Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.

Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.

Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.

Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42300-10915/2023-5 z dne 13. 10. 2023 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42300-10915/2023-5 z dne 13. 10. 2023 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42300-10915/2023-5 z dne 13. 10. 2023 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42300-10915/2023-5 z dne 13. 10. 2023 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ zavrnil zahtevo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2022 v višini 22.010,86 EUR, pri čemer stroški, ki jih je tožnik imel zaradi davčnega postopka, bremenijo tožnika, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ zavrnil zahtevo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2022 v višini 22.010,86 EUR, pri čemer stroški, ki jih je tožnik imel zaradi davčnega postopka, bremenijo tožnika, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ zavrnil zahtevo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2022 v višini 22.010,86 EUR, pri čemer stroški, ki jih je tožnik imel zaradi davčnega postopka, bremenijo tožnika, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ zavrnil zahtevo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2022 v višini 22.010,86 EUR, pri čemer stroški, ki jih je tožnik imel zaradi davčnega postopka, bremenijo tožnika, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vračilo zahteval na podlagi 13 računov, organ pa ga je dvakrat pozval na dopolnitev, in sicer najprej z računi (kar je tožnik dopolnil), nato pa še s prometnimi dovoljenji. Vendar tožnik do dne izdaje izpodbijane odločbe svoje vloge ni dopolnil z zahtevanimi dovoljenji, zato davčni organ ni mogel ugotoviti, ali je tožnik blago oz. storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, zato je tožnikov zahtevek zavrnil.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vračilo zahteval na podlagi 13 računov, organ pa ga je dvakrat pozval na dopolnitev, in sicer najprej z računi (kar je tožnik dopolnil), nato pa še s prometnimi dovoljenji. Vendar tožnik do dne izdaje izpodbijane odločbe svoje vloge ni dopolnil z zahtevanimi dovoljenji, zato davčni organ ni mogel ugotoviti, ali je tožnik blago oz. storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, zato je tožnikov zahtevek zavrnil.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vračilo zahteval na podlagi 13 računov, organ pa ga je dvakrat pozval na dopolnitev, in sicer najprej z računi (kar je tožnik dopolnil), nato pa še s prometnimi dovoljenji. Vendar tožnik do dne izdaje izpodbijane odločbe svoje vloge ni dopolnil z zahtevanimi dovoljenji, zato davčni organ ni mogel ugotoviti, ali je tožnik blago oz. storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, zato je tožnikov zahtevek zavrnil.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vračilo zahteval na podlagi 13 računov, organ pa ga je dvakrat pozval na dopolnitev, in sicer najprej z računi (kar je tožnik dopolnil), nato pa še s prometnimi dovoljenji. Vendar tožnik do dne izdaje izpodbijane odločbe svoje vloge ni dopolnil z zahtevanimi dovoljenji, zato davčni organ ni mogel ugotoviti, ali je tožnik blago oz. storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, zato je tožnikov zahtevek zavrnil.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil z obrazložitvijo, da je tožnik zahteval vračilo davka po računih, s katerimi mu je slovenski davčni zavezanec A., GmbH zaračunal cestnine oz. vinjete in gorivo. Tožnika je davčni organ z dopisom z dne 16. 8. 2023 pozval, naj v roku meseca dni predloži dodatna dokazila, in sicer prometna dovoljenja za vozila, za katera je bila plačana cestnina oz. v katera je bilo natočeno gorivo. Po drugem odstavku 74.e člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je bil ta poziv poslan na tožnikov elektronski naslov, ki je bil naveden v tožnikovi zahtevi, poziv pa je bil na ta naslov dostavljen istega dne in prebran ob 10.49 uri. Zahteva za predložitev dokazil je bila torej tožniku vročena istega dne na način, kot določa cit. člen, torej je enomesečni rok začel teči tedaj in se je iztekel 18. 9. 2023, vendar dotlej tožnik zahtevane dokumentacije ni predložil niti ni tega storil do izdaje izpodbijane odločbe. Zato je prvostopenjski organ njegovo zahtevo utemeljeno zavrnil. Ne drži, da bi tožniku moral zahtevo za predložitev dodatne dokumentacije prvostopenjski organ vročati po prvem odstavku 85.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), tj. prek sistema eDavki, saj je sistem vročanja posebej opredeljen v 74.e členu ZDDV-1. Pojasnilo tožnika, da mu je elektronsko sporočilo "vrglo v neželeno pošto", ne more vplivati na odločitev, kot tudi ne splošne navedbe o zamenjavi računalniške opreme, zato je predlog za zaslišanje priče nerelevanten. Tožnik namreč ne zanika, da je zahtevo davčnega organa z dne 16. 8. 2023 dejansko prejel na pravi elektronski naslov. Tožnik pri tem v pritožbi ni navedel upravičenih razlogov, da zahtevane dokumentacije ni predložil že pred izdajo izpodbijane odločbe, zato listin, predloženih s pritožbo, ni mogoče upoštevati. Tudi ne drži, da bi davčni organ s pozivom tožniku oblikoval formalno dokazno pravilo, saj za uporabnika vozila predložitev kopije prometnega dovoljenja ne more predstavljati prekomerne obremenitve. To dovoljenje je nedvomno potreben in najprimernejši dokaz o vozilih, na katera se nanašajo cestnine in gorivo.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil z obrazložitvijo, da je tožnik zahteval vračilo davka po računih, s katerimi mu je slovenski davčni zavezanec A., GmbH zaračunal cestnine oz. vinjete in gorivo. Tožnika je davčni organ z dopisom z dne 16. 8. 2023 pozval, naj v roku meseca dni predloži dodatna dokazila, in sicer prometna dovoljenja za vozila, za katera je bila plačana cestnina oz. v katera je bilo natočeno gorivo. Po drugem odstavku 74.e člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je bil ta poziv poslan na tožnikov elektronski naslov, ki je bil naveden v tožnikovi zahtevi, poziv pa je bil na ta naslov dostavljen istega dne in prebran ob 10.49 uri. Zahteva za predložitev dokazil je bila torej tožniku vročena istega dne na način, kot določa cit. člen, torej je enomesečni rok začel teči tedaj in se je iztekel 18. 9. 2023, vendar dotlej tožnik zahtevane dokumentacije ni predložil niti ni tega storil do izdaje izpodbijane odločbe. Zato je prvostopenjski organ njegovo zahtevo utemeljeno zavrnil. Ne drži, da bi tožniku moral zahtevo za predložitev dodatne dokumentacije prvostopenjski organ vročati po prvem odstavku 85.