, da predlagateljica v svoji pritožbi ne navaja nobenih argumentiranih dejstev, temveč le vztraja pri svojih zatrjevanjih kot izhajajo iz obdolžilnega predloga, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ( III. Odst. 163. čl. ZP-1).