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), tj. prek sistema eDavki, saj je sistem vročanja posebej opredeljen v 74.e členu ZDDV-1. Pojasnilo tožnika, da mu je elektronsko sporočilo "vrglo v neželeno pošto", ne more vplivati na odločitev, kot tudi ne splošne navedbe o zamenjavi računalniške opreme, zato je predlog za zaslišanje priče nerelevanten. Tožnik namreč ne zanika, da je zahtevo davčnega organa z dne 16. 8. 2023 dejansko prejel na pravi elektronski naslov. Tožnik pri tem v pritožbi ni navedel upravičenih razlogov, da zahtevane dokumentacije ni predložil že pred izdajo izpodbijane odločbe, zato listin, predloženih s pritožbo, ni mogoče upoštevati. Tudi ne drži, da bi davčni organ s pozivom tožniku oblikoval formalno dokazno pravilo, saj za uporabnika vozila predložitev kopije prometnega dovoljenja ne more predstavljati prekomerne obremenitve. To dovoljenje je nedvomno potreben in najprimernejši dokaz o vozilih, na katera se nanašajo cestnine in gorivo.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil z obrazložitvijo, da je tožnik zahteval vračilo davka po računih, s katerimi mu je slovenski davčni zavezanec A., GmbH zaračunal cestnine oz. vinjete in gorivo. Tožnika je davčni organ z dopisom z dne 16. 8. 2023 pozval, naj v roku meseca dni predloži dodatna dokazila, in sicer prometna dovoljenja za vozila, za katera je bila plačana cestnina oz. v katera je bilo natočeno gorivo. Po drugem odstavku 74.e člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je bil ta poziv poslan na tožnikov elektronski naslov, ki je bil naveden v tožnikovi zahtevi, poziv pa je bil na ta naslov dostavljen istega dne in prebran ob 10.49 uri. Zahteva za predložitev dokazil je bila torej tožniku vročena istega dne na način, kot določa cit. člen, torej je enomesečni rok začel teči tedaj in se je iztekel 18. 9. 2023, vendar dotlej tožnik zahtevane dokumentacije ni predložil niti ni tega storil do izdaje izpodbijane odločbe. Zato je prvostopenjski organ njegovo zahtevo utemeljeno zavrnil. Ne drži, da bi tožniku moral zahtevo za predložitev dodatne dokumentacije prvostopenjski organ vročati po prvem odstavku 85.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), tj. prek sistema eDavki, saj je sistem vročanja posebej opredeljen v 74.e členu ZDDV-1. Pojasnilo tožnika, da mu je elektronsko sporočilo "vrglo v neželeno pošto", ne more vplivati na odločitev, kot tudi ne splošne navedbe o zamenjavi računalniške opreme, zato je predlog za zaslišanje priče nerelevanten. Tožnik namreč ne zanika, da je zahtevo davčnega organa z dne 16. 8. 2023 dejansko prejel na pravi elektronski naslov. Tožnik pri tem v pritožbi ni navedel upravičenih razlogov, da zahtevane dokumentacije ni predložil že pred izdajo izpodbijane odločbe, zato listin, predloženih s pritožbo, ni mogoče upoštevati. Tudi ne drži, da bi davčni organ s pozivom tožniku oblikoval formalno dokazno pravilo, saj za uporabnika vozila predložitev kopije prometnega dovoljenja ne more predstavljati prekomerne obremenitve. To dovoljenje je nedvomno potreben in najprimernejši dokaz o vozilih, na katera se nanašajo cestnine in gorivo.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil z obrazložitvijo, da je tožnik zahteval vračilo davka po računih, s katerimi mu je slovenski davčni zavezanec A., GmbH zaračunal cestnine oz. vinjete in gorivo. Tožnika je davčni organ z dopisom z dne 16. 8. 2023 pozval, naj v roku meseca dni predloži dodatna dokazila, in sicer prometna dovoljenja za vozila, za katera je bila plačana cestnina oz. v katera je bilo natočeno gorivo. Po drugem odstavku 74.e člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je bil ta poziv poslan na tožnikov elektronski naslov, ki je bil naveden v tožnikovi zahtevi, poziv pa je bil na ta naslov dostavljen istega dne in prebran ob 10.49 uri. Zahteva za predložitev dokazil je bila torej tožniku vročena istega dne na način, kot določa cit. člen, torej je enomesečni rok začel teči tedaj in se je iztekel 18. 9. 2023, vendar dotlej tožnik zahtevane dokumentacije ni predložil niti ni tega storil do izdaje izpodbijane odločbe. Zato je prvostopenjski organ njegovo zahtevo utemeljeno zavrnil. Ne drži, da bi tožniku moral zahtevo za predložitev dodatne dokumentacije prvostopenjski organ vročati po prvem odstavku 85.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), tj. prek sistema eDavki, saj je sistem vročanja posebej opredeljen v 74.e členu ZDDV-1. Pojasnilo tožnika, da mu je elektronsko sporočilo "vrglo v neželeno pošto", ne more vplivati na odločitev, kot tudi ne splošne navedbe o zamenjavi računalniške opreme, zato je predlog za zaslišanje priče nerelevanten. Tožnik namreč ne zanika, da je zahtevo davčnega organa z dne 16. 8. 2023 dejansko prejel na pravi elektronski naslov. Tožnik pri tem v pritožbi ni navedel upravičenih razlogov, da zahtevane dokumentacije ni predložil že pred izdajo izpodbijane odločbe, zato listin, predloženih s pritožbo, ni mogoče upoštevati. Tudi ne drži, da bi davčni organ s pozivom tožniku oblikoval formalno dokazno pravilo, saj za uporabnika vozila predložitev kopije prometnega dovoljenja ne more predstavljati prekomerne obremenitve. To dovoljenje je nedvomno potreben in najprimernejši dokaz o vozilih, na katera se nanašajo cestnine in gorivo.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek s stroškovno posledico. Vztraja, da mu ne bi smelo biti vročano po 74.e členu ZDDV-1, temveč po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZDavP-2, do česar se toženka sploh ni opredelila. Meni, da drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 določa postopanje v primeru nezadostnih informacij, torej dejstev oz. navedb ter računov in uvoznih dokumentov, toženka pa je to uporabila za vse primere pozivanja k predložitvi dokazil, česar to določilo ne ureja. Sodišče je v zadevi I U 962/2020 že zavzelo stališče, da je treba uporabiti določbe ZUP glede elektronskega vročanja, pri čemer se je tista zadeva sicer nanašala na formalno nepopolnost, konkretna zadeva pa je sporna glede materialne nepopolnosti. V vsakem primeru pa bi toženkin poziv moral vsebovati opozorilo na posledice opustitve dolžnega sodelovanja, brez česar tožnikovega zahtevka ne bi smela zavrniti. Meni tudi, da gre v drugem odstavku 74.e člena ZDVV-1 za domnevo o prejemu poziva, ki jo je mogoče izpodbijati. Tožnik je že zatrjeval, da poziva ni prejel in tudi ni poslal potrdila o prejemu, ter je izpodbil domnevo dejanske vročitve. Prav tako že drugi odstavek 74.g člena ZDDV-1 predvideva možnost odobritve vračila tudi v primeru predložitve dodatnih informacij po poteku roka; tako je tudi tožnik dodatna dokazila priložil k pritožbi s pojasnilom in dokazovanjem, zakaj tega ni mogel storiti prej. Glede na navedeno tožnik ni prekludiran v smislu 238. člena ZUP in bi toženka njegove dokaze morala upoštevati.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek s stroškovno posledico. Vztraja, da mu ne bi smelo biti vročano po 74.e členu ZDDV-1, temveč po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZDavP-2, do česar se toženka sploh ni opredelila. Meni, da drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 določa postopanje v primeru nezadostnih informacij, torej dejstev oz. navedb ter računov in uvoznih dokumentov, toženka pa je to uporabila za vse primere pozivanja k predložitvi dokazil, česar to določilo ne ureja. Sodišče je v zadevi I U 962/2020 že zavzelo stališče, da je treba uporabiti določbe ZUP glede elektronskega vročanja, pri čemer se je tista zadeva sicer nanašala na formalno nepopolnost, konkretna zadeva pa je sporna glede materialne nepopolnosti. V vsakem primeru pa bi toženkin poziv moral vsebovati opozorilo na posledice opustitve dolžnega sodelovanja, brez česar tožnikovega zahtevka ne bi smela zavrniti. Meni tudi, da gre v drugem odstavku 74.e člena ZDVV-1 za domnevo o prejemu poziva, ki jo je mogoče izpodbijati. Tožnik je že zatrjeval, da poziva ni prejel in tudi ni poslal potrdila o prejemu, ter je izpodbil domnevo dejanske vročitve. Prav tako že drugi odstavek 74.g člena ZDDV-1 predvideva možnost odobritve vračila tudi v primeru predložitve dodatnih informacij po poteku roka; tako je tudi tožnik dodatna dokazila priložil k pritožbi s pojasnilom in dokazovanjem, zakaj tega ni mogel storiti prej. Glede na navedeno tožnik ni prekludiran v smislu 238. člena ZUP in bi toženka njegove dokaze morala upoštevati.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek s stroškovno posledico. Vztraja, da mu ne bi smelo biti vročano po 74.e členu ZDDV-1, temveč po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZDavP-2, do česar se toženka sploh ni opredelila. Meni, da drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 določa postopanje v primeru nezadostnih informacij, torej dejstev oz. navedb ter računov in uvoznih dokumentov, toženka pa je to uporabila za vse primere pozivanja k predložitvi dokazil, česar to določilo ne ureja. Sodišče je v zadevi I U 962/2020 že zavzelo stališče, da je treba uporabiti določbe ZUP glede elektronskega vročanja, pri čemer se je tista zadeva sicer nanašala na formalno nepopolnost, konkretna zadeva pa je sporna glede materialne nepopolnosti. V vsakem primeru pa bi toženkin poziv moral vsebovati opozorilo na posledice opustitve dolžnega sodelovanja, brez česar tožnikovega zahtevka ne bi smela zavrniti. Meni tudi, da gre v drugem odstavku 74.e člena ZDVV-1 za domnevo o prejemu poziva, ki jo je mogoče izpodbijati. Tožnik je že zatrjeval, da poziva ni prejel in tudi ni poslal potrdila o prejemu, ter je izpodbil domnevo dejanske vročitve. Prav tako že drugi odstavek 74.g člena ZDDV-1 predvideva možnost odobritve vračila tudi v primeru predložitve dodatnih informacij po poteku roka; tako je tudi tožnik dodatna dokazila priložil k pritožbi s pojasnilom in dokazovanjem, zakaj tega ni mogel storiti prej. Glede na navedeno tožnik ni prekludiran v smislu 238. člena ZUP in bi toženka njegove dokaze morala upoštevati.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek s stroškovno posledico. Vztraja, da mu ne bi smelo biti vročano po 74.e členu ZDDV-1, temveč po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZDavP-2, do česar se toženka sploh ni opredelila. Meni, da drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 določa postopanje v primeru nezadostnih informacij, torej dejstev oz. navedb ter računov in uvoznih dokumentov, toženka pa je to uporabila za vse primere pozivanja k predložitvi dokazil, česar to določilo ne ureja. Sodišče je v zadevi I U 962/2020 že zavzelo stališče, da je treba uporabiti določbe ZUP glede elektronskega vročanja, pri čemer se je tista zadeva sicer nanašala na formalno nepopolnost, konkretna zadeva pa je sporna glede materialne nepopolnosti. V vsakem primeru pa bi toženkin poziv moral vsebovati opozorilo na posledice opustitve dolžnega sodelovanja, brez česar tožnikovega zahtevka ne bi smela zavrniti. Meni tudi, da gre v drugem odstavku 74.e člena ZDVV-1 za domnevo o prejemu poziva, ki jo je mogoče izpodbijati. Tožnik je že zatrjeval, da poziva ni prejel in tudi ni poslal potrdila o prejemu, ter je izpodbil domnevo dejanske vročitve. Prav tako že drugi odstavek 74.g člena ZDDV-1 predvideva možnost odobritve vračila tudi v primeru predložitve dodatnih informacij po poteku roka; tako je tudi tožnik dodatna dokazila priložil k pritožbi s pojasnilom in dokazovanjem, zakaj tega ni mogel storiti prej. Glede na navedeno tožnik ni prekludiran v smislu 238. člena ZUP in bi toženka njegove dokaze morala upoštevati.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri svojih razlogih in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da je način vročanja zahteve za predložitev dodatnih dokazil posebej urejen v drugem odstavku 74.e člena ZDDV-1, ki predstavlja specialno določbo v razmerju do ZDavP-2. Ta določba pa se nanaša tudi na predložitev dodatnih dokazil, čeprav zakon govori o "dodatnih informacijah", kar izhaja tudi iz sodbe I U 952/2019, v kateri je bila vročitev poziva za predložitev prometnih dovoljenj presojena kot pravilna.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri svojih razlogih in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da je način vročanja zahteve za predložitev dodatnih dokazil posebej urejen v drugem odstavku 74.e člena ZDDV-1, ki predstavlja specialno določbo v razmerju do ZDavP-2. Ta določba pa se nanaša tudi na predložitev dodatnih dokazil, čeprav zakon govori o "dodatnih informacijah", kar izhaja tudi iz sodbe I U 952/2019, v kateri je bila vročitev poziva za predložitev prometnih dovoljenj presojena kot pravilna.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri svojih razlogih in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da je način vročanja zahteve za predložitev dodatnih dokazil posebej urejen v drugem odstavku 74.e člena ZDDV-1, ki predstavlja specialno določbo v razmerju do ZDavP-2. Ta določba pa se nanaša tudi na predložitev dodatnih dokazil, čeprav zakon govori o "dodatnih informacijah", kar izhaja tudi iz sodbe I U 952/2019, v kateri je bila vročitev poziva za predložitev prometnih dovoljenj presojena kot pravilna.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri svojih razlogih in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da je način vročanja zahteve za predložitev dodatnih dokazil posebej urejen v drugem odstavku 74.e člena ZDDV-1, ki predstavlja specialno določbo v razmerju do ZDavP-2. Ta določba pa se nanaša tudi na predložitev dodatnih dokazil, čeprav zakon govori o "dodatnih informacijah", kar izhaja tudi iz sodbe I U 952/2019, v kateri je bila vročitev poziva za predložitev prometnih dovoljenj presojena kot pravilna.

6.Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 ureja pozivanje glede informacij ter računov in uvoznih dokumentov (takšnemu pozivu za predložitev računov je tožnik tudi sledil), ne ureja pa ničesar glede ostalih dokazil. Za to se uporabljajo splošne procesne določbe, torej osmi odstavek 85.a člena ZDavP-2. Aplikabilnost stališč iz sodbe I U 952/2019 tožnik prereka, saj v tisti zadevi, četudi je primer podoben tožnikovemu, niso bile podane istovrstne tožbene navedbe. Zaključuje, da je vročanje v primeru formalno in materialno nepopolne vloge različno, potencialno nesmiselna zakonska ureditev pa ne more biti v njegovo škodo. Vročanje le po elektronski pošti je v vsakem primeru problematično z vidika 22. člena Ustave RS, saj ni varno in prihaja do napak.

6.Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 ureja pozivanje glede informacij ter računov in uvoznih dokumentov (takšnemu pozivu za predložitev računov je tožnik tudi sledil), ne ureja pa ničesar glede ostalih dokazil. Za to se uporabljajo splošne procesne določbe, torej osmi odstavek 85.a člena ZDavP-2. Aplikabilnost stališč iz sodbe I U 952/2019 tožnik prereka, saj v tisti zadevi, četudi je primer podoben tožnikovemu, niso bile podane istovrstne tožbene navedbe. Zaključuje, da je vročanje v primeru formalno in materialno nepopolne vloge različno, potencialno nesmiselna zakonska ureditev pa ne more biti v njegovo škodo. Vročanje le po elektronski pošti je v vsakem primeru problematično z vidika 22. člena Ustave RS, saj ni varno in prihaja do napak.

6.Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 ureja pozivanje glede informacij ter računov in uvoznih dokumentov (takšnemu pozivu za predložitev računov je tožnik tudi sledil), ne ureja pa ničesar glede ostalih dokazil. Za to se uporabljajo splošne procesne določbe, torej osmi odstavek 85.a člena ZDavP-2. Aplikabilnost stališč iz sodbe I U 952/2019 tožnik prereka, saj v tisti zadevi, četudi je primer podoben tožnikovemu, niso bile podane istovrstne tožbene navedbe. Zaključuje, da je vročanje v primeru formalno in materialno nepopolne vloge različno, potencialno nesmiselna zakonska ureditev pa ne more biti v njegovo škodo. Vročanje le po elektronski pošti je v vsakem primeru problematično z vidika 22. člena Ustave RS, saj ni varno in prihaja do napak.

6.Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 ureja pozivanje glede informacij ter računov in uvoznih dokumentov (takšnemu pozivu za predložitev računov je tožnik tudi sledil), ne ureja pa ničesar glede ostalih dokazil. Za to se uporabljajo splošne procesne določbe, torej osmi odstavek 85.a člena ZDavP-2. Aplikabilnost stališč iz sodbe I U 952/2019 tožnik prereka, saj v tisti zadevi, četudi je primer podoben tožnikovemu, niso bile podane istovrstne tožbene navedbe. Zaključuje, da je vročanje v primeru formalno in materialno nepopolne vloge različno, potencialno nesmiselna zakonska ureditev pa ne more biti v njegovo škodo. Vročanje le po elektronski pošti je v vsakem primeru problematično z vidika 22. člena Ustave RS, saj ni varno in prihaja do napak.

7.Toženka v pripravljalni vlogi vztraja, da pojem "dodatne informacije" vključuje tudi dokazila, kot izhaja tudi iz sodb SEU C-133/18, C-294/20 in C-746/22. Glede slednje dodaja, da se tretji odstavek 238. člena ZUP razlikuje od določb madžarske zakonodaje, saj v našem primeru ne drži, da davčni organ ne bi imel možnosti upoštevati kateregakoli prepoznega odgovora ali da bi bilo načelo nevtralnosti nesorazmerno kršeno. Prav tako ta določba ne pomeni sistematičnega zavračanja prepoznih odgovorov, ne upoštevajo se le dokazi, ki niso bili predloženi po lastni krivdi. Sicer bi prišlo do neenake obravnave strank v davčnem postopku. Toženka zaključuje, da rok po drugem odstavku 74.e člena ZDDV-1 ni prekluziven, kar pomeni, da mora davčni organ presoditi tudi dokaze, prejete po enomesečnem roku, vendar pred izdajo odločbe. V pritožbenem postopku pa je pravica do novot omejena s tretjim odstavkom 238. člena ZUP.

7.Toženka v pripravljalni vlogi vztraja, da pojem "dodatne informacije" vključuje tudi dokazila, kot izhaja tudi iz sodb SEU C-133/18, C-294/20 in C-746/22. Glede slednje dodaja, da se tretji odstavek 238. člena ZUP razlikuje od določb madžarske zakonodaje, saj v našem primeru ne drži, da davčni organ ne bi imel možnosti upoštevati kateregakoli prepoznega odgovora ali da bi bilo načelo nevtralnosti nesorazmerno kršeno. Prav tako ta določba ne pomeni sistematičnega zavračanja prepoznih odgovorov, ne upoštevajo se le dokazi, ki niso bili predloženi po lastni krivdi. Sicer bi prišlo do neenake obravnave strank v davčnem postopku. Toženka zaključuje, da rok po drugem odstavku 74.e člena ZDDV-1 ni prekluziven, kar pomeni, da mora davčni organ presoditi tudi dokaze, prejete po enomesečnem roku, vendar pred izdajo odločbe. V pritožbenem postopku pa je pravica do novot omejena s tretjim odstavkom 238. člena ZUP.

7.Toženka v pripravljalni vlogi vztraja, da pojem "dodatne informacije" vključuje tudi dokazila, kot izhaja tudi iz sodb SEU C-133/18, C-294/20 in C-746/22. Glede slednje dodaja, da se tretji odstavek 238. člena ZUP razlikuje od določb madžarske zakonodaje, saj v našem primeru ne drži, da davčni organ ne bi imel možnosti upoštevati kateregakoli prepoznega odgovora ali da bi bilo načelo nevtralnosti nesorazmerno kršeno. Prav tako ta določba ne pomeni sistematičnega zavračanja prepoznih odgovorov, ne upoštevajo se le dokazi, ki niso bili predloženi po lastni krivdi. Sicer bi prišlo do neenake obravnave strank v davčnem postopku. Toženka zaključuje, da rok po drugem odstavku 74.e člena ZDDV-1 ni prekluziven, kar pomeni, da mora davčni organ presoditi tudi dokaze, prejete po enomesečnem roku, vendar pred izdajo odločbe. V pritožbenem postopku pa je pravica do novot omejena s tretjim odstavkom 238. člena ZUP.

7.Toženka v pripravljalni vlogi vztraja, da pojem "dodatne informacije" vključuje tudi dokazila, kot izhaja tudi iz sodb SEU C-133/18, C-294/20 in C-746/22. Glede slednje dodaja, da se tretji odstavek 238. člena ZUP razlikuje od določb madžarske zakonodaje, saj v našem primeru ne drži, da davčni organ ne bi imel možnosti upoštevati kateregakoli prepoznega odgovora ali da bi bilo načelo nevtralnosti nesorazmerno kršeno. Prav tako ta določba ne pomeni sistematičnega zavračanja prepoznih odgovorov, ne upoštevajo se le dokazi, ki niso bili predloženi po lastni krivdi. Sicer bi prišlo do neenake obravnave strank v davčnem postopku. Toženka zaključuje, da rok po drugem odstavku 74.e člena ZDDV-1 ni prekluziven, kar pomeni, da mora davčni organ presoditi tudi dokaze, prejete po enomesečnem roku, vendar pred izdajo odločbe. V pritožbenem postopku pa je pravica do novot omejena s tretjim odstavkom 238. člena ZUP.

8.Tožnik je repliciral, da iz cit. sodbe SEU ne izhaja, da bi sodišče presojalo vprašanje vročanja ter vprašanje, kaj pomenijo "informacije", iz vseh pa izhaja, da so davčni organi zahtevali račune, ki jih zajema že drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1. Poleg tega sta slovenska in madžarska ureditev v bistvenem enaki, le da madžarska ureditev predvideva opozorilo na posledice nepredložitve dokazil, slovenska pa ne (140. člen ZUP), pri čemer odsotnost takšnega opozorila pomeni, da prekluzija ne nastopi. Problematizira tudi skladnost tretjega odstavka 238. člena ZUP z enakim varstvom pravic, saj meni, da se se preveč pomena daje učinkovitosti na račun pravilnosti.

8.Tožnik je repliciral, da iz cit. sodbe SEU ne izhaja, da bi sodišče presojalo vprašanje vročanja ter vprašanje, kaj pomenijo "informacije", iz vseh pa izhaja, da so davčni organi zahtevali račune, ki jih zajema že drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1. Poleg tega sta slovenska in madžarska ureditev v bistvenem enaki, le da madžarska ureditev predvideva opozorilo na posledice nepredložitve dokazil, slovenska pa ne (140. člen ZUP), pri čemer odsotnost takšnega opozorila pomeni, da prekluzija ne nastopi. Problematizira tudi skladnost tretjega odstavka 238. člena ZUP z enakim varstvom pravic, saj meni, da se se preveč pomena daje učinkovitosti na račun pravilnosti.

8.Tožnik je repliciral, da iz cit. sodbe SEU ne izhaja, da bi sodišče presojalo vprašanje vročanja ter vprašanje, kaj pomenijo "informacije", iz vseh pa izhaja, da so davčni organi zahtevali račune, ki jih zajema že drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1. Poleg tega sta slovenska in madžarska ureditev v bistvenem enaki, le da madžarska ureditev predvideva opozorilo na posledice nepredložitve dokazil, slovenska pa ne (140. člen ZUP), pri čemer odsotnost takšnega opozorila pomeni, da prekluzija ne nastopi. Problematizira tudi skladnost tretjega odstavka 238. člena ZUP z enakim varstvom pravic, saj meni, da se se preveč pomena daje učinkovitosti na račun pravilnosti.

8.Tožnik je repliciral, da iz cit. sodbe SEU ne izhaja, da bi sodišče presojalo vprašanje vročanja ter vprašanje, kaj pomenijo "informacije", iz vseh pa izhaja, da so davčni organi zahtevali račune, ki jih zajema že drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1. Poleg tega sta slovenska in madžarska ureditev v bistvenem enaki, le da madžarska ureditev predvideva opozorilo na posledice nepredložitve dokazil, slovenska pa ne (140. člen ZUP), pri čemer odsotnost takšnega opozorila pomeni, da prekluzija ne nastopi. Problematizira tudi skladnost tretjega odstavka 238. člena ZUP z enakim varstvom pravic, saj meni, da se se preveč pomena daje učinkovitosti na račun pravilnosti.

9.Toženka nadaljnjih pripravljalnih vlog ni vložila.

9.Toženka nadaljnjih pripravljalnih vlog ni vložila.

9.Toženka nadaljnjih pripravljalnih vlog ni vložila.

9.Toženka nadaljnjih pripravljalnih vlog ni vložila.

10.Tožba je utemeljena.

10.Tožba je utemeljena.

10.Tožba je utemeljena.

10.Tožba je utemeljena.

11.Tožnik je davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki je uveljavljal vračilo DDV v Sloveniji na podlagi 74. člena in nadaljnjih ZDDV-1. V svoji zahtevi za vračilo sprva ni predložil relevantih računov, to je storil šele po pozivu davčnega organa. Naknadno pa mu je davčni organ po elektronski poštni na naslov, ki ga je tožnik po tretjem odstavku 74.b člena ZDDV-1 navedel v svoji zahtevi, posredoval še poziv, naj predloži tudi prometna dovoljenja za relevantna vozila. Tožnik tega ni storil v enomesečnem roku, temveč je listine priložil šele svoji pritožbi, ki jo je vložil zoper izpodbijano odločbo, vendar jih toženka v tej fazi postopka ni upoštevala na podlagi 238. člena ZUP (pritožbene novote), pojasnil glede tehničnih težav pa ni upoštevala kot opravičljivega razloga za njihovo naknadno predložitev.

11.Tožnik je davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki je uveljavljal vračilo DDV v Sloveniji na podlagi 74. člena in nadaljnjih ZDDV-1. V svoji zahtevi za vračilo sprva ni predložil relevantih računov, to je storil šele po pozivu davčnega organa. Naknadno pa mu je davčni organ po elektronski poštni na naslov, ki ga je tožnik po tretjem odstavku 74.b člena ZDDV-1 navedel v svoji zahtevi, posredoval še poziv, naj predloži tudi prometna dovoljenja za relevantna vozila. Tožnik tega ni storil v enomesečnem roku, temveč je listine priložil šele svoji pritožbi, ki jo je vložil zoper izpodbijano odločbo, vendar jih toženka v tej fazi postopka ni upoštevala na podlagi 238. člena ZUP (pritožbene novote), pojasnil glede tehničnih težav pa ni upoštevala kot opravičljivega razloga za njihovo naknadno predložitev.

11.Tožnik je davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki je uveljavljal vračilo DDV v Sloveniji na podlagi 74. člena in nadaljnjih ZDDV-1. V svoji zahtevi za vračilo sprva ni predložil relevantih računov, to je storil šele po pozivu davčnega organa. Naknadno pa mu je davčni organ po elektronski poštni na naslov, ki ga je tožnik po tretjem odstavku 74.b člena ZDDV-1 navedel v svoji zahtevi, posredoval še poziv, naj predloži tudi prometna dovoljenja za relevantna vozila. Tožnik tega ni storil v enomesečnem roku, temveč je listine priložil šele svoji pritožbi, ki jo je vložil zoper izpodbijano odločbo, vendar jih toženka v tej fazi postopka ni upoštevala na podlagi 238. člena ZUP (pritožbene novote), pojasnil glede tehničnih težav pa ni upoštevala kot opravičljivega razloga za njihovo naknadno predložitev.

11.Tožnik je davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki je uveljavljal vračilo DDV v Sloveniji na podlagi 74. člena in nadaljnjih ZDDV-1. V svoji zahtevi za vračilo sprva ni predložil relevantih računov, to je storil šele po pozivu davčnega organa. Naknadno pa mu je davčni organ po elektronski poštni na naslov, ki ga je tožnik po tretjem odstavku 74.b člena ZDDV-1 navedel v svoji zahtevi, posredoval še poziv, naj predloži tudi prometna dovoljenja za relevantna vozila. Tožnik tega ni storil v enomesečnem roku, temveč je listine priložil šele svoji pritožbi, ki jo je vložil zoper izpodbijano odločbo, vendar jih toženka v tej fazi postopka ni upoštevala na podlagi 238. člena ZUP (pritožbene novote), pojasnil glede tehničnih težav pa ni upoštevala kot opravičljivega razloga za njihovo naknadno predložitev.

12.V zadevi se odpira več med strankama spornih vprašanj. Najprej, ali je davčni organ postopal ustrezno, ko se je s pozivom za predložitev dokumentacije na tožnika obrnil prek elektronske pošte. Po presoji sodišča je bilo to ravnanje davčnega organa skladno z drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1.

12.V zadevi se odpira več med strankama spornih vprašanj. Najprej, ali je davčni organ postopal ustrezno, ko se je s pozivom za predložitev dokumentacije na tožnika obrnil prek elektronske pošte. Po presoji sodišča je bilo to ravnanje davčnega organa skladno z drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1.

12.V zadevi se odpira več med strankama spornih vprašanj. Najprej, ali je davčni organ postopal ustrezno, ko se je s pozivom za predložitev dokumentacije na tožnika obrnil prek elektronske pošte. Po presoji sodišča je bilo to ravnanje davčnega organa skladno z drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1.

12.V zadevi se odpira več med strankama spornih vprašanj. Najprej, ali je davčni organ postopal ustrezno, ko se je s pozivom za predložitev dokumentacije na tožnika obrnil prek elektronske pošte. Po presoji sodišča je bilo to ravnanje davčnega organa skladno z drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1.

13.Ta določa, da če davčni organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva, med drugim tudi od vložnika dodatne informacije v elektronski obliki, /.../ zahtevek za dodatne informacije pa pri tem pošlje na elektronski naslov vložnika, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden na zahtevku za vračilo. Nadalje določa, da se šteje, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan, /.../ dodatne informacije pa mora naslovnik organu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.

13.Ta določa, da če davčni organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva, med drugim tudi od vložnika dodatne informacije v elektronski obliki, /.../ zahtevek za dodatne informacije pa pri tem pošlje na elektronski naslov vložnika, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden na zahtevku za vračilo. Nadalje določa, da se šteje, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan, /.../ dodatne informacije pa mora naslovnik organu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.

13.Ta določa, da če davčni organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva, med drugim tudi od vložnika dodatne informacije v elektronski obliki, /.../ zahtevek za dodatne informacije pa pri tem pošlje na elektronski naslov vložnika, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden na zahtevku za vračilo. Nadalje določa, da se šteje, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan, /.../ dodatne informacije pa mora naslovnik organu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.

13.Ta določa, da če davčni organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva, med drugim tudi od vložnika dodatne informacije v elektronski obliki, /.../ zahtevek za dodatne informacije pa pri tem pošlje na elektronski naslov vložnika, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden na zahtevku za vračilo. Nadalje določa, da se šteje, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan, /.../ dodatne informacije pa mora naslovnik organu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.

14.To določilo je bilo z ZDDV-1 implementirano na podlagi člena 20 Direktive Sveta 2008/9/ES. Le-ta v uvodni izjavi (2) izrecno izhaja iz tega, da je treba postopek poenostaviti in posodobiti z omogočanjem uporabe modernih tehnologij, v členu 20 pa je v okviru takšne uporabe modernih tehnologij torej predvidena komunikacija med organom in vlagateljem zahtevka v elektronski obliki. To potrjuje tudi sodba SEU C-396/20, iz katere izhaja, da je zakonodajalec EU predpisal, da "morajo tudi podjetja v določenem roku zagotoviti odgovor", in omogočil

14.To določilo je bilo z ZDDV-1 implementirano na podlagi člena 20 Direktive Sveta 2008/9/ES. Le-ta v uvodni izjavi (2) izrecno izhaja iz tega, da je treba postopek poenostaviti in posodobiti z omogočanjem uporabe modernih tehnologij, v členu 20 pa je v okviru takšne uporabe modernih tehnologij torej predvidena komunikacija med organom in vlagateljem zahtevka v elektronski obliki. To potrjuje tudi sodba SEU C-396/20, iz katere izhaja, da je zakonodajalec EU predpisal, da "morajo tudi podjetja v določenem roku zagotoviti odgovor", in omogočil

14.To določilo je bilo z ZDDV-1 implementirano na podlagi člena 20 Direktive Sveta 2008/9/ES. Le-ta v uvodni izjavi (2) izrecno izhaja iz tega, da je treba postopek poenostaviti in posodobiti z omogočanjem uporabe modernih tehnologij, v členu 20 pa je v okviru takšne uporabe modernih tehnologij torej predvidena komunikacija med organom in vlagateljem zahtevka v elektronski obliki. To potrjuje tudi sodba SEU C-396/20, iz katere izhaja, da je zakonodajalec EU predpisal, da "morajo tudi podjetja v določenem roku zagotoviti odgovor", in omogočil

14.To določilo je bilo z ZDDV-1 implementirano na podlagi člena 20 Direktive Sveta 2008/9/ES. Le-ta v uvodni izjavi (2) izrecno izhaja iz tega, da je treba postopek poenostaviti in posodobiti z omogočanjem uporabe modernih tehnologij, v členu 20 pa je v okviru takšne uporabe modernih tehnologij torej predvidena komunikacija med organom in vlagateljem zahtevka v elektronski obliki. To potrjuje tudi sodba SEU C-396/20, iz katere izhaja, da je zakonodajalec EU predpisal, da "morajo tudi podjetja v določenem roku zagotoviti odgovor", in omogočil

uporabo elektronske pošte za posredovanje odločitev in odgovorov

uporabo elektronske pošte za posredovanje odločitev in odgovorov

uporabo elektronske pošte za posredovanje odločitev in odgovorov

uporabo elektronske pošte za posredovanje odločitev in odgovorov

(prim. tč. 41). Zato mora zahtevek za vračilo tudi vsebovati elektronski naslov (prim. člen 8 omenjene direktive in enako tudi tretji odstavek 74.b člena ZDDV‑1). Tudi iz sodbe SEU C-746/22 izhaja, da je nacionalni organ vlagatelju zahteve pisal na njegov elektronski naslov (prim. tč. 21), pa to ni bilo problematizirano.

(prim. tč. 41). Zato mora zahtevek za vračilo tudi vsebovati elektronski naslov (prim. člen 8 omenjene direktive in enako tudi tretji odstavek 74.b člena ZDDV‑1). Tudi iz sodbe SEU C-746/22 izhaja, da je nacionalni organ vlagatelju zahteve pisal na njegov elektronski naslov (prim. tč. 21), pa to ni bilo problematizirano.

(prim. tč. 41). Zato mora zahtevek za vračilo tudi vsebovati elektronski naslov (prim. člen 8 omenjene direktive in enako tudi tretji odstavek 74.b člena ZDDV‑1). Tudi iz sodbe SEU C-746/22 izhaja, da je nacionalni organ vlagatelju zahteve pisal na njegov elektronski naslov (prim. tč. 21), pa to ni bilo problematizirano.

(prim. tč. 41). Zato mora zahtevek za vračilo tudi vsebovati elektronski naslov (prim. člen 8 omenjene direktive in enako tudi tretji odstavek 74.b člena ZDDV‑1). Tudi iz sodbe SEU C-746/22 izhaja, da je nacionalni organ vlagatelju zahteve pisal na njegov elektronski naslov (prim. tč. 21), pa to ni bilo problematizirano.

15.Nadalje se zastavlja vprašanje, ali se je davčni organ po elektronski pošti skladno s cit. drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1 na tožnika smel obrniti tudi s pozivom za predložitev prometnih dovoljenj ali pa je to zakonsko določilo omejeno le na primere pozivanja za podajo navedb ter pozivanja za predložitev računov oz. uvoznih dokumentov. Po presoji sodišča ima tudi glede tega vprašanja prav toženka, ki je trdila da pojem "informacij" zajema tudi zahtevana prometna dovoljenja.

15.Nadalje se zastavlja vprašanje, ali se je davčni organ po elektronski pošti skladno s cit. drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1 na tožnika smel obrniti tudi s pozivom za predložitev prometnih dovoljenj ali pa je to zakonsko določilo omejeno le na primere pozivanja za podajo navedb ter pozivanja za predložitev računov oz. uvoznih dokumentov. Po presoji sodišča ima tudi glede tega vprašanja prav toženka, ki je trdila da pojem "informacij" zajema tudi zahtevana prometna dovoljenja.

15.Nadalje se zastavlja vprašanje, ali se je davčni organ po elektronski pošti skladno s cit. drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1 na tožnika smel obrniti tudi s pozivom za predložitev prometnih dovoljenj ali pa je to zakonsko določilo omejeno le na primere pozivanja za podajo navedb ter pozivanja za predložitev računov oz. uvoznih dokumentov. Po presoji sodišča ima tudi glede tega vprašanja prav toženka, ki je trdila da pojem "informacij" zajema tudi zahtevana prometna dovoljenja.

15.Nadalje se zastavlja vprašanje, ali se je davčni organ po elektronski pošti skladno s cit. drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1 na tožnika smel obrniti tudi s pozivom za predložitev prometnih dovoljenj ali pa je to zakonsko določilo omejeno le na primere pozivanja za podajo navedb ter pozivanja za predložitev računov oz. uvoznih dokumentov. Po presoji sodišča ima tudi glede tega vprašanja prav toženka, ki je trdila da pojem "informacij" zajema tudi zahtevana prometna dovoljenja.

16.Po presoji sodišča to izhaja že iz dikcije člena 20 omenjene direktive ter drugega odstavka 74.e člena ZDDV-1, ki oba govorita o informacijah,

16.Po presoji sodišča to izhaja že iz dikcije člena 20 omenjene direktive ter drugega odstavka 74.e člena ZDDV-1, ki oba govorita o informacijah,

16.Po presoji sodišča to izhaja že iz dikcije člena 20 omenjene direktive ter drugega odstavka 74.e člena ZDDV-1, ki oba govorita o informacijah,

16.Po presoji sodišča to izhaja že iz dikcije člena 20 omenjene direktive ter drugega odstavka 74.e člena ZDDV-1, ki oba govorita o informacijah,

na podlagi katerih je možno odločiti o zahtevku

na podlagi katerih je možno odločiti o zahtevku

na podlagi katerih je možno odločiti o zahtevku

na podlagi katerih je možno odločiti o zahtevku

za vračilo. O zahtevku pa je možno odločiti, če so podane ustrezne navedbe in predloženi ustrezni dokazi.

za vračilo. O zahtevku pa je možno odločiti, če so podane ustrezne navedbe in predloženi ustrezni dokazi.

za vračilo. O zahtevku pa je možno odločiti, če so podane ustrezne navedbe in predloženi ustrezni dokazi.

za vračilo. O zahtevku pa je možno odločiti, če so podane ustrezne navedbe in predloženi ustrezni dokazi.

Tudi iz sodbe SEU C‑746/22 izhaja, da je nacionalni organ vlagatelja zahteve, ki je temeljila na 19 računih, pozval k predložitvi več dokumentov v zvezi z zahtevkom (prim. tč. 19 in 20), pa to ni bilo problematizirano.

Tudi iz sodbe SEU C‑746/22 izhaja, da je nacionalni organ vlagatelja zahteve, ki je temeljila na 19 računih, pozval k predložitvi več dokumentov v zvezi z zahtevkom (prim. tč. 19 in 20), pa to ni bilo problematizirano.

Tudi iz sodbe SEU C‑746/22 izhaja, da je nacionalni organ vlagatelja zahteve, ki je temeljila na 19 računih, pozval k predložitvi več dokumentov v zvezi z zahtevkom (prim. tč. 19 in 20), pa to ni bilo problematizirano.

Tudi iz sodbe SEU C‑746/22 izhaja, da je nacionalni organ vlagatelja zahteve, ki je temeljila na 19 računih, pozval k predložitvi več dokumentov v zvezi z zahtevkom (prim. tč. 19 in 20), pa to ni bilo problematizirano.

17.V upravnem sporu je tožnik izpostavil tudi, da naj poziva davčnega organa k predložitvi prometnih dovoljenj sploh ne bi prejel, kar je po presoji sodišča novo stališče, ki je v nasprotju s tem, kar je tožnik v postopku trdil doslej.

17.V upravnem sporu je tožnik izpostavil tudi, da naj poziva davčnega organa k predložitvi prometnih dovoljenj sploh ne bi prejel, kar je po presoji sodišča novo stališče, ki je v nasprotju s tem, kar je tožnik v postopku trdil doslej.

17.V upravnem sporu je tožnik izpostavil tudi, da naj poziva davčnega organa k predložitvi prometnih dovoljenj sploh ne bi prejel, kar je po presoji sodišča novo stališče, ki je v nasprotju s tem, kar je tožnik v postopku trdil doslej.

17.V upravnem sporu je tožnik izpostavil tudi, da naj poziva davčnega organa k predložitvi prometnih dovoljenj sploh ne bi prejel, kar je po presoji sodišča novo stališče, ki je v nasprotju s tem, kar je tožnik v postopku trdil doslej.

18.Kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa, je bil tožniku poziv prvostopenjskega organa na tožnikov elektronski naslov dostavljen 16. 8. 2023 in je bil istega dne prebran ob 10.49 uri, tožnik pa je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pojasnjeval, da mu je to elektronsko sporočilo "vrglo v neželeno pošto", podal pa je tudi določene navedbe o zamenjavi računalniške opreme. Tudi po presoji sodišča iz teh navedb ne izhaja, da tožnik ne bi bil prejel elektronskega sporočila prvostopenjskega organa.

18.Kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa, je bil tožniku poziv prvostopenjskega organa na tožnikov elektronski naslov dostavljen 16. 8. 2023 in je bil istega dne prebran ob 10.49 uri, tožnik pa je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pojasnjeval, da mu je to elektronsko sporočilo "vrglo v neželeno pošto", podal pa je tudi določene navedbe o zamenjavi računalniške opreme. Tudi po presoji sodišča iz teh navedb ne izhaja, da tožnik ne bi bil prejel elektronskega sporočila prvostopenjskega organa.

18.Kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa, je bil tožniku poziv prvostopenjskega organa na tožnikov elektronski naslov dostavljen 16. 8. 2023 in je bil istega dne prebran ob 10.49 uri, tožnik pa je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pojasnjeval, da mu je to elektronsko sporočilo "vrglo v neželeno pošto", podal pa je tudi določene navedbe o zamenjavi računalniške opreme. Tudi po presoji sodišča iz teh navedb ne izhaja, da tožnik ne bi bil prejel elektronskega sporočila prvostopenjskega organa.

18.Kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa, je bil tožniku poziv prvostopenjskega organa na tožnikov elektronski naslov dostavljen 16. 8. 2023 in je bil istega dne prebran ob 10.49 uri, tožnik pa je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pojasnjeval, da mu je to elektronsko sporočilo "vrglo v neželeno pošto", podal pa je tudi določene navedbe o zamenjavi računalniške opreme. Tudi po presoji sodišča iz teh navedb ne izhaja, da tožnik ne bi bil prejel elektronskega sporočila prvostopenjskega organa.

19.Tako je sklepno pomembno le še, ali je tožnik s predložitvijo listin, ki naj bi dokazovale utemeljenost njegovega zahtevka za vračilo, šele skupaj s pritožbo zoper izpodbijano odločbo prekludiran ali ne. Njegov zahtevek je bil namreč zavrnjen, ker le-teh ni predložil v roku po pozivu prvostopenjskega organa, priložil jih je šele k svoji pritožbi, kjer pa jih drugostopenjski organ ni upošteval, češ da tožnik za njihovo upoštevnost ni navedel upravičenih razlogov po tretjem odstavku 238. člena ZUP. To pa je po presoji sodišča nepravilno.

19.Tako je sklepno pomembno le še, ali je tožnik s predložitvijo listin, ki naj bi dokazovale utemeljenost njegovega zahtevka za vračilo, šele skupaj s pritožbo zoper izpodbijano odločbo prekludiran ali ne. Njegov zahtevek je bil namreč zavrnjen, ker le-teh ni predložil v roku po pozivu prvostopenjskega organa, priložil jih je šele k svoji pritožbi, kjer pa jih drugostopenjski organ ni upošteval, češ da tožnik za njihovo upoštevnost ni navedel upravičenih razlogov po tretjem odstavku 238. člena ZUP. To pa je po presoji sodišča nepravilno.

19.Tako je sklepno pomembno le še, ali je tožnik s predložitvijo listin, ki naj bi dokazovale utemeljenost njegovega zahtevka za vračilo, šele skupaj s pritožbo zoper izpodbijano odločbo prekludiran ali ne. Njegov zahtevek je bil namreč zavrnjen, ker le-teh ni predložil v roku po pozivu prvostopenjskega organa, priložil jih je šele k svoji pritožbi, kjer pa jih drugostopenjski organ ni upošteval, češ da tožnik za njihovo upoštevnost ni navedel upravičenih razlogov po tretjem odstavku 238. člena ZUP. To pa je po presoji sodišča nepravilno.

19.Tako je sklepno pomembno le še, ali je tožnik s predložitvijo listin, ki naj bi dokazovale utemeljenost njegovega zahtevka za vračilo, šele skupaj s pritožbo zoper izpodbijano odločbo prekludiran ali ne. Njegov zahtevek je bil namreč zavrnjen, ker le-teh ni predložil v roku po pozivu prvostopenjskega organa, priložil jih je šele k svoji pritožbi, kjer pa jih drugostopenjski organ ni upošteval, češ da tožnik za njihovo upoštevnost ni navedel upravičenih razlogov po tretjem odstavku 238. člena ZUP. To pa je po presoji sodišča nepravilno.

20.Kot razjasnjeno že s sodbo SEU C-133/18, je treba člen 20(2) Direktive 2008/9/ES razlagati tako, da rok enega meseca iz te določbe ni prekluzivni rok, ki bi pomenil, da v primeru prekoračitve tega roka ali nepredložitve odgovora davčni zavezanec izgubi možnost dopolniti zahtevek za vračilo s predložitvijo dodatnih informacij, ki bi lahko dokazale obstoj njegove pravice do vračila davka na dodano vrednost, neposredno pred nacionalnim sodiščem. To je bilo utrjeno s spoznanji iz sodbe SEU C-746/22, v kateri sodišče ponovi, da ta enomesečni rok ni prekluziven (prim. tč. 39), ter doda, da to velja ne glede, ali gre za pravno sredstvo pred sodiščem ali za upravno pritožbo (prim. tč. 49). To je torej v neposrednem nasprotju s stališčem toženke, ki priznava, da predmetni rok ni prekluziven, vendar meni, da v pritožbenem postopku še vedno velja omejitev iz tretjega odstavka 238. člena ZUP. Takšna razlaga ni skladna z neprekluzivno naravo predmetnega roka. Možnost iz tretjega odstavka 238. člena ZUP pride v poštev zato, da stranka ni v celoti prekludirana pri navajanju novih dejstev in dokazov.

V konkretnem primeru pa tožnik sploh ni bil prekludiran. Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ torej v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.

21.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, pri čemer je bilo mogoče v zadevi odločiti brez glavne obravnave in izvajanja dokazov na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, glede na to, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločitev na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

22.Glede na uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, v skladu z ustaljeno sodno prakso povišani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

-------------------------------

1(poudarila avtorica)

2(poudarila avtorica)

3Tako tudi sklepni predlogi v zadevi SEU C-746/22, tč. 29: "Zahteva za predložitev dodatnih informacij iz člena 20(1) Direktive 2008/9 pa se lahko nanaša, kot je razvidno že iz uporabe besede "dodatne", na informacije ali dokumente, ki jih v skladu s členi od 8 do 10 te direktive ni treba priložiti zahtevku za vračilo in katerih nepredložitev utegne - ne pa tudi mora - povzročiti zavrnitev vračila." (poudarila avtorica)

4Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 377.

5Drugače kot v sodbi I U 952/2019 z dne 21. 4. 2021.

6Smel pa bi davčni organ v takšnem primeru na podlagi drugega odstavka 74.g člena tožniku odreči obresti - prim. tudi sklepni predlogi v zadevi SEU C-746/22, tč. 50: "... če davčni zavezanec, ki ga prvostopenjski organ ustrezno pozove k predložitvi določenih informacij, teh brez pomembnega razloga ne predloži v določenem roku, ampak šele v fazi pritožbenega postopka. Vendar v takem primeru državi članici na podlagi člena 26, drugi odstavek, Direktive 2008/9 ni treba plačati obresti iz naslova morebitne zamude pri izplačilu dolgovanih zneskov, tako da davčni zavezanec nosi stroške zamude, za katero je odgovoren."

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 74, 74e, 74e/3

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 238, 238/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